Jedro

Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo stroškovnega zahtevka upnice, priglašenega po OT, ker je ta temeljil na neveljavnem predpisu. Sodišče na pravno podlago, ki jo navede stranka, namreč ni vezano, utemeljenost priglašenih odvetniških stroškov pa mora presojati upoštevaje predpis, ki v konkretnem primeru velja za povrnitev odvetniških stroškov.

V obravnavanem primeru se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo dne 27. 9. 2013, torej po uveljavitvi ZOdvT in pred uveljavitvijo OT, zaradi česar je treba utemeljenost priglašenih odvetniških stroškov presojati po določbah ZOdvT.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: „Dolžnica mora upnici v 8 dneh povrniti 541,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov“.

II. Upnica je dolžna dolžnici v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti 14,44 EUR EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

III. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom pod točko I izreka zavrglo predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, pod točko II izreka pa odločilo, da mora dolžnica upnici v 8 dneh povrniti 698,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

2. Zoper točko II izreka navedenega sklepa se je po pooblaščencu pravočasno pritožila dolžnica. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za presojo stroškovnega zahtevka upnice, priglašenega po Odvetniški tarifi1 (v nadaljevanju OT), saj je zahtevek upnice temeljil na neveljavnem predpisu. Predmetni izvršilni postopek se je namreč začel dne 27. 9. 2013, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Tedaj pa še ni veljala OT, temveč je odvetniške storitve in način njihovega vrednotenja ter obračunavanja urejal Zakon o odvetniški tarifi2 (v nadaljevanju ZOdvT). V skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena OT bi se torej morali odvetniški stroški v tem postopku obračunati po ZOdvT. Za primer, da bo sodišče štelo, da je zahtevek upnice za povrnitev stroškov sposoben za obravnavo, je zatrjevala, da so bili stroški v posledici napačne uporabe materialnega prava priznani previsoko. V skladu z določbo tar. št. 3468 ZOdvT bi bila upnica iz naslova stroškov za redno pravno sredstvo upravičena zgolj do zneska 411,00 EUR, materialnih stroškov v maksimalni višini 20,00 EUR in 22% DDV ter sodne takse za pritožbo. Predlagala je, da se pritožbi ugodi tako, da se stroškovni zahtevek upnice z dne 20. 7. 2020 zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se upnici prizna stroške v višini 552,22 EUR oziroma da se ta del sklepa sodišča prve stopnje razveljavi in se mu zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje. Zahtevala je tudi, da se upnici naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Upnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba neutemeljena, saj je v drugem odstavku 12. člena OT določeno, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo. Menila je, da je v obravnavanem primeru odločilno, kdaj je pooblaščenec upnice sestavljal pritožbo in kdaj je sodišče o tej pritožbi odločalo. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo stroškovnega zahtevka upnice, priglašenega po OT, ker je ta temeljil na neveljavnem predpisu. Sodišče na pravno podlago, ki jo navede stranka, namreč ni vezano, utemeljenost priglašenih odvetniških stroškov pa mora presojati upoštevaje predpis, ki v konkretnem primeru velja za povrnitev odvetniških stroškov.3

6. OT, ki je začela veljati 10. 1. 2015, v drugem odstavku 20. člena določa, da se, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife (10. 1. 2015) in po uveljavitvi ZOdvT (1. 1. 2009), odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT. V obravnavanem primeru se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo dne 27. 9. 2013, torej po uveljavitvi ZOdvT in pred uveljavitvijo OT, zaradi česar je treba utemeljenost priglašenih odvetniških stroškov presojati po določbah ZOdvT.4

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani točki II izreka sklepa odločilo upničinem zahtevku za povrnitev stroškov pritožbe zoper sklep z dne 30. 6. 2020, vložene 20. 7. 2020, v zvezi s katero je priglasila 900 točk stroškov za pritožbo, 18 točk za materialne stroške, 22% DDV in sodno takso. Ker je sodišče prve stopnje upničine stroške odmerilo po določbah OT, jih je v posledici napačne uporabe materialnega prava odmerilo previsoko. Pritožbeno sodišče je zato dolžničini pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II izreka spremenilo tako, da je upnici na novo odmerilo priglašene stroške za pritožbo z dne 20. 7. 2020, upoštevaje določbe ZOdvT (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upoštevaje vrednost spornega predmeta (50.000,00 EUR – 27. člen ZOdvT) je pritožbeno sodišče upnici odmerilo nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 3468) v višini 411,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 10,80 EUR (upnica bi bila na podlagi tar. št. 6002 upravičena do zneska v višini 20,oo EUR, vendar ji je, ker je priglasila le stroške v višini 18 točk, kar ustreza 10,80 EUR, pritožbeno sodišče lahko priznalo le znesek v priglašeni višini), skupaj torej 421,80 EUR, kar povišano za 22 % DDV (tar. št. 6007) v višini 92,80 EUR in sodno taksno v višini 26,40 EUR skupaj znaša 541,00 EUR.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških postopka s pritožbo. Dolžnica, ki se je zavzemala za zavrnitev stroškovnega zahtevka v celotni priznani višini 698,00 EUR, je s pritožbo uspela glede zneska 157,00 EUR, kar predstavlja 22,5 % uspeh. Dolžničina pritožba je bila v tem obsegu potrebna za postopek in je upnica, ki je odvetniške stroške priglasila na nepravilni pravni podlagi, dolžnici stroške pritožbe v tem obsegu neutemeljeno povzročila, zaradi česar ji jih je dolžna povrniti (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je dolžnici tako priznalo nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 3468 ZOdvT) v višini 25,80 EUR in pavšalni znesek (20% nagrade) za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 5,16 EUR, kar povišano za 22 % DDV (tar. št. 6007) v višini 6,81 EUR in sodno taksno v višini 26,40 EUR, skupaj znaša 64,17 EUR. Dolžnica pa je upravičena do povrnitve 22,5% od tega zneska, tj. 14,44 EUR. Če upnica dolžnici stroškov ne bo povrnila v danem roku, mora od nastopa zamude dalje plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).

9. Upnica je v odgovoru na pritožbo priglasila pritožbene stroške, vendar jih mora nositi sama. Odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino ni z ničemer prispeval k razrešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in torej ni bil potreben za postopek, zaradi česar pritožbenih stroškov upnice ni mogoče naložiti v plačilo dolžnici (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2015. 2 Uradni list Republike Slovenije, št. 67/2008 in 35/2009. 3 VSL Sklep I Cpg 573/2019 z dne 15. 10. 2019. 4 VSL Sodba II Cp 2216/2019 z dne 15. 1. 2020 inVSL Sklep II Cp 2019/2019 z dne 22. 1. 2020.