Jedro

Formalna umestitev delovnega mesta z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niti ni bistvena. Bistveno je namreč le, ali je v resnici prenehala potreba po delu, ki ga je odpovedani delavec dejansko opravljal na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen. V katero organizacijsko enoto naj bi njegovo delovno mesto spadalo, na obstoj poslovnega razloga ne vpliva, razen če bi bile v tem njegove delovne naloge drugačne.

Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, je morala za dokaz utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga dokazati, da je tožena stranka dela, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu poslovni sekretar, v resnici prerazporedila na druge zaposlene. Glede na navedeno ni bistveno, ali potreba po teh delih (deloma) pri toženi stranki še vedno obstoji, bistveno bi bilo le, če bi tožena stranka za opravo teh del zaposlila nove delavce.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka .

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 3. 2016; da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z dnem ugotovitve zmožnosti za delo oziroma z 21. 10. 2016, ko se izteče šestmesečno obdobje po izteku 44-dnevnega odpovednega roka, temveč traja neprekinjeno še naprej po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2010; za poziv nazaj na delo ter prijavo v vsa obvezna socialna zavarovanja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2010 za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo 14. 9. 2016, zadevo opr. št. I Pd 471/2016 razdružilo tako, da je tožbene zahtevke iz 1., 2. in 3. točke obravnavalo v okviru tega spora z opr. št. I Pd 471/2016, tožbene zahtevke iz 4. točke (plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu), 5. točke (plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu), 6. točke (obračun in plačilo dodatka za nadurno delo) in 7. točke (obračun in plačilo jubilejne nagrade) pa v okviru drugega spora z opr. št. I Pd 1183/2016. 3. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje sklepu sodišča prve stopnje, s katerim je razdružilo zadevi trpinčenja na delovnem mestu in nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je to posredno povzročilo napačno odločitev v izpodbijani sodbi. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju v tem sporu ni ugotavljalo dejanskega stanja glede trpinčenja na delovnem mestu oziroma ker je ta dva postopka razdružilo, je prezrlo okoliščine, ki kažejo na nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati dejstva v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem in v ta namen izvajati predlagane dokaze, saj ne gre za dva ločena pravna instituta. Ker sodišče prve stopnje dokaznega postopka za ugotavljanje dejstev v zvezi s trpinčenjem ni izvajalo, ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni posledica trpinčenja na delovnem mestu. Tako je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nekritično zaključilo, da tožena stranka ne bi preverila možnosti tožnice za nadaljnjo zaposlitev, če bi jo želela izključiti iz delovnega okolja. Tožena stranka tega ravnanja tudi ni dokazala. Sodišče prve stopnje napačno ni sledilo izpovedi A.A., ne glede na to, da je bil zaposlen le do 3. 1. 2016. Večji del trpinčenja tožnice je namreč potekal v letu 2015, tožnica pa od 15. 1. 2016 sploh ni bila več prisotna na delu, ampak je bila v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi A.A., da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica jeze, ega in ljubosumja direktorja tožene stranke, sledilo pa je izpovedim direktorja tožene stranke B.B., C.C. in D.D., čeprav imajo vsi interes za uspeh tožene stranke v tem postopku. Sodišče prve stopnje je prezrlo zatrjevanja tožnice, da se direktor tožene stranke B.B. pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tožnico ni pogovoril in ji ni obrazložil nastale situacije, čeprav je bila pri toženi stranki to praksa. Vljudnostnih prazničnih voščil ni mogoče šteti za pogovor oziroma pojasnila. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana na njen rojstni dan 7. 3. 2016 in vročena po detektivu na dom na Dan žena 8. 3. 2016, ko je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi psihičnega zloma. Sodišče prve stopnje je kršilo 285. člen ZPP.

Kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo E.E., ki bi lahko izpovedala o stališču sindikata, o tem, da je bilo tožničino delovno mesto poslovni sekretar že v letu 2011 presistemizirano v Kadrovski sektor, in o tem, zakaj je sodelovanje s sindikati pomembno pri načrtovanju zmanjševanja zaposlenih. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati F.F., ki ji je bila prav tako zelo grobo in iz nečednih razlogov odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zaslišati bi moralo G.G. in od FURS pridobiti obračunske liste za izplačilo managerskega bonusa, ki je bil izplačan v bistveno višjih zneskih od diskrecijskega bonusa. Pregledati bi moralo tožničin službeni računalnik, s čimer bi lahko ugotovilo, kaj je tožnica delala v okviru pripravljanja strokovnih podlag in navodil s področja dela ter gradiv za direktorja družbe in sektorjev.

Navaja, da je bilo delovno mesto tožnice že od leta 2011 umeščeno v Kadrovski sektor in ne v OE Vodstvo družbe, tako pa je bilo tudi ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To izhaja iz Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest iz leta 2011, iz zapisa o rednem letnem razgovoru (PMI) z dne 30. 3. 2015, iz izpovedi A.A. in iz pisne izjave E.E.. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ni ugotavljalo, kje je bilo delovno mesto tožnice dejansko sistemizirano. Če bi ugotovilo, da je bilo dejansko sistemizirano v Kadrovskem sektorju, bi to pomenilo, da potreba po njenem delu ni prenehala. Sodišče prve stopnje bi to dejstvo lahko ugotovilo tudi na podlagi dokazov, pridobljenih po uradni dolžnosti, prav tako ni dosledno izvajalo materialno-procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi H.H., ki si s tožnico pisarne ni delila leto in pol, ampak manj kot eno leto, in sicer od oktobra 2013 do oktobra 2014. Sodišče prve stopnje je spregledalo opravila, ki jih je tožnica opravila za Kadrovski sektor, prav tako je spregledalo dejanski obseg tožničinih del. Tožena stranka je zaposlila novo delavko I.I., ki je nadomestila J.J., ta pa je na drugem delovnem mestu prevzela opravila tožnice, s čimer je tožena stranka obšla prepoved zaposlitve novega delavca. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo obrazložitvi tožene stranke, da je zmanjšala število zaposlenih z 276 na 98, saj se ni spremenilo število izvajalcev, ampak le pravna podlaga, na kateri delo opravljajo (samozaposlitev namesto delovnega razmerja). V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je H.H. kot nova vodja Kadrovske službe opravila analizo celotnega podjetja, navaja, da je bila H.H. edina vodja Kadrovske službe in ni nadomestila Kadrovskega direktorja A.A., dela tožnice pa ni poznala. V matični družbi tožene stranke se vsa odpuščanja in organizacijske spremembe skrbno načrtujejo s posebnimi dokumenti, česar pa pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo izvedeno, opravljena je bila le omenjena analiza. To bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, če bi zaslišalo E.E..

