Jedro

Ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na tretji odstavek 32.a člena ZST, ki za primere, ko se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa ni bila plačana oziroma ker ni bilo predloženo dokazilo o plačilu takse, določa plačilo le četrtine dolžne takse in oprostitev plačila kazenske takse. V obravnavanem primeru je namreč prišlo do umika tožbe po volji stranke (takšne primere ureja drugi odstavek 32.a člena ZST) in ne do umika zaradi pravne fikcije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 5. odstavka 7. člena v zvezi z 29. in 30. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1; Uradni list RS, št. 20/04) tožeči stranki kot taksnemu zavezancu naložilo v plačilo dolžno sodno takso in kazensko takso ter izvajalcu plačilnega prometa naročilo, naj s transakcijskega računa tožeče stranke na vplačilni račun sodnih taks prenese dolgovani znesek, saj je ugotovilo, da kljub opominu, ki ji je bil vročen dne 24.4.2007, ni plačala dolžnih sodnih taks za tožbo (v polovičnem znesku), zahtevo za izdajo začasne odredbe, sklep o začasni odredbi in takso za opomin.

Sklep sodišča prve stopnje tožeča stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev ter ustavitev izvršbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno obračunalo takse, ker ni upoštevalo določbe 3. odstavka 32.a člena ZST. Glede na to da je bila tožba vložena že v letu 2005, opomin pa ji je bil vročen šele 21.5.2007, je izterjava sodne takse za tožbo zastarala. Vložila je prošnjo za obročno odplačevanje takse, kateri je bilo ustno ugodeno, pisni sklep pa ji ni bil vročen. Glede na to da je prošnjo za obročno odplačevanja takse vložila osebno, bi ji moral biti osebno vročen tudi taksni opomin. Navaja tudi, da je takso delno že plačala, kar dokazuje s potrdilom.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na 3. odstavek 32.a člena ZST. Ta določa plačilo le četrtine dolžne takse in oprostitev plačila kazenske takse, vendar le za primere, ko se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa ni bila plačana oziroma ker ni bilo predloženo dokazilo o plačilu takse. V obravnavanem primeru pa je prišlo do umika tožbe po volji stranke (takšne primere ureja 2. odstavek 32.a člena ZST) in ne do umika zaradi pravne fikcije. Umik tožbe je tožeča stranka sporočila sodišču prve stopnje z dopisom z dne 19.10.2005. V skladu z 9. členom ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (relativni rok). Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok). V skladu s 4. členom ZST taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči (1. točka 2. odstavka), za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (2. točka 2. odstavka). V obravnavanem primeru je bila tožba vložena dne 15.2.2005, kar pomeni, da taksna obveznost zanjo še ni absolutno niti relativno zastarala. Glede na to, da so taksne obveznosti za druge vloge in sodne odločbe nastale kasneje, pa to toliko bolj velja tudi zanje. Relativno zastaranje taksnih obveznosti za tožbe bi nastopilo dne 1.1.2008, a je bilo pred tem prekinjeno, in sicer za vse taksne obveznosti, z opominom, ki ga je tožeča stranka prejela dne 24.4.2007. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moral biti opomin, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, vročen osebno stranki. Vročilnica v spisu namreč izkazuje, da ji je bil osebno vročen dne 24.4.2007, torej tako, kot je to zahtevala. Navedbe v zvezi s sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo obročno plačevanje sodne takse, ne morejo biti predmet presoje v obravnavanem postopku, saj se ne nanašajo na izpodbijani sklep. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe o delnem plačilu sodne takse, saj se to lahko upošteva le v postopkih izterjave dolžnih zneskov, v obravnavani zadevi pa je predmet presoje odmera taksne obveznosti.

Ker v obravnavnem primeru niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.