Jedro

Smisel davčne oprostitve na podlagi 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV je pomoč večjim družinam (s tremi ali več mladoletnimi otroci) pri zagotavljanju vsakodnevnih potreb, med katere spada tudi prevoz družine. Za obstoj družine v smislu obravnavane določbe ZDMV pa je bistveno, da gre za (življenjsko) skupnost vsaj treh otrok in roditelja, v kateri vlada individualni (dolgo)trajni odnos skrbi odrasle osebe za otroke in v okviru katere se zadovoljujejo vsakodnevne tekoče potrebe družine.

Trditve, da revident občasno (vsak drugi teden in v času počitnic) skrbi za ostala dva otroka, ki sicer živita pri svojih materah, ne pomenijo zatrjevanja življenjske skupnosti z vsemi tremi otroki, v kateri bi revident skupaj z njimi zadovoljeval vsakodnevne potrebe družine, kar je pogoj, da bi bilo sploh mogoče govoriti o obstoju velike družine v smislu 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV. Revidentova trditvena podlaga je torej nesklepčna, saj iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost zahtevka za vračilo plačanega davka po materialnem pravu.

Davčne oprostitve, ki so v 5. členu ZDMV predvidene za posamezne vrste vozil, so le izjema od siceršnje obveznosti plačevanja davka od prometa motornih vozil, ki je določena v 1. členu ZDMV. Izjeme od splošnega pravila pa je vedno treba razlagati restriktivno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4234-967/2011 08111-10 z dne 1. 6. 2011, s katero je prvostopni davčni organ zavrnil revidentov zahtevek za vračilo plačanega davka na motorna vozila. Ministrstvo za finance je pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo, št. DT-499-17-27/2011-2 z dne 29. 12. 2011, kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi. Glede na tožbene ugovore še dodaja, da iz 2. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) jasno izhaja, da se oprostitev uveljavlja na podlagi potrdila o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda pristojni organ za notranje zadeve. Revident bi za priznanje davčne oprostitve moral izkazati, da je imel na dan nakupa motornega vozila najmanj tri otroke, ki še niso dopolnili 18 let in s katerimi je prebival v skupnem gospodinjstvu, česar pa ni uspel dokazati.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da prekine postopek in začne postopek za presojo ustavnosti 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni obrazloženo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6.

Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavanem upravnem sporu revident kot pomembno vprašanje izpostavlja „vprašanje ustrezne definicije velike družine oziroma vprašanje primernosti vezanosti pojma družine na nedorečen in irelevanten administrativen pojem skupnega gospodinjstva“.

Po presoji Vrhovnega sodišča je izpostavljeno vprašanje pomembno pravno vprašanje, saj revident smiselno izpostavlja vprašanje pravilnosti oziroma ustavnosti razlage 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV, ki jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče v zvezi z izpolnjevanjem pogoja glede obstoja velike družine.

O takem vprašanju pa Vrhovno sodišče še ni odločalo.

7.

Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katerega je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revident na podlagi priloženega računa z dne 3. 3. 2011 o nakupu osebnega vozila Ford Galaxy in potrdila Davčnega urada Ljubljana z dne 29. 12. 2010 o višini obračunanega in plačanega davka na motorna vozila dne 4. 5. 2011 vložil vlogo za vračilo plačanega davka v višini 1.147,00 EUR. Iz potrdila o skupnem gospodinjstvu, ki ga je davčni organ pridobil po uradni dolžnosti, izhaja, da je imel revident v času nakupa osebnega vozila, za katerega zahteva vračilo davka na motorna vozila, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B., Ljubljana in da je živel v skupnem gospodinjstvu le z enim mladoletnim sinom D. Š., rojenim ... 2008. Revident ima poleg sina, s katerim živi, še dva mladoletna otroka L. K. in S. Š., ki nimata prijavljenega stalnega prebivališča na revidentovem naslovu in z njim (glede na podatke iz potrdila o skupnem gospodinjstvu) ne živita v skupnem gospodinjstvu.

8. ZDMV (po sprejemu novele ZDMV-C, veljavne od 1. 3. 2010) v 2. točki prvega odstavka 5. člena določa, da se davek ne plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz družin, ki imajo tri ali več otrok, in sicer od enega motornega vozila s pet ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini, ki ima tri ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let. Oprostitev po tej točki se uveljavlja na podlagi dokazila o skupnem gospodinjstvu ob vložitvi napovedi pri davčnem organu, ali ob vložitvi carinske deklaracije za sprostitev v prost promet pri carinskem organu, oziroma z vložitvijo zahtevka za povračilo plačanega davka pri davčnem organu v treh mesecih od nakupa, v primeru uvoza pri carinskem organu pa v treh mesecih od uvoza.

9.

Revident navaja, da dejstvo administrativne prijave stalnega prebivališča, od katerega je odvisna izdaja potrdila o skupnem gospodinjstvu, ni v nikakršni logični povezavi z obstojem velike družine in njenim prevozom, zaradi katerega je zakonodajalec predvidel davčno oprostitev. Ureditev, pri kateri je status družine vezan na prijavljenost stalnega prebivališča vseh treh otrok na istem naslovu, kot ga ima starš, ki uveljavlja davčno oprostitev, je protiustavna, saj diskriminira vse tiste oblike družin in družinskih povezav, kjer starša ne živita več skupaj, a kljub temu še naprej oba izpolnjujeta svoje starševske obveznosti do skupnih otrok.(1) Revident zatrjuje, da izpolnjuje starševske obveznosti tudi do svojih dveh otrok, ki sicer ne živita z njim v skupnem gospodinjstvu, kar pomeni, da za prevoze svojih treh otrok, vsakič ko se zberejo v polnem številu (najmanj vsak drugi teden in za vsake počitnice), potrebuje avto za veliko družino, za katerega je v zakonu predpisana oprostitev plačila davka na motorna vozila.

