Jedro

Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici. Možno je, da se v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov, višina plače zavarovanca dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi in da je takšen dokaz lahko tudi dohodninska odločba v kombinaciji s plačilnimi listi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje in sklep o popravi sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2012 ter odločbo št. ... z dne 4. 10. 2012 (I. točka izreka), odločilo, da ima tožeča stranka pravico do delne invalidske pravice v znesku 372,79 EUR na mesec od 18. 12. 2010 dalje (II. točka izreka), naložilo toženki, da je dolžna tožeči stranki v roku 30 dni izplačati zneske razlik med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine in na novo določenimi zneski invalidske pokojnine po tej sodbi (III. točka izreka) in sklenilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR (IV. točka izreka). S sklepom o popravi sodbe je v III. točki izreka sodbe besedno zvezo „invalidska pokojnina“ nadomestilo z besedno zvezo „delna invalidska pokojnina“. Sodišče je višino delne invalidske pokojnine za tožnico za leto 1997, 1998 in 1999, za katere toženec s podatki za tožnico na M4 obrazci ni razpolagal, ugotavljalo s pomočjo sodne izvedenke. Ta je mnenje podala na podlagi razpoložljive dokumentacije, podatkov na M4 obrazcih in predloženih dohodninskih odločb in plačilnih list iz leta 1999. 2. Pritožuje se toženka. Meni, da v dohodninskih odločbah ni podlage za ugotovitev točnih in ustreznih podatkov za izračun pokojninske osnove. Te vsebujejo podatke o znesku dohodkov, ne pa zneskov za dohodke, ki se upoštevajo za izračun pokojninske osnove za posamezno leto. Ti podatki niso zadostne kvalitete oziroma prave vrste. V mnenju sodne izvedenke na strani 3 je naveden količnik za preračun v neto plačo. Povprečna stopnja davkov in prispevkov v letih 1997, 1998 in 1999 je bil 37,10 %. V primeru preračuna iz bruto v neto plačo bi se tako moral upoštevati odstotek v višini 62,9 % oziroma faktor v višini 0,629 in ne v višini 0,7294 kot ga je uporabila izvedenka. Sodišče je bilo prav tako obveščeno, da se je ustavilo izplačevanje delne invalidske pokojnine z dnem 31. 3. 2015 na podlagi uživanja nadomestila za brezposelnost od 1. 4. 2015 dalje in bi se tako moralo omejiti obdobje, na katero se sodba lahko nanaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 4. 10. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 11. 5. 2012. S slednjo je bila odločena višina pravice do delne invalidske pokojnine v znesku 346,01 EUR na mesec od 8. 12. 2010 dalje.

6. Spor se nanaša na višino delne invalidske pokojnine. Po izpodbijani odločbi tožene stranke znaša delna invalidska pokojnina za tožnico 346,01 EUR na mesec od 18. 12. 2010 dalje.

7. Tožnica se s takšno višino delne invalidske pokojnine ni strinjala, saj je menila, da tožena stranka ni pravilno upoštevala oziroma ni upoštevala plač za leto 1991, 1993, 1997, 1998 in 1999. Tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem je bilo ugotovljeno, da je tožnica za leto 1991 imela manj kot 6 mesecev zavarovalne dobe ter se tako to leto ne more upoštevati pri odmeri delne invalidske pokojnine. (2. odstavek 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji, ZPIZ-1). Za leto 1993 je toženec tekom sodnega postopka našel podatke o tožničini plači v upravnem spisu drugega zavarovanca (sodelavca tožnice B.B.) in so bili tako podatki za to leto naknadno upoštevani. Za leta 1997, 1998 in 1999 je višino tožničine plače sodišče ugotavljalo na podlagi odločbe o odmeri dohodnine za leto 1997, povzetka obračuna OD za leto 1998, potrdilo o vračilo dohodnine za leto 1998, odločbe o odmeri dohodnine za leto 1998, povzetka obračuna OD za leto 1999, plačilnega lista tožnice za julij, september in oktober 1999, odločbe o odmeri dohodnine za leto 2000 in odločbe o OD za leto 2000 in odločbe o OD za leto 1994 in 1995. 8. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da v danih primerih sodišče ni imelo ustreznih podatkov za izračun pokojninske osnove. Res je, da samo dohodninske odločbe ne vsebujejo zneskov za dohodke, ki se upoštevajo za izračun pokojninske osnove za posamezno leto, v kombinaciji s plačilnimi listi ter ostalo razpoložljivo dokumentacijo, ki obstaja v tem konkretnem primeru pa je to možno.

