Jedro

Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami, kar je po 3. točki 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in po 91. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do premestitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo prvi in drugi odstavek izreka odločbe toženca, št. ... z dne 30. 9. 2013 ter prvi in četrti odstavek izreka odločbe toženca, št. ... z dne 29. 5. 2013 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno premeščanje bremen do največ 8 kg, z občasnim pripogibanjem, brez dolgotrajnega dela v prisilnih držah vratne in ledvene hrbtenice in brez dela na višini, s polnim delovnim časom od 24. 4. 2013 dalje (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženca je še zavezalo, da za tožnika povrne 217,71 EUR stroškov postopka na račun sodišča prve stopnje (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se z ugotovitvami Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, na katere je sodišče oprlo izpodbijano sodbo. Vztraja, da zaradi poškodbe pri delu ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela niti svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Zato je predlagal, da sodišče postavi novega sodnega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo brez ustrezne utemeljitve, posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Poleg tega se do navedb, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti, sploh ni opredelilo. 8. 4. 1990 je utrpel poškodbo pri delu, ko je bil na delovišču v A. (tujini) udeležen v prometni nesreči. Poškodba pri delu je bila prijavljena skladno s predpisi, zaradi poškodbe pri delu pa je bil tudi v bolniškem staležu. Težave s hrbtenico so se začele pojavljati šele po tej nesreči. Od tedaj dalje je tudi ves čas v bolniškem staležu, ob prekinitvah pa pride do izrazitega poslabšanja zdravstvenega stanja. Po poklicu je grafični tehnik, nazadnje pa je delo opravljal kot oblikovalec vizualnih komunikacij. Tega dela ni več zmožen opravljati, niti ni zmožen za druga dela v okviru svojega poklica. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje z ničemer ni kršilo tožnikove pravice do izjave. Opredelilo se je do vseh njegovih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu, tudi v zvezi z zatrjevano oziroma uveljavljano I. kategorijo invalidnosti. Poleg tega je utemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge.

6. Neutemeljena je tako pritožbena graja, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga, da se pridobi novo izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca, ni ustrezno obrazložilo. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS načelno izhaja pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov, vendar mora ob tem razločno pojasniti, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil ta dokaz relevanten. Pravica do izvedbe predlaganega dokaza pa tudi ni absolutna. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima sodišče tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena, in sicer v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali v obrazložitvi končne odločbe.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu,(1) sprejetem na glavni obravnavi, obrazložilo, da je ostale dokazne predloge tožnika, torej tudi postavitev novega sodnega izvedenca, zavrnilo kot nepotrebne. Torej je presodilo, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi z mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter njegovo dopolnitvijo, pridobljenima na predlog in pripombe tožnika, popolno in pravilno razčiščeno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe(2) pa je posebej utemeljilo, da mora biti potreba, da sodišče angažira še nove sodne izvedence, utemeljena z razumni razlogi, ne pa zgolj z nestrinjanjem z ugotovitvami postavljenih sodnih izvedencev. Sicer pa je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavni zadevi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe, pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi izvedenih dokazov, sam dokazni predlog s pridobitvijo novega izvedenskega mnenja, pa ni bil niti substanciran. Tožnik se v vlogi z dne 26. 11. 2015 in na naroku za glavno obravnavo dne 10. 3. 2016 zgolj pavšalno ni strinjal s pridobljenim izvedenskim mnenjem oziroma njegovo dopolnitvijo in ni navedel, katera dejstva in okoliščine, bi se z izvedbo predlaganega dokaza še razčiščevala. Dokazni predlog za postavitev novega sodnega izvedenca je zato tudi ob ustrezni obrazložitvi utemeljeno zavrnjen.

8. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 30. 9. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 29. 5. 2013 ter s tem v zvezi presoja tožnikove invalidnosti. S prvostopenjsko odločbo z dne 29. 5. 2013, potrjeno z dokončno odločbo z dne 30. 9. 2013, je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto, pri katerem ročno premešča bremena do največ 10 kg in se le občasno pripogiba, s polnim delovnim časom od 24. 4. 2013 dalje. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta skladno ocenili, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi bolezni in je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo z določenimi fizičnimi razbremenitvami. Sporno je, ali je pri tožniku prišlo do I. kategorije invalidnosti in ali je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali bolezni. Zatrjuje namreč, da je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ki je posledica prometne nesreče, do katere je prišlo med delom 8. 4. 1990. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je pri tožniku zaradi potrebe po fizičnih razbremenitvah podana III. kategorija invalidnosti, katere vzrok je bolezen.