Sodišče prve stopnje v zvezi s terminiranjem obveznosti direktorja B.B. nekritično sledi njegovi izpovedi. Posredovanje informacij o tem, kam naj direktor odnese obleke čistit, naročanje direktorja k zdravniku, kupovanje malice direktorju ne sodi v delovne naloge tožnice, zato tudi prenehanje potrebe po takšnih delih ne pomeni razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nekritično je sledilo izpovedi direktorja, da pomoči glede jezika ne potrebuje več, ker pri toženi stranki komunicirajo v angleščini. Na enak način so komunicirali tudi v času zaposlitve tožnice, tožnica je direktorju pomoč z jezikom nudila pri drugih opravilih, kjer komuniciranje v angleščini ni mogoče. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedim B.B., D.D. in C.C., saj so pristranski. Delo, ki ga je prej opravljala tožnica, zdaj opravljata H.H. in J.J.. V okviru terminiranja obveznosti je tožnica opravljala še vrsto drugih opravil, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pavšalen in neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je prenehala potreba po nalogah tožnice za direktorja A.A., ker mu je delovno razmerje prenehalo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj bi v tem primeru pomenilo, da tožena stranka ne potrebuje več nobenega opravila za Kadrovski sektor, kar pa ne drži. Glede pripravljanja strokovnih podlag in navodil s področja dela ter pripravljanja gradiv za direktorja družbe in sektorjev navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedim zakonitih zastopnikov in priče H.H., ki imajo interes za uspeh tožene stranke. Tožnica je to delo opravljala, kar bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, če bi pregledalo njen računalnik. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pošiljanja vabil in nekritično sledilo izpovedi direktorja B.B., da se vabila sedaj pošiljajo prek Lotus Notesa. Tudi v takšnem primeru mora namreč nekdo oblikovati dogodek - sestanek in vabila po elektronski pošti poslati. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdo to dela, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V zvezi s tožničino pomočjo pri delu na področju varstva in zdravja pri delu sodelavcu K.K. je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnica to pomoč nudila le izjemoma. Priča H.H. dejstev o tem ni mogla poznati, saj je bila s tožnico v pisarni le v letu 2014. Opravilo spremljanja in usmerjanja strank in poslovnih partnerjev ne obsega le sprejema in kuhanja kave, ampak tudi delo na terenu z namenom pridobivanja strank in druženja s strankami, odhodi k poslovnim strankam, usklajevanja pogodb, pogajanja za sklenitev pogodb in podobno. Izpovedi D.D. in C.C. nista potrjeni z drugimi dokazi, tožnica pa je prepričana, da kave ne kuhata onidve. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo arhiviranja in urejanja pogodb prevzela J.J., potrjuje tožničine trditve, da je tožena stranka posredno prek zaposlitve I.I., zaposlila novega delavca, ki je nadomestil tožnico. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vodenje evidenc in pripravljanje poročil ter opravljanje administrativnih del in drugih opravil po navodilu nadrejenih, razporejeno na druge zaposlene, to pomeni, da potreba po opravljanju tega dela ni prenehala. V praksi pa ni mogoče, da si potne naloge pripravlja vsak zaposlen sam. Sodišče prve stopnje je naredilo zmoten zaključek, da je delo tožnice v zvezi z nabavo materiala postalo nepotrebno, saj ga je prevzela J.J.. Sodišče prve stopnje v zvezi s pripravo podatkov za obračun plač sledi izpovedi L.L., čeprav je ta prirejena in spreminjajoča se. Sodišče prve stopnje se do zatrjevanj tožnice, da je pripravila vse podatke za končni obračun plač, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti A.A., da sta tožnici dala pooblastilo za obdelavo osebnih podatkov in ji dodelila nalogo obračuna plač. Sodišče prve stopnje je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede skrbi za malo blagajno, saj njena ukinitev ni v skladu s politiko tožene stranke. To izhaja iz listinske dokumentacije, zato bi moralo sodišče prve stopnje vpogledati v Finančno politiko tožene stranke, pooblastila pri toženi stranki in ISO dokumentacijo, tj. Poslovnik sistemov vodenja in Navodilo o mali blagajni. Mala blagajna pri toženi stranki zagotovo še obstoji. Tožnica je vedno pomagala pri organizaciji sadnega pozdrava, K.K. praktično nobenega opravila v zvezi s tem ni opravil sam oziroma samostojno. Sodišče prve stopnje sicer je ugotovilo, da je tožnica sodelovala pri marketinških kampanijah M., ni pa ugotovilo, kaj to pomeni za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je sodelovala tudi pri mednarodnih marketinških kampanijah, pri čemer ni pomembno, ali je tožnica to delala prostovoljno. Enako velja za organizacijo božičkovanja, novega leta in petkovih druženj. Tožena stranka je ta opravila od tožnice pričakovala, kar je tožnica tudi opravila, pri čemer ni zgolj pomagala pri organizaciji, ampak jo je vodila in nadzorovala. Potreba po tem delu ni prenehala, ampak so jo prevzele N.N., L.L. in H.H..

