Jedro

Čeprav posel sam res ni nastal (podobno kot ne nastane pri odsotnosti pogodbene podlage po 52. členu ZOR - primerjaj - Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij I, str. 206 in 207), terja varnost pravnega prometa, podobno kot v primerih 52. člena ZOR, da se ničnost obstoječe zapisane pogodbe izrečno ugotovi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da mora toženka izprazniti enosobno stanovanje v L., in ji ga praznega izročiti, ker je ocenilo, da izpraznitveni zahtevek ni utemeljen glede na to, da je tožnica vedela za toženkino bivanje v stanovanju, čeprav najemna pogodba ni bila sklenjena.

Na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da sporno stanovanje izprazni, ker je ugotovilo, da je toženka v stanovanju brez pravne podlage.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se pobijana sodba razveljavi. Sicer strogo formalnopravno toženka nima pravnega naslova za bivanje v spornem stanovanju, meni pa, da je pridobila dejanski status imetnika stanovanjske pravice zaradi večletnega nepretrganega bivanja v stanovanju. Zadevo je potrebno reševati bolj življenjsko.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je zahtevala s tožbenim zahtevkom, da se ugotovi, da je najemna pogodba, sklenjena med njo in prejšnjo imetnico stanovanjske pravice V. H. z dne 18.6.1993, nična ter da je toženka, ki je bila podnajemnica prejšnje imetnice stanovanjske pravice in ki je sedaj v spornem stanovanju brez naslova, dolžna izprazniti to stanovanje ter ji ga izročiti. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da najemna pogodba med tožnico in prejšnjo imetnico stanovanjske pravice V. H. sploh ni bila sklenjena, ker oseba, ki je navedena kot najemnica, pogodbe ni podpisala, niti je ni podpisala njena pooblaščenka (prvi odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje in 3. stran sodbe sodišča druge stopnje). Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da sporna pogodba ni nastala. Ker pa je pogodba zapisana in o tem obstaja listina, je po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev sodišča druge stopnje, ki je ugotovilo ničnost pogodbe in to sprejelo tudi v izrek sodbe. Čeprav posel sam res ni nastal (podobno kot ne nastane pri odsotnosti pogodbene podlage po 52. členu ZOR - primerjaj - Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij I, str. 206 in 207), terja varnost pravnega prometa, podobno kot v primerih 52. člena ZOR, da se ničnost obstoječe zapisane pogodbe izrečno ugotovi.

Nadaljnje ključne dejanske ugotovitve, ki so pravno relevantne za odločitev o izpraznitvenem zahtevku, pa so naslednje ugotovitve sodišč druge in prve stopnje: da je bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju V. H., da je bila toženka njena podstanovalka, da je V. H. zaradi neuporabe izgubila stanovanjsko pravico marca 1990, da toženka do datuma uveljavitve stanovanjskega zakona ni mogla pridobiti s stanovanjsko pravico izenačene pravice po prejšnjih predpisih (zakona o stanovanjskih razmerjih) ter da toženka nima sklenjene najemne pogodbe s tožnico. Te ugotovitve so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale na drugi stopnji sprejeti zaključek, da je toženka v spornem stanovanju brez naslova. Tak zaključek pa je utemeljeval nadaljnjega, da je toženka dolžna na podlagi določb 58. člena stanovanjskega zakona (SZ - ki določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito ter lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja) izprazniti sporno stanovanje. Drugačna revizijska izvajanja niso pravno utemeljena. Namreč za pridobitev stanovanjskega varstva v smislu 149. člena SZ je relevantno toženkino bivanje v spornem stanovanju šele od marca 1990 dalje, vendar pa od tega datuma pa do uveljavitve stanovanjskega zakona 19.10.1991 ni poteklo v 149. členu zahtevanih več kot 2 leti bivanja.

Na podlagi zgoraj navedenih razlogov ocenjuje revizijsko sodišče, da je sodišče druge stopnje odločilo v skladu z zakonom (spredaj navedenimi določili ZOR in SZ) ter da zato ni podana v reviziji uveljavljena kršitev zakona. Revizijsko sodišče pa tudi in ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Zato je moralo neutemeljeno toženkino revizijo zavrniti (393. člen ZPP).