Jedro

Ker je oporočna dedinja po pokojnici mati in ne oče toženih strank, tožnik po naravi stvari ne more biti oporočni dedič. Tožnik je svojo tezo gradil na napačni predpostavki, da so toženke dedovale na podlagi vstopne pravice po svojem očetu, pri čemer so dedovale večji delež, kot jim gre, ker so ga zatajile, in posledično postavil napačen zahtevek, s katerim je skušal dokazati svojo močnejšo oziroma enako dedno pravico, kot gre toženkam.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da je dedič po pokojni G. Z., pri čemer mu pripada 1/32 dednega deleža zapuščine, razvidne iz sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Slovenskih Konjicah, opr. št. D 37/87 z dne 21.4.1987, in naložitev toženkam nerazdelno v plačilo 14.605,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da je po 141. členu Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15-645/1976, ki velja od 1.1.1977, v nadaljevanju ZD) tožnikova pravica zahtevati zapuščino zastarala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo v tem postopku je namreč, da bi tožnik kot nujni dedič moral biti obravnavan v zapuščinskem postopku. Čeprav so toženke zanj vedele, kot so vedele tudi za to, da bi moral nekaj dedovati, ga na sodišču niso omenile, iz česar izhaja, da so toženke nepoštene posestnice. Navaja, da iz razlogov drugostopenjske sodbe sploh ne izhaja, da bi sodišče obravnavalo pritožbene razloge, s čimer je zagrešilo vsaj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz razlogov sodbe tako ne izhaja, zakaj se oporoka ne razlaga v korist zakonitega dediča po drugem odstavku 84. člena ZD. Sodišče je oporočno voljo zapustnice nepravilno interpretiralo, drugostopenjsko sodišče pa spornega določila v oporoki sploh ni obravnavalo in ni podalo razlogov, zakaj šteje, da glede razlage, kdo je oporočni dedič, ni dvoma. Iz razlogov sodbe drugostopenjskega sodišča prav tako ne izhaja, zakaj naj bi sodišče prve stopnje glede izračuna deleža tožnika pravilno uporabilo 12. člen ZD. Po mnenju tožnika žena pokojnega G. F. ni zakonita dedinja po pokojni G. Z. Pravico do dedovanja po pokojnici imajo namreč le njeni otroci, na podlagi vstopne pravice pa njeni vnuki.

4. Revizija je bila vročena toženkam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - toženke so polsestre tožnika po skupnem očetu G. F., umrlem dne 13.2.1985; - dne 3.2.1987 je umrla G. Z. (stara mama tožnika in toženk), ki je dne 3.9.1984 napravila oporoko, v kateri je za dediče določila vse svoje sinove in hčere, namesto sina G. F., ki je bil takrat že pokojen, pa je kot oporočno dedinjo določila njegovo ženo G. M. (mater toženk); - G. M. se je na podlagi dedne odpovedi z dne 29.4.1987 odpovedala svojemu dednemu deležu v korist svojih treh hčera – toženk, tako da so te po pokojnici dedovale vsaka do 1/24 zapuščine; - tožnik je za smrt zapustnice izvedel takoj, za opravljeno zapuščinsko obravnavo in vsebino oporoke pa tri leta po zapustničini smrti, torej leta 1990. 7. Nižji sodišči sta se pri svojem odločanju sicer napačno osredotočili na zastaranje dediščinske tožbe (141. člen ZD), vendar takšno razlogovanje kljub temu ni vplivalo na sicer pravilno odločitev, da je tožbeni zahtevek, čeprav iz drugih razlogov, neutemeljen. Tožniku po materialnem pravu namreč ne gre dedni delež na podlagi oporoke, ki ga uveljavlja z dediščinsko tožbo, pač pa kvečjemu nujni delež, ki bi ga moral uveljavljati z zahtevkom na zmanjšanje ali anuliranje oporočnih razpolaganj.(1)

8. Glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili prvi odstavek 84. člena ZD, ki pravi, da je treba določila oporoke razlagati po pravem namenu zapustnice – torej, da namesto že pokojnega sina deduje njegova žena. Tako ni bilo potrebe, da bi uporabili drugi odstavek navedenega člena in oporoko razlagali v smeri najugodnejše rešitve za zakonitega dediča oziroma za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. 9. Ker je torej ugotovitev nižjih sodišč, da je oporočna dedinja po pokojnici mati toženih strank in ne oče, tožnik po naravi stvari ne more biti oporočni dedič. Tožnik je svojo tezo gradil na napačni predpostavki, da so toženke dedovale na podlagi vstopne pravice po svojem očetu, pri čemer so dedovale večji delež, kot jim gre, ker so ga zatajile, in posledično postavil napačen zahtevek, s katerim je skušal dokazati svojo močnejšo oziroma enako dedno pravico, kot gre toženkam. Kot pa je bilo ugotovljeno, so toženke dedovale na podlagi materine odpovedi dediščini v njihovo korist (drugi odstavek 136. člena ZD), torej na povsem drugačni pravni podlagi, kot jo je zatrjeval tožnik, na tej pa on sam nima prav nobenega upravičenja.

10. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je tožnik upravičen kvečjemu do nujnega deleža na podlagi vstopne pravice po svojem očetu. Trditev, da bi kot nujni dedič moral biti obravnavan v zapuščinskem postopku, pa tožnik postavi prvič šele v reviziji. Takšna trditev zato predstavlja nedopustno revizijsko novoto, saj smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Ker torej tožnik ni postavil ustreznih trditev v tožbi in pripravljalnih vlogah, kot tudi ne ustreznega tožbenega zahtevka, s katerim bi uveljavljal svojo pravico do nujnega deleža, se revizijskemu sodišču z morebitno utemeljenostjo te njegove pravice ni treba ukvarjati, prav tako se mu ni treba spuščati v vprašanje pravilne uporabe določbe 12. člena ZD o izračunavanju nujnega deleža. 11. Kot