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena tudi z ekonomskega vidika. Drugih ukrepov za znižanje stroškov tožena stranka ni sprejela, ampak je nasprotno celo več trosila. Sodišče prve stopnje se je pri tem zadovoljilo le z izpovedmi B.B., D.D. in C.C., tožena stranka pa ni predložila nobenih dokazil, čeprav je dokazno breme na njeni strani. Tožničina letna plača je bistveno nižja od povečanja letnih izdatkov tožene stranke zaradi najema avtomobila, stimulacij, diskrecijskih in managerskih bonusov, višjih regresov in podobno. Zaključki sodišča prve stopnje pomenijo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in so v nasprotju z materialnim pravom. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. V njem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podani niti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici 8. 3. 2016. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki (nazadnje) zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2010 (A1) na delovnem mestu poslovni sekretar. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2) je tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje navedla, da je tožnica zaposlena na delovnem mestu v organizacijski enoti (OE) Vodstvo družbe, ki je do reorganizacije 4. 3. 2016 delovala v sestavi direktor in poslovni sekretar. Skupno število zaposlenih pri toženi stranki se je od leta 2007 do 7. 3. 2016 zmanjšalo z 276 na 98, kar ima poleg reorganizacije in poenostavitve procesov v družbi za posledico tudi manjši obseg dela. 2. 3. 2016 je bil zato sprejel Sklep o spremembi organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto poslovni sekretar, delovne naloge tega delovnega mesta pa deloma prenesene na druge zaposlene, deloma pa opuščene.

8. Tožnica v pritožbi na več mestih uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na vsebino pritožbenih navedb v resnici predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi obravnavalo ločeno od sporov o trpinčenju na delovnem mestu, dodatku za nadurno delo in jubilejni nagradi. Tretji odstavek 300. člena ZPP določa, da lahko senat odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe, in lahko izda po končanem ločenem obravnavanju posebne odločbe o teh zahtevkih. Ta odločitev o razdružitvi pravd je stvar procesnega vodstva sodišča, o kateri sodišče odloči ne glede na predlog strank, pod pogojem (ki sicer izhaja iz splošnega načela), da se postopek na ta način opravi bolj ekonomično in hitreje (11. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sklep o razdružitvi pravd sprejelo na naroku za glavno obravnavo 14. 9. 2016 (list. št. 75), pri čemer tožnica sprejetju takšnega sklepa ni nasprotovala in ni uveljavljala bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Relativne bistvene kršitve določbe 300. člena ZPP pa tožnica izrecno ne uveljavlja niti v pritožbi. Uveljavlja pa, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi relevantnih navedb tožnice, podanih v okviru spora o trpinčenju na delovnem mestu. Ta očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevalo tiste navedbe tožnice o trpinčenju na delovnem mestu, ki se nanašajo na samo odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi lahko vplivale na njeno zakonitost. Preverjalo je (glej 33. točko obrazložitve), ali je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi morda podana iz razlogov, ki kažejo na trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje v okviru odločanja o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo dolžno preverjati resničnosti vseh dogodkov, s katerimi tožnica utemeljujejo obstoj trpinčenja na delovnem mestu. Ti naj bi se namreč dogajali vse od začetka leta 2015, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ji je bila podana šele 8. 3. 2016. Kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, je trpinčenje na delovnem mestu od odpovedi pogodbe o zaposlitvi ločen pravni institut, ki utemeljuje izplačilo odškodnine delavcu (8. člen ZDR-1). Sodišče prve stopnje bo ravnanja tožene stranke, ki naj bi bo navedbah tožnice vsebovala elemente trpinčenja na delovnem mestu, celovito presojalo v okviru ločenega spora, v tem postopku pa je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati le tista ravnanja, ki bi lahko kazala na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zaslišalo zakonite zastopnike tožene stranke B.B., C.C. in D.D., ki so zanikali, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledice kakšnega drugega neposlovnega razloga, in tem izpovedim tudi pravilno sledilo. Izpovedi priče A.A. sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, saj mu je delovno razmerje prenehalo že več mesecev prej in tako ni mogel izpovedati o okoliščinah, v katerih je bila 8. 3. 2016 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Glede ravnanj tožene stranke, ki jih tožnica izrecno izpostavlja, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prvem stopnje, da niso takšne narave, da bi bilo mogoče zaključiti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica trpinčenja na delovnem mestu. Podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi na Dan žena 8. 3. 2016, tj. dan po tožničinem rojstnem dnevu, glede na datum sprejema Akta o ukinitvi delovnega mesta poslovni sekretar (2. 3. 2016) ne omogoča zaključka, da je tožena stranka tožnico želela trpinčiti. Enakega zaključka, ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnica od januarja 2016 v bolniškem staležu, ne omogoča niti dejstvo, da ji je bila vročena osebno na dom in da se direktor B.B. pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tožnico ni pogovoril in ji ni pojasnil razlogov za takšno odločitev. Navedeno celo predstavlja ravnanje delodajalca v skladu z zakonskimi določbami (85. člen ZDR-1; 88. člen ZDR-1).

11. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih je tožnica predlagala za dokazovanje dejstev v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu. Prav tako ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, ki ureja materialno-procesno vodstvo, saj za postopanje sodišča prve stopnje po navedeni določbi ni bilo potrebe.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo nekatere s strani tožnice predlagane dokaze in zato ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 287. člena ZPP, dejansko stanje pa zaradi tega ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom v pisno izjavo E.E., je pa pravilno ni še zaslišalo. Njeno zaslišanje je bilo namreč predlagano za dokazovanje nepomembnih dejstev v tem sporu, saj mnenje sindikata k predlaganim spremembam sistemizacije oziroma njegova vloga pri načrtovanju zmanjševanja števila zaposlenih ne more vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaslišanje navedene priče pa sploh ni bilo predlagano (kot to navaja pritožba) za dokazovanje, da naj bi bilo tožničino delovno mesto poslovni sekretar že v letu 2011 presistemizirano v Kadrovski sektor. Sicer pa to dejstvo v obravnavanem sporu niti ni bistveno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zaslišanje priče F.F. ni bilo potrebno, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj razlogi, zaradi katerih je bila tej priči odpovedana pogodba o zaposlitvi oziroma okoliščine, v katerih ji je bila pogodba odpovedana, niso relevantno dejstvo v tem sporu. Sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo priče G.G. in pridobilo obračunskih listov za izplačilo managerskega bonusa od FURS. Sodišče prve stopnje je na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da so bili bonusi dejansko izplačani in odobreni s strani matične družbe na Nizozemskem, G.G. pa je izvajal le obračuna plač in ni sodeloval pri odločitvi o izplačevanju bonusov. Sicer pa tovrstne ekonomske odločitve tožene stranke same po sebi, ob hkratni ugotovitvi, da so bile naloge tožnice v resnici prenesene na druge zaposlene oziroma opuščene, na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vplivajo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje vpogledati v tožničin službeni računalnik, na podlagi česar bi lahko ugotovilo, kaj vse je tožnica delala z vidika pripravljanja strokovnih podlag in navodil s področja dela ter gradiv za direktorja družbe in sektorjev. Izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kdo je pred in po izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal naloge s tega področja, tudi tiste, za katere je tožnica zatrjevala (pa se je v dokaznem postopku izkazalo drugače), da jih je opravljala ona. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile vse s strani tožnice zatrjevane naloge prenesene na druge zaposlene oziroma jih drugi zaposleni opravljajo še naprej, izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

13. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v tem sporu in v nadaljevanju odgovarja na bistvene, jasne in konkretno uveljavljane pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožničino delovno mesto poslovni sekretar spada v OE Vodstvo družbe in ne v Kadrovski oddelek, kot trdi tožnica. Navedeno izhaja ne le iz izpovedi H.H. (ki ji sodišče prve stopnje po pritožbenih navedbah ne bi smelo verjeti), ampak tudi iz izpovedi D.D. in iz opisa delovnega mesta. Sicer pa formalna umestitev delovnega mesta z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niti ni bistvena, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Bistveno je namreč le, ali je v resnici prenehala potreba po delu, ki ga je odpovedani delavec dejansko opravljal na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen. V katero organizacijsko enoto naj bi njegovo delovno mesto spadalo, na obstoj poslovnega razloga ne vpliva, razen če bi bile v tem njegove delovne naloge drugačne. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejanskih nalog tožničinega delovnega mesta oziroma iz nalog, ki naj bi jih tožnica (po njenih navedbah) dejansko opravljala, niti ni bistvena pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je delovno mesto poslovni sekretar spadalo v OE Vodstvo družbe. Da bi bila tožnica glede na dejanski obseg nalog v resnici zaposlena na drugem delovnem mestu od tistega, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (in da bi bila posledično odpovedana napačna pogodba o zaposlitvi), pa tožnica v tem sporu ni zatrjevala niti tega ne navaja v pritožbi. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo s pridobitvijo listin po uradni dolžnosti in z materialno-procesnim vodstvom ugotoviti, v katero organizacijsko enoto je spadalo tožničino delovno mesto.

15. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, je morala za dokaz utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga dokazati, da je tožena stranka dela, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu poslovni sekretar, v resnici prerazporedila na druge zaposlene. Glede na navedeno ni bistveno, ali potreba po teh delih (deloma) pri toženi stranki še vedno obstoji, bistveno bi bilo le, če bi tožena stranka za opravo teh del zaposlila nove delavce. Iz navedenim materialnopravnih izhodišč je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo in z izvedenimi dokazi pravilno ugotavljalo, kdo, če sploh, je prevzel tožničina dela. Pritožbene navedbe, v katerih tožnica zavzema drugačna materialnopravna stališča, so tako neutemeljene.

16. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici oziroma krajši čas po njej ni zaposlila novega delavca. Novo zaposlena delavka I.I., na katero se sklicuje pritožba, je pogodbo o zaposlitvi sklenila 21. 6. 2016, kar je več mesecev po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ta je bila podana 8. 3. 2016). Poleg tega navedena delavka ni prevzela tožničinih nalog, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo z izpovedmi J.J., H.H. in C.C. ter s pisno izjavo I.I.. V pritožbi pa tožnica tudi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka z zaposlitvijo I.I. posredno nadomestila tožničino zaposlitev, saj je bila I.I. zaposlena za nadomeščanje J.J., ta pa je prevzela tožničine naloge. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bila I.I. zaposlena za nadomeščanje J.J., ker je ta prevzela dela treh drugih delavcev, ki so podali odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da med zaposlitvijo I.I. in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice, do katere je prišlo približno dva mesec in pol prej, ni vzročne zveze. Razlog za zaposlitev I.I. je bil očitno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi treh drugih delavcev, ki jih je morala nadomestiti J.J., in ne v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Glede na navedeno dejstvo, da je (tudi) J.J. (poleg drugih zaposlenih) prevzela del tožničinih nalog, dokazuje obstoj poslovnega razloga in ne namero tožene stranke po (posredni) nadomestitvi tožničinega dela z novo zaposlenimi delavci.

17. V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da se število zaposlenih pri toženi stranki ni zmanjšalo z 276 na 98, saj se število izvajalcev ni spremenilo, ampak se je spremenila le pravna podlaga, na kateri ti delo opravljajo (namesto v delovnem razmerju kot samozaposleni). Oseb, ki delo opravljajo na podlagi pogodb civilnega prava ali kot samozaposleni, v okviru presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče enačiti z delavci, ki delo opravljajo v delovnem razmerju. Pogodbeni odnos s temi osebami je podvržen drugačni davčni in prispevni obravnavi, te osebe pa tudi ne uživajo delovnopravnega varstva. Gre za odraz svobodnega organiziranja delovnega procesa s strani delodajalca, ki mu ga daje že Ustava RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), in sicer v prvem odstavku 74. člena, ki določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Kljub temu pa mora delodajalec v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati resničnost in utemeljenost odpovednega razloga oziroma odsotnost okoliščin, ki kažejo na zlorabo tega instituta. Slednje pa je v obravnavanem sporu tudi po presoji pritožbenega sodišča toženi strani uspelo.

18. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožena stranka za tožnico lahko našla drugo ustrezno zaposlitev. ZDR-1 namreč ne določa več obveznosti delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, kot je to določal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) v tretjem odstavku 88. člena. Sicer pa je tožena stranka z listino v spisu (razpis prostega delovnega mesta Referent za upravljanje s terjatvami z dne 19. 1. 2016 - B66) in izpovedmi B.B., C.C., D.D. in H.H. dokazala, da je dejansko preverila tudi možnost tožničine nadaljnje zaposlitve, vendar je zaradi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja s strani tožnice ni našla.

19. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila analiza celotnega podjetja, na podlagi katere je bilo ugotovljeno, da delo tožnice kot poslovne sekretarke ni več potrebno, utemeljeno naložena H.H.. Iz izvedenih dokazov (pogodba o zaposlitvi H.H. - B14, izpoved C.C.), namreč izhaja, da je bila slednja zaposlena kot vodja kadrovske službe v Kadrovskem sektorju in da je imela potrebne izkušnje za podajo analize. Izvedba takšne analize pa tudi ni bila neobičajna, saj jih je tožena stranka večkrat opravljala (izpoved D.D.). Pritožbene navedbe, da je tožena stranka ponavadi vsa odpuščanja načrtovala s posebnimi dokumenti, kar pa pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo izvedeno, pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je tožnica v dosedanjem postopku ni podala (prvi odstavek 337. člena ZPP).

20. Naloge, ki jih je tožnica opravljala v okviru terminiranja obveznosti direktorja družbe (osebna asistenca in pomoč direktorju, usklajevanje njegovega urnika in organizacija njegovih sestankov, pomoč in informacije v začetku zaposlitve direktorja), po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravlja zdaj direktor sam, poleg tega so se naloge direktorja po tem, ko je tudi C.C. prevzela funkcijo direktorice, bistveno zmanjšale. Naloge, ki jih je tožnica opravljala za A.A., pa so odpadle že, ko mu je pred izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ta dejstva ugotovilo na podlagi izpovedi zakonitih zastopnikov B.B., D.D. in C.C.. Nebistvena je pritožbena navedba tožnice, da nekatere naloge, ki jih je opravljala, ne spadajo v njen delokrog. Sodišče prve stopnje je namreč tudi glede vseh preostalih nalog (za katere tožnica ne trdi, da ne bi spadale v njen delokrog) ugotovilo, da jih sedaj opravlja B.B. sam. Da bi tožnica v resnici opravljala delo nekega drugega delovnega mesta, pa, kot rečeno, v tem sporu ni zatrjevala.

21. V okviru pripravljanja strokovnih podlag in navodil s področja dela ter pripravljanja gradiv za direktorja družbe in sektorjev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (nekatere naloge pa so opravljali tudi že prej) analize pripravljajo direktorji sami, B.B. sam pošlje vabila preko Lotus Notesa, si sam dela zabeležke, vsak vodja sam pripravi prezentacijo, ki se shrani na skupni disk, sklepov oziroma zapisnikov sestankov pa ne poznajo. To skladno izhaja iz izpovedi B.B., D.D., C.C. in H.H., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s temi nalogami.

22. V zvezi s pomočjo tožnice na področju varstva in zdravja pri delu sodelavcu K.K. tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje relevantna dejstva ugotovilo le z izpovedjo H.H.. Tudi z izpovedjo K.K. je namreč ugotovilo, da mu je tožnica v res redkih primerih (saj niti ni bila usposobljena za delo na področju varstva pri delu) pomagala pri delu (pri razvrščanju dokumentov in pri izdaji uniforme), sicer pa K.K. navedeno področje pokriva povsem samostojno.

23. Sodišče prve stopnje je relevantna dejstva v zvezi s spremljanjem in usmerjanjem strank in poslovnih partnerjev ugotovilo z izpovedjo prič, pri čemer pritožbena navedba, da tožnica dvomi, da C.C. sama kuha kavo, ne zadostuje za dvom v dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da za to opravilo niso zaposlili nikogar novega. V kolikšnem obsegu je tožnica opravljala dela v zvezi z marketinško kampanijo, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo v 26. točki obrazložitve. V okviru tega je pravilno na podlagi pisne izjave N.N. ter izpovedi B.B. in H.H. ugotovilo, da tožnica ni sodelovala pri izvedbi operativnih in strateških marketinških aktivnosti. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica pridobivala stranke, usklajevala pogodbe in se pogajala za sklenitev pogodb in dosego ugodnih pogodbenih pogojev.

24. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica zgolj pomagala pri marketinških kampanijah in pri organiziranju dogodkov, kar izhaja iz izpovedi A.A., N.N., H.H. in B.B., nenazadnje pa tudi iz izpovedi same tožnice. Ni utemeljena pritožbena navedba, da ni bistveno, ali je tožnica določene naloge opravljala prostovoljno. Prostovoljno opravljanje določenih nalog namreč pomeni, da te naloge niso spadale v tožničin delokrog in zato ne morejo biti relevantne pri presoji obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

25. Pritožbena navedba, da ni mogoče, da bi si potne naloge zdaj pripravljal vsak sam, ker gre za kompleksen postopek, pri katerem je potrebno preverjanje, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je v dosedanjem postopku tožnica ni navajala, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

26. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica zgolj zbirala podatke za obračun plač, ni pa izvajala samega obračuna plač. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na obvezno navodilo z dne 30. 12. 2009 (A33), iz katerega izhaja, da se tožnici za obdobje od 1. 1. 2011 do preklica naložijo naloge obračuna plač. Iz navedenega navodila ne izhaja, da bi tožnica imela nalogo obračuna plač, da tožnica ni obračunavala plač, ampak je samo zbirala podatke, pa izhaja iz izpovedi L.L., B.B., H.H. in C.C.. To potrjuje tudi pooblastilo za obdelavo osebnih podatkov (A34).

27. Pritožbena navedba, da je tožnica prepričana, da mala blagajna za nakup drobnega inventarja pri toženi stranki še vedno obstoji, ne zadostuje za dvom v dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica to blagajno po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ukinila. To namreč izhaja iz izpovedi A.A., B.B. in H.H. ter pisne izjave O.O.. Ali je ukinitev male blagajne v skladu s politiko tožene stranke, pa v tem sporu niti ni bistveno niti tožnica tega v dosedanjem postopku ni zatrjevala in ni podala dokaznih predlogov z vpogledom v Finančno politiko tožene stranke, pooblastili pri toženi stranki in ISO dokumentacijo. Sodišče prve stopnje se zato to teh navedb in dokaznih predlogov niti ni moglo niti se ni bilo dolžno opredeliti (212. in 213. člen ZPP), za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) pa ni bilo pogojev.

28. Na več mestih tožnica neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedim zakonitih zastopnikov B.B., D.D. in C.C. ter priče H.H., ker naj bi bili pristranski, saj konkretno ne navede nobenega razloga za dvom v njihovo verodostojnost. Zgolj dejstvo, da so te osebe zaposlene pri toženi stranki oziroma njeni zakoniti zastopniki, pa samo po sebi ne zadostuje za tak dvom. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so te osebe izpovedale jasno, prepričljivo in logično, predvsem pa so bile v izpovedih glede nalog tožnice konkretne. Sodišče prve stopnje je tako svoje zaključke pravilno oprlo tudi na njihove izpovedi.

29. Tožnica v zvezi z določenimi nalogami (terminiranje obveznosti direktorja, arhiviranje in urejanje dokumentov, rezervacije hotelov in prevozov, zbiranje podatkov za obračun plač ter organizacija sadnega pozdrava, božičkovanja, novega leta in petkovih druženj) navaja, da potreba po opravljanju teh nalog pri toženi stranki še vedno obstaja, kar naj bi pomenilo, da poslovni razlog ne obstoji. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, še vedno obstajajoča potreba po opravljanju nalog, ki jih je prej opravljal odpovedani delavec, sama po sebi še ne pomeni odsotnosti poslovnega razloga.

30. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, čeprav to samo po sebi na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, da je bila odpoved tožnici utemeljena tudi z ekonomskega vidika. Iz dokaznega postopka ne izhaja, kot trdi tožnica, da je tožena stranka celo več trošila kot prej, prav tako ne drži, da tožena stranka v ta namen ni predlagala nobenega dokaza. Tožena stranka je tako z izpovedmi zakonitih zastopnikov in prič kot tudi z listinskimi dokazi (politika v zvezi z avtomobili - B110 in elektronsko sporočilo v zvezi z izplačanimi bonusi - B107) dokazala, da je izvajala tudi druge ukrepe za zmanjševanje stroškov oziroma teh ni povečevala.

31. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP).

32. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).