10. Vrhovno sodišče meni, da je namen davčne oprostitve na podlagi 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV pomoč večjim družinam (s tremi ali več mladoletnimi otroci) pri zagotavljanju vsakodnevnih potreb, med katere spada tudi prevoz družine.(2) Za obstoj družine v smislu obravnavane določbe ZDMV pa je bistveno, da gre za (življenjsko) skupnost vsaj treh otrok in roditelja, v kateri vlada individualni (dolgo)trajni odnos skrbi odrasle osebe za otroke in v okviru katere se zadovoljujejo vsakodnevne tekoče potrebe družine.(3)

11. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za priznanje davčne oprostitve na zavezancu za davek, ki želi z davčno oprostitvijo zmanjšati svojo davčno obveznost (tretji odstavek 76. člena Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2). Davčni zavezanec mora za priznanje davčne oprostitve iz 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV torej zatrjevati in izkazati, da je imel v času nabave vozila s pet ali več sedeži, za katerega uveljavlja davčno oprostitev, najmanj tri mladoletne otroke, s katerimi je živel v takšni skupnosti, ki pomeni veliko družino v smislu navedene določbe ZDMV.

12. Revident v obravnavani zadevi ne zatrjuje, da bi z vsemi tremi svojimi otroki živel v takšni skupnosti, ki bi glede na stališče Vrhovnega sodišča glede namena obravnavane davčne oprostitve, predstavljala veliko družino v smislu 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV. Zatrjuje le, da občasno (vsak drugi teden in v času počitnic) skrbi za ostala dva otroka, ki sicer živita pri svojih materah. Po presoji Vrhovnega sodišča takšne trditve ne pomenijo zatrjevanja skupnosti z vsemi tremi otroki, v kateri bi revident skupaj z njimi zadovoljeval vsakodnevne potrebe družine, kar je pogoj, da bi bilo sploh mogoče govoriti o obstoju velike družine v smislu 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV. Revidentova trditvena podlaga je torej nesklepčna, saj iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost zahtevka za vračilo plačanega davka po materialnem pravu.

13. Glede na navedeno se Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati do ustreznosti oziroma (ne)ustavnosti zakonskega določila, ki določa, da se oprostitev davka na motorna vozila, nabavljena za prevoz velike družine, uveljavlja na podlagi dokazila o skupnem gospodinjstvu. Do dopustnosti dokazovanja dejanskega obstoja velike družine tudi z drugimi dokazili in ne zgolj s potrdilom o skupnem gospodinjstvu, ki je vezano na formalno prijavo skupnega prebivališča, bi se bilo Vrhovno sodišče dolžno opredeliti le ob predpostavki, da bi revident v postopku ponudil takšno trditveno podlago, ki bi ob pogoju, da bi se vsa zatrjevana dejstva izkazala za resnična, lahko pripeljala do želene materialnopravne posledice, to je davčne oprostitve.

14. Neutemeljen pa je tudi revidentov očitek glede neobrazloženosti izpodbijane sodbe v zvezi z restriktivnostjo razlage davčnih oprostitev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je pravilno stališče obeh davčnih organov, da je davčna oprostitev le ugodnost(4), ki je ni mogoče razlagati širše, kot je dana. Davčnemu zavezancu pripada davčna oprostitev oziroma olajšava le v primeru, če izkaže, da izpolnjuje vse pogoje, ki jih za takšno oprostitev oziroma olajšavo predpisuje zakon. Vrhovno sodišče pritrjuje takšnemu stališču, saj so davčne oprostitve, ki so v 5. členu ZDMV predvidene za posamezne vrste vozil, le izjema od siceršnje obveznosti plačevanja davka od prometa motornih vozil, ki je določena v 1. členu ZDMV. Izjeme od splošnega pravila pa je vedno treba razlagati restriktivno.(5)

15.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1).

16. Ker revident z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1): Pri tem se revident sklicuje na Sklep Ustavnega sodišča U-I-163/08 z dne 9. 12. 2008, s katerim je to na podlagi vložene zahteve Varuhinje človekovih pravic začasno zadržalo izvrševanje prvega odstavka 30. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Zakonodajalec je še pred končno odločitvijo Ustavnega sodišča sam spremenil navedeni člen ZZVZZ, s katerim je odpravil diskriminacijo staršev.

Op. št. (2): Glede „zagotavljanja vsakodnevnih potreb, med katere spada tudi običajen prevoz družine“, prim. sodbi VS RS X Ips 334/2011 in X Ips 303/2011, obe z dne 2. 2. 2012, kjer je Vrhovno sodišče sicer presojalo vprašanje, ali avtodom spada med vozila, ki so na podlagi 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV oproščena plačila davka na motorna vozila.

Op. št. (3): Prim. K. Zupančič, Oris družinskega prava, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1993, str. 32 – 34. Op. št. (4): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-492/11-14 z dne 9. 5. 2013 (10. točka).

Op. št. (5): Glede restriktivne razlage davčnih oprostitev iz 5. člena ZDMV prim. sodbo VS RS X Ips 334/2011 z dne 2. 2. 2012.