Jedro

Oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina, med drugim za duševne bolečine in strah, le kadar njihova stopnja in trajanje ter druge okoliščine primera to opravičujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je znova zavrnilo tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov, ki so od toženca terjali odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo (prvi tožnik 8.067,00 EUR, druga tožnica 8.509 EUR in tretja tožnica 9.534,00 EUR, z obrestmi od 15. 9. 2008 dalje). Tožnikom je naložilo, da morajo tožencu povrniti 3.192,59 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

Tožniki se v pritožbi sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku. Sodišče prve stopnje je tokrat štelo, da nekatera toženčeva protipravna dejanja (žaljivke, grožnje in obmetavanje s kamenjem) niso dokazana, čeprav je v prejšnji sodbi odločilo drugače. Zakaj tožnikom ne verjame, ni pojasnilo. Neprimerna je ugotovitev, da toženčevo kazanje zadnjice ne posega v pravico do duševne integritete tožnikov. Pri presoji duševnih bolečin tožnikov bi moralo toženčeve ugovore obravnavati za vsakega od tožnikov posebej. Spor zaradi uporabe toženčeve nepremičnine ne opravičuje toženčevega početja. Sicer pa med tožencem in tretjo tožnico takšnega spora ni bilo. Očitek, da so tožniki prevzeli toženčev način komunikacije, lahko velja v omejenem obsegu le za prvega tožnika. V resnici tožencu niso vračali njegovega ravnanja, ampak so se le branili. Dokler jih toženec ni začel nadlegovati, so mirno bivali v svoji hiši. Vsi so jasno izpovedali, da so se počutili grozno prav zaradi toženčevih dejanj in ne zaradi nesporazumov v širši družini M., kot ugotavlja sodba. Ni res, da tožniki niso trpeli duševnih bolečin. Prvi tožnik je bil posebej prizadet, ker ni mogel zaščititi svoje družine. Tudi druga tožnica se je počutila bedno, medtem ko je bila tretja tožnica zelo prestrašena in osamljena. Sicer pa sodišče pri presoji ni upoštevalo načela individualizacije odškodnine. Izpovedi prič je ocenilo izrazito pristransko, upoštevalo pa je samo tiste razloge, ki jih je lahko uporabilo v prid tožencu. Z neenakim obravnavanjem pravdnih strank in arbitrarno odločitvijo je poseglo v pravico tožnikov do poštenega sodnega postopka ter kršilo njihove ustavne in konvencijske človekove pravice.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri ponovnem sojenju upoštevalo vse napotke pritožbenega sodišča iz prejšnjega razveljavitvenega sklepa (I Cp 1038/2013 z dne 6.11.2013), zato ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev postopka, na katero se sklicuje pritožba. Ugotovitev pritožbenega sodišča v navedenem sklepu, da določena ravnanja toženca predstavljajo pravno upošteven poseg v zasebnost in duševno integriteto tožnikov, še ne zadošča za prisojo odškodnine, saj morajo biti v ta namen izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Zgrešeno je bilo torej pričakovanje tožnikov, da bo tokrat njihovemu odškodninskemu zahtevku ugodeno. Sodišče prve stopnje sicer ni (več) podvomilo o protipravnosti oziroma nedopustnosti toženčevega ravnanja, ampak je tožbeni zahtevek (pravilno) zavrnilo zato, ker je ocenilo, da zatrjevani strah in duševne bolečine tožnikov ne dosegajo predpisanega standarda pravno priznane škode. O tem je v izpodbijani sodbi navedlo obširne, natančne, jasne in neprotislovne razloge. Nanje se sklicuje tudi pritožbeno sodišče in jih zato ni treba ponavljati.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo svojo odločitev, kar velja tudi za zavrnitev odškodninskih zahtevkov druge in tretje tožnice. Izpodbijano sodbo je tako mogoče preizkusiti, zato ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni odločalo preko ali mimo toženčevih ugovorov, kot poskuša prikazati pritožba. Tudi pravica tožnikov do obravnavanja in do izjave v postopku ni bila okrnjena, zato je brez podlage njihovo sklicevanje na absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pretirane in neizkazane so tudi trditve o domnevno neenakopravnem obravnavanju pravdnih strank v postopku. Nasprotovanje dokazni oceni in nezadovoljstvo tožnikov z izidom pravde namreč ne zadoščajo za sklepanje o kršitvi pravice tožnikov do poštenega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča v postopku na prvi stopnji ni prišlo do zatrjevanega posega v ustavne in konvencijske človekove pravice tožnikov.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna in druga pravno pomembna dejstva. V zadostni meri je pojasnilo, zakaj in v kakšnem obsegu verjame (ali ne) izpovedim posameznih prič in strank. Sklicevanje tožnikov na dokazno oceno iz prejšnje (prve) sodbe ni utemeljeno, saj je bila ta sodba razveljavljena in sodišče nanjo ni vezano. Pretiran pa je tudi pritožbeni očitek o neupravičeni selektivnosti pri oceni dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi dovolj prepričljivo utemeljilo, zakaj je večjo težo pripisalo tistim dejstvom in dokazom, na katere je oprlo izpodbijano sodbo, kot tistim, ki jih ponovno izpostavljajo tožniki v pritožbi.

Tožniki imajo prav, da spor glede uporabe nepremičnine ne opravičuje toženčevega početja. To je bilo brez dvoma protipravno ali vsaj nedopustno. Glede na vse okoliščine obravnavanega primera, ki jih je razkril dokazni postopek, pa vendarle ni utemeljeno pritožbeno prizadevanje prikazati tožnike kot nemočne žrtve toženčevega ravnanja. Tožnikom resda ni mogoče odrekati pravice do obrambe pred nadlegovanjem, vendar sta se prva dva tožnika, kot je mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, vsaj v nekaterih primerih na toženčevo izzivanje odzvala neprimerno oziroma nedostojno. Na podlagi takšnega odziva pa je sodišče utemeljeno sklepalo, da njihove duševne bolečine niso bile tako hude, kot zatrjujejo. Po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, med drugim za duševne bolečine in strah, le kadar njihova stopnja in trajanje ter druge okoliščine primera to opravičujejo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča vsi trije tožniki pri opisovanju svoje nepremoženjske škode močno pretiravajo. Teža toženčevega posega v njihovo zasebnost in duševno integriteto vendarle ni bila tolikšna, da bi lahko povzročila tako hude posledice, kot jih zatrjujejo tožniki. Tožnik je bil, kot je mogoče sklepati iz njegove izpovedi, obremenjen predvsem s sporom glede lastnine in nadaljnje uporabe hiše. Odveč je tudi poudarek, da se je druga tožnica zaradi toženčevega opolzkega besedičenja počutila bedno. Očitno gre le za slikovit opis v tožničini izpovedi, za povrh pa je tožnica odrasla oseba, ki je takšno toženčevo početje ni moglo resneje duševno iztiriti. Tudi pri tretji tožnici je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bila v spornem času že dejansko odraslo dekle, zato ni sprejemljiva njena primerjava z mlajšo sestro, ki je v drugi pravdi dosegla odškodninsko varstvo. Sicer pa se načelo individualizacije, ki ga posebej izpostavlja pritožba, upošteva pri odmeri odškodnine, torej pri določanju njene višine, in ne pri ugotavljanju obstoja škode oziroma podlage za odškodninsko odgovornost. Pritožbeno sodišče tako soglaša z nosilnim razlogom izpodbijane sodbe, da je bil vzrok za zatrjevano trpljenje tožnikov njihovo izjalovljeno pričakovanje glede pridobitve sporne nepremičnine ter neurejeni odnosi v širši družini M. Toženčev prispevek pri tem je bil neznaten. Strah in duševne bolečine, ki jih je s svojim početjem objektivno lahko izzval toženec, niso bile dovolj intenzivne, da bi opravičevale denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje je potemtakem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikom odreklo zahtevano odškodninsko varstvo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

Tožniki, ki so s pritožbo propadli, niso upravičeni do povračila svojih stroškov zanjo, medtem ko toženec z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).