Jedro

V času, ko je bila tožnica poškodovana, je bila zvezna vojska, katere vojak je bil povzročitelj, tudi vojska tedanje SR Slovenije, ki je bila na ozemlju sedaj R Slovenije legalno in v konkretnem primeru z namenom varovanja vojaškega objekta v mirnodobnem času. Tožnica pa je bila v času škode in je tudi po osamosvojitvi oseba s stalnim prebivališčem na ozemlju, ki je sedaj ozemlje R Slovenije. Gre torej za nastalo odškodninsko obveznost bivše države v omenjenih okoliščinah, ki pa še ni plačana, saj ima tožnica pravico do rente in to tudi v trenutku, ko vprašanje pravnega nasledstva države SFRJ mednarodnopravno še ni rešeno.

Država kot stranka se ne more sklicevati, da je prevzela le tiste obveznosti bivše države, ki jih je že uredil zakonodajalec z odlokom. V tem razmerju država ne nastopa kot subjekt mednarodnega javnega prava, ampak nastopa kot udeleženka civilnopravnega razmerja, v katerem mora tudi sama kot stranka tega razmerja spoštovati načela pravne države. V nasprotju s temi načeli bi bila drugačna razlaga določb 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Odločitev o stroških revizijskega odgovora se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačevati tožeči stranki mesečno rento od 1.12.1991 dalje.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Zmotno je stališče sodišča, da je tožena stranka z osamosvojitvijo prevzela vse obveznosti in dolžnosti države SFRJ, ki so nastale na ozemlju takratne SRS. Republika Slovenija ni pravna naslednica glede civilnopravnih odškodninskih obveznosti države SFRJ, ki so nastale pred osamosvojitvijo. Tretji odstavek I.točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS določa, da RS prevzame vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo SRS in Ustavo SFRJ prenešene na zvezne organe. Naslednji odstavek določa, da se prevzem teh pravic in dolžnosti uredi z ustavnim zakonom. Pri tem "dolžnosti" pomenijo zgolj obveznosti, ki izhajajo iz delovnih pristojnosti organov. Prav tako je zmoten zaključek, da je Republika Slovenija prevzela te obveznosti glede na razlago določbe 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine. Temeljna ustavna listina in Ustavni zakon sta državotvorna akta, s katerima se je Republika Slovenija proklamirala kot samostojna in neodvisna država in s katerima so urejena zgolj tista področja, ki so nujno potrebna za funkcioniranje samostojne države, kamor pa ne sodi reševanje odškodninskih obveznosti bivše skupne države. Določba 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine določa, da Republika Slovenija prevzame v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju RS do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Enako velja za upravljalska upravičenja, ki sicer obsegajo tudi določene obveznosti, kamor pa ni mogoče šteti obveznosti bivših zveznih organov, ki ne izvirajo iz upravljanja prevzetega premoženja. Z osamosvojitvijo Republika Slovenija ni prevzela vseh pravic, ki ji zaradi razdružitve pripadajo. Ta razmerja bo mogoče dokončno urediti z razdružitveno bilanco. V primerih odškodninskih obveznosti bivše SFRJ bo potrebno poiskati in dogovoriti kriterije, ki bodo natančno določali tako upravičence kot prevzemnike obveznosti. Ena možnih rešitev se že kaže, tako da bi vse novonastale države na ozemlju bivše SFRJ ustanovile skupen fond za izplačevanje odškodnin. S tem v zvezi se razmišlja tudi o sprejemu odloka o začasnem prevzemu odškodninskih obveznosti bivše SFRJ. Da Republika Slovenija s prej omenjenimi akti ni prevzele odškodninskih obveznosti bivše države, kaže tudi dejstvo, da je prevzem določenih obveznosti izrecno zakonsko uredila (odlok o plačevanju akontacij vojaških pokojnin, v katerih so kriteriji natančno določeni).

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) je tožeča stranka odgovorila. Strinja se z razlogi napadene sodbe ter opozarja na določilo 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

O vročeni reviziji (390.člen ZPP) pa se Javni tožilec Republike Slovenije ni izjavil. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja.

Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnico leta 1977 poškodovala vojaška oseba, ki je bila v sestavi tedanje JLA, zato je država SFRJ tožnici izplačevala mesečno rento vse do 1.8.1991. Do poškodbe je prišlo na ozemlju tedanje SR Slovenije, v ... , kjer je bil vojaški objekt, ki so ga varovali vojaki tedanje JLA (razvidno iz revizijskega spisa II Ips 325/86, v pravdni zadevi, v kateri je bilo odločeno o tožničini pravici do obravnavane rente).