9. Pravna podlaga za odločitev je na podlagi 1. odstavka 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami)(3) podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).(4) Invalidnost je po 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (3. odstavek 60. člena ZPIZ-1). Invalidnost I. kategorije je skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Vzroki za nastanek invalidnosti so po 62. členu ZPIZ-1 poškodba pri delu, poklicna bolezen, bolezen in poškodba izven dela. Poškodba pri delu je izrecno definirana v 63. členu ZPIZ-1.(5)

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem, torej ali je pri tožniku podana višja oziroma drugačna kategorija invalidnosti, kot je v predsodnem upravnem postopku ugotovil toženec, in kakšen je njen vzrok, pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete B., Univerze v C., v katerem sta sodelovala specialista ortopedije D.D. in interne medicine E.E. Izvedenski organ je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 12. 8. 2015 ocenil, da pri tožniku do 30. 9. 2013(6) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, od 24. 4. 2013 dalje je podana III. kategorija invalidnosti. Za svoje delo oblikovalca ni več zmožen, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen za delo, pri katerem ročno premešča bremena do največ 8 kg, pri katerem se lahko občasno pripogiba, brez dolgotrajnega dela v prisilnih držah vratne in ledvene hrbtenice in brez dela na višini. Kot vzrok invalidnosti je bila opredeljena bolezen, in sicer zmerne degenerativne spremembe spodnjega dela ledvene hrbtenice, predvsem na nivoju L4/L5 in L5/S1 - artroza parnih sklepov med vretenci, in vratne hrbtenice, ki lahko povzročajo občasne bolečine v križu in vratu brez pojava objektivnih nevroloških izpadov.

11. Pri takšni oceni delazmožnosti je izvedenski organ vztrajal tudi v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 5. 11. 2015. Dodatno je poudaril, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in je od 24. 4. 2013 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti s fizičnimi razbremenitvami pri delu. Vzrok invalidnosti so degenerativne spremembe spodnjega dela ledvene hrbtenice. Izrecno se je izvedenski organ opredelil tudi do poškodbe z dne 8. 4. 1990. Pojasnil je namreč, da ta poškodba, ki je bila lažje narave (udarnina prsnega koša in prsne hrbtenice), nima nobene povezave z degenerativnim procesom na celi hrbtenici, ker nastaja postopno v sklopu staranja. Nastanek lumboishialgičnih težav v času po nesreči je prav tako degenerativne narave. Na slikovnih preiskavah ni bilo najti kakršnih koli posttravmatskih sprememb na ledveni hrbtenici, kar bi lahko vplivalo na degenerativen proces, ki je tudi sicer prisoten na vratni in prsni hrbtenici in tudi na teh mestih ne povzroča pritiskov na živčne strukture. Na tako dopolnjeno izvedensko mnenje tožnik ni podal nobenih konkretnih pripomb, temveč se z njim zgolj pavšalno ni strinjal. Tožnikovo splošno pritožbeno vztrajanje, da zaradi poškodbe pri delu ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela niti svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti, je zato neutemeljeno. Zatrjevanje, da je bil po poškodbi pri delu dne 8. 4. 1990 v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, v tej zadevi, ko se ugotavlja invalidnost, na odločitev ne vpliva. Ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu še ne pomeni, da je tudi invalidnost nastala zaradi tega vzroka. Pojem začasnosti pomeni, da je zavarovanec upravičen do bolniškega staleža v času zdravljenja medtem, ko je vprašanje trajnih oziroma trajnejših sprememb zdravstvenega stanja, ki vplivajo na delazmožnost zavarovanca, predmet invalidskega postopka.

12. Mnenje izvedenskega organa in njegova dopolnitev, podana na podlagi osebnega pregleda tožnika in razpoložljive medicinske dokumentacije, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: ročno premeščanje bremen do največ 8 kg, z občasnim pripogibanjem, brez dolgotrajnega dela v prisilnih držah vratne in ledvene hrbtenice in brez dela na višini, s polnim delovnim časom od 24. 4. 2013 dalje, ter za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavljajo dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami, kar je po 3. točki 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1(7) podlaga za razvrstitev v III. kategorijo in po 91. členu ZPIZ-1(8) za priznanje pravice do premestitve.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnica po brezplačni pravni pomoči na podlagi odločbe, št. BPP 709//2013 z dne 26. 11. 2013, s pritožbo ni uspel, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. (1) 287. člen ZPP.

(2) Točka 8. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

(3) V postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, se po 1. odstavku 390. člena ZPIZ-2 uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

(4) ZPIZ-1 je prenehal veljati 31. 12. 2012. (5) Za poškodbo pri delu po tem zakonu se skladno s 63. členom ZPIZ-1 šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan; poškodba, povzročena na način iz prejšnje alinee, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo; obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Za poškodbo pri delu se šteje tudi poškodba, povzročena na način iz prve alineje prejšnjega odstavka, ki jo utrpijo zavarovanci iz 26., 27., 28. in 29. člena tega zakona.

(6) Obseg sodne presoje je v socialnem sporu o pravicah iz invalidskega zavarovanja vezan in omejen z dejanskim stanjem, kot je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe.

(7) III. kategorija invalidnosti je podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

(8) Pravico do premestitve pridobi med drugim tudi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.