9. Toženec s podatki za tožnico na M4 obrazcih za leto 1997, 1998 in 1999 ni razpolagal. Sodišče je na podlagi izpovedbe tožnice in prič ugotovilo, da so bili prispevki za tožnico plačani, tožnica je v zvezi s tem razpolagala z dohodninskimi odločbami in nekaj plačilnimi listami. Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je pač potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici. Pritožbeno sodišče meni, da je možno, da se v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov, višina plače zavarovanca lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi in da je takšen dokaz lahko tudi dohodninska odločba v kombinaciji s plačilnimi listi, iz katerih je razvidno, da ima zavarovanec mesečno plačo, ki se le malo spreminja, tako da ni nihanj v višini plače, kar kaže tudi na to, da ni prejemal nadomestila po predpisih o zdravstvenem zavarovanju.

10. Za leto 1997 je obstajala odločba o OD za leto 1997, v kateri je posebej navedene letni znesek plače in nadomestila plače v bruto znesku, višina plačanih prispevkov za socialno varnost in višina akontacije dohodnine, ni pa podatkov o plači po mesecih. Za izračun pokojninske osnove se iz plače izločijo nadomestila plače zaradi zadržanosti z dela zaradi bolezni, ker se za izračun ne upošteva nadomestilo, ampak osnova za nadomestilo plače. Iz podatkov o plači, ki jih je tožnica predložila za leti 1998 in 1999, ko so podatki o plači znani po posameznih mesecih in dnevih izplačila, je razvidno, da je v obeh letih prvo izplačilo plače v koledarskem letu šele v mesecu februarju in tudi to, da je bila plača v mesecu decembru izplačana dvakrat. Delodajalec je torej izplačal plačo v koledarskem letu za koledarsko leto tako, da ni prišlo do razlike med podatki v izplačilu v letu in za leto. Iz teh podatkov je moč zaključiti, da je bilo tako tudi v letu 1997. Iz podatkov o višini plače in datumih izplačila plače za leta 1998 in 1999 je tudi razvidno, da je imela tožnica mesečno plačo, ki se je le malo spreminjala, tako da se je povečevala in ni nihanj v višini plače, kar kaže na to, da tudi ni prejemala nadomestila po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Za leto 1998 je tožnica predložila povzetek obračuna osebnih prejemkov za celo leto z dne 18. 2. 1999 (A9). Podatki so navedeni po dnevu izplačila, ločeni za plačo in nadomestilo plače ter druge dohodke. Tudi za leto 1999 je tožnica predložila podatke o plači za mesec julij, september in oktober 1999. Pri izračunu višine tožničine plače se je za leto 1999 štelo, da je ta enaka plači za leto 1998. 11. Izračunana neto plača se valorizira s količniki, določeni s Pravilnikom o valorizacijskih količnikih za preračun plač in zavarovalnih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin za leto 2009 (Ur. l. RS, št. 50/2020), nato pa se preračuna še na mesec upoštevaje pri tem, da je tožnica v vseh navedenih letih prejemala plačo za 12 mesecev v letu ter končno preračuna v evre. Za leta 1997, 1998 in 1999 je izvedenka za preračun v neto plačo upoštevalo količnik 0,7294. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da so bile povprečne stopnje davkov in prispevkov v teh letih 37,10, vendar napačno zaključuje, da bi moral biti pri tem tudi faktor preračuna 0,629. Ob takem preračunu, ki zamenjuje odstotne točke in odstotke bi dobili zgolj 86,23 % (62,90 x 37,10 %) in ne 100 %, kakor dobimo ob faktorju 0,7294 (72,94 x 37,10 %).

12. S tem, ko prvostopenjsko sodišče ni zamejilo pravico do delne invalidske pokojnine z dnem 31. 3. 2015, ni izrek nejasen ali sam s seboj v nasprotju. Sodišče je odločilo, od kdaj dalje ima tožnica pravico do delne invalidske pokojnine in v kakšnem znesku. Zavarovanec mora ves čas prejemanja invalidske dajatve izpolnjevati pogoje za to, v kolikor se dejansko stanje spremeni tako, da do izplačila delne invalidske pokojnine ni več upravičen, je na toženi stranki, da to tudi ugotovi in za to obdobje dajatve ne izplačuje.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep o popravi sodbe, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.