V času, ko je bila tožnica poškodovana, je bila zvezna vojska, katere vojak je bil povzročitelj, tudi vojska tedanje SR Slovenije, ki je bila na ozemlju sedaj Republike Slovenije legalno in v konkretnem primeru z namenom varovanja vojaškega objekta v mirnodobnem času. Tožnica pa je bila v času škode in je tudi po osamosvojitvi oseba s stalnim prebivališčem na ozemlju, ki je sedaj ozemlje Republike Slovenije. Gre torej za nastalo odškodninsko obveznost bivše države v omenjenih okoliščinah, ki pa še ni plačana, saj ima tožnica pravico do rente in to tudi v trenutku, ko vprašanje pravnega nasledstva države SFRJ mednarodnopravno še ni rešeno.

Izhajajoč iz dejanskih ugotovitev, torej iz konkretnih okoliščin primera, je potrebno tožničin zahtevek obravnavati po veljavnih predpisih Republike Slovenije. Ni mogoče odlagati rešitve na (morebitno) bodočo delitveno bilanco med novonastalimi državami. V zvezi z revizijskimi navedbami o delitveni bilanci je potrebno opozoriti, da bo ta delitev opravljena med novimi državami oz. med temi in drugimi subjekti mednarodnega javnega prava in ne med fizičnimi osebami in subjekti mednarodnega javnega prava. V konkretnem razmerju, ko gre za fizično osebo, ki stalno prebiva v Republiki Sloveniji, in samo državo, ter ko je škoda nastala na ozemlju sedanje Republike Slovenije, je potrebno uporabiti veljavno domače pravo in presojati to odškodninsko razmerje po veljavnih predpisih. Pri tem pa se država kot stranka ne more sklicevati, da je prevzela le tiste obveznosti bivše države, ki jih je že uredil zakonodajalec z odlokom (npr. revident navaja Odlok o plačevanju akontacij vojaških pokojnin). Gre za odškodninsko, torej civilnopravno razmerje med tožnico kot oškodovanko in državo kot odškodninsko odgovorno osebo. To odškodninsko razmerje je nastalo v času, ko je bila država, ki je na ozemlju sedanje Republike Slovenije izvrševala obrambno funkcijo države, država z imenom SFR Jugoslavija. Od osamosvojitve Slovenije (za to pravdo pomembno pa glede na tožbeni zahtevek in izpodbijano pravnomočno sodbo predvsem tudi od 1.12.1991) naprej na tem ozemlju, na katerem je bila tožnici povzočena škoda in na katerem je nastalo obravnavano odškodninsko razmerje, ni več države z imenom SFR Jugoslavija, ampak je tu država z imenom Republika Slovenija, torej tožena stranka, ki sedaj na tem ozemlju seveda izvršuje tudi obrambno funkcijo države.

Republika Slovenija je po ustavi oblikovana tudi kot pravna država (2.člen). Pojem pravne države med drugim pomeni, da formalni pravni viri obravnavajo pravne subjekte predvidljivo, saj vnaprej določajo, kako naj se subjekti vedejo, če se bodo znašli v določenih dejanskih okoliščinah. To velja tudi za državo kot udeleženko civilnopravnega razmerja, npr. odškodninskega razmerja. V tem razmerju država ne nastopa kot subjekt mednarodnega javnega prava, ampak nastopa kot udeleženka civilnopravnega razmerja, v katerem mora tudi sama kot stranka tega razmerja spoštovati načela pravne države. V nasprotju s temi načeli bi bila drugačna razlaga določb 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, kakor pa je tista razlaga, za katero se je odločilo sodišče prve in druge stopnje. Tako se ob naštetih okoliščinah izkaže, da se tožena stranka ne more v razmerju nasproti tožnici sklicevati na že citirane državotvorne akte, češ da je z njimi prevzela le tista področja, ki so nujno potrebna za funkcioniranje države in še ta le v upravljalskem obsegu, ostala področja pa le v tistih mejah, ki jih tožena stranka sama določi, kar naj bi veljalo tudi za vprašanje upravičenj tožnice kot vojaške odškodninske upravičenke in obenem mirnodobne vojaške invalidke (ta njen status sledi iz citirane revizijske zadeve II Ips 325/86). To pomeni, da bi tožena stranka glede tožnice (zaradi že izjavljene zakonodajne volje) eventuelno prevzela obveznost izplačevanja vojaških invalidskih prejemkov, ne bila pa bi dolžna (ker take zakonodajne volje ni) prevzeti obveznosti izplačevanja sporne rente, do katere je bila tožnici priznana pravica kot vojaški odškodninski upravičenki iz prav tistega škodnega dogodka, zaradi katerega je postala mirnodobna vojaška invalidka. Take razlage položaja oškodovanca nasproti državi, na katere ozemlju živi, ki pa (v konkretnem primeru zaradi osamosvojitve Slovenije) ni več ista država, v pravni državi ni mogoče sprejeti. Pravilna je razlaga tožničinega položaja kot oškodovanke po materialnem pravu, ki sta jo uporabili sodišči prve in druge stopnje. Zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi torej ni.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP). O stroških revizijskega odgovora pa bo potrebno odločiti v nadaljnjem postopku, ki sledi vmesni sodbi.