Jedro

Kadar je izvršitveno dejanje nasilništva storjeno na javnem kraju in je zaradi tega prišlo do posledic, kot so občutek ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti pri vsaj še eni osebi poleg oškodovanca ali pri dveh ali več oškodovancih, je treba šteti, da so te posledice nastale v javnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo prvega odstavka 299. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo K 161/2007 z dne 3.12.2007 obsojenega V.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 299. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovanki T.M. v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe povrne škodo v višini 206,19 EUR. Po 105. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanki T.M. premoženjskopravni zahtevek v enakem znesku, kot je razviden iz posebnega pogoja, s presežkom 1.000 EUR pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenčevo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 146. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, izrek kazni pa odložilo pod enakimi pogoji, kot so bili obsojencu določeni v prvostopenjski sodbi. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo višjega sodišča je zaradi kršitve kazenskega zakona, očitno tiste iz 4. točke 372. člena ZKP, vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je sodišče druge stopnje z utemeljitvijo, da sta bili zaradi obsojenčevega ravnanja prestrašeni obe oškodovanki T.M. in J.S., druga pa se je nad dogodkom tudi zgražala, razen njiju pa ni bil prestrašen ali se zgražal nihče drug, dejanje prekvalificiralo iz kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ v kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena istega zakonika, s tem pa napačno uporabilo materialno pravo. Pri tem se vložnik sklicuje tudi na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 79/2005 z dne 30.3.2006. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi kršitev zakona, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo.

3. Obsojenec in njegov zagovornik se o zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti nista izjavila.

B.

4. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojeni V.S. z drugim grdo ravnal, mu delal nasilje in ogrožal njegovo varnost in s tem v javnosti povzročil prestrašenost in zgražanje, s tem, da je dne 7.5.2007 ob 11.00 uri v neposredni bližini stanovanjske hiše na P. najprej pristopil do osebnega avtomobila znamke Renault Modus in v njem sedečo voznico T.M. skozi odprto stransko okno z eno roko močno zgrabil za roko in ji tako preprečil zapiranje okna ter nato med grožnjami, da bo vse pobil, skušal z drugo roko doseči njeno glavo, oškodovanko skušal izvleči iz vozila, pri čemer je ta v strahu vpila, naj jo pusti in se skušala umakniti na sopotnikov sedež. Iz dejanskega opisa je dalje razvidno, da se je obsojenec nato odmaknil, pobral s tal večji kamen in se z njim v roki napotil ponovno k avtomobilu T.M., zaradi česar sta ona in J.S., ki je sedela v osebnem avtu znamke Renault Clio, parkiranem ob vozilu M., v strahu pričeli hupati in se nato obe močno prestrašeni odpeljali s kraja, obsojenec pa je uspel z nogo še močno brcniti v vozilo J.S., zaradi česar sta bili oškodovanki močno prestrašeni, T.M. pa se je nad dogodkom tudi zgražala. Sodišče prve stopnje je takšno obsojenčevo ravnanje opredelilo kot kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ.

5. Višje sodišče v Kopru je v izpodbijani pravnomočni sodbi navedlo, da mora glede na to, da sodi kaznivo dejanje nasilništva v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, do zgražanja, ogroženosti ali prestrašenosti priti v javnosti, torej pri ljudeh, ki v dogodku niso udeleženi, ampak so njegovi očividci. V konkretni zadevi sta bili prestrašeni le obe oškodovanki, T.M. se je nad dogodkom tudi zgražala, iz česar pa ne izhaja, da bi bil zaradi obsojenčevega ravnanja zgrožen ali prestrašen še kdo drug. Po stališču sodišča druge stopnje ima opisano dejanje vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena ZKP, zato je prvostopenjsko sodbo spremenilo in obsojenčevo ravnanje opredelilo po navedeni določbi.

6. Vrhovno sodišče je v sodbi, na katero se sklicuje vložnik, sprejelo razlago, da posledica, povzročena s storilčevim nasilniškim obnašanjem (ogroženost, zgražanje ali prestrašenost) lahko nastane v javnosti ali v družini. Kadar je dejanje storjeno na javnem kraju (to je na ulici, javnem parku, javnem lokalu ipd.), ni potrebno, da je posledica povzročena pri večjem številu ali določenem širšem krogu ljudi. Javnost na javnih krajih predstavlja vsak posameznik oziroma vsi posamezniki, ki so tam v določenem trenutku. V obravnavanem primeru je obsojenec grdo ravnal, delal nasilje in ogrožal varnost dveh oškodovank pred stanovanjsko hišo na P., dogajanje pa sta z druge strani ceste opazovala priči R.T. in R.P., pri čemer ga je prvi poskušal pomiriti, vendar brezuspešno. Obsojenec se je bivše žene in odvetnice T.M. lotil na opisani način, ker sta si navedenega dne po obravnavi na samem kraju še nekaj ogledovali, kar ga je močno ujezilo. Iz opisa dejanja je razvidno, da je bil obsojenec nasilen do obeh oškodovank, ki sta bili zaradi njegovega ravnanja prestrašeni, oškodovana T.M. pa se je nad dogodkom zgražala. Kadar je izvršitveno dejanje storjeno na javnem kraju in je zaradi tega prišlo do posledic, kot so občutek ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti pri vsaj še eni osebi poleg oškodovanca ali pri dveh ali več oškodovancih, je treba šteti, da so te posledice nastale v javnosti. Zato ima vrhovni državni tožilec prav, ko v zahtevi trdi, da je pravno stališče višjega sodišča, ko je obsojenčevo ravnanje opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, napačno. Saj obsojenčevo ravnanje, tako kot je opisano, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ.

7. Glede na navedene razloge Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo prvega odstavka 299. člena KZ in s tem storilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Drugostopenjska sodba je z vidika, ki ga v zahtevi uveljavlja vrhovni državni tožilec, nezakonita. Ker je sodišče kazenski zakon kršilo v korist obsojencu, se je Vrhovno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP omejilo samo na to, da je ugotovilo kršitev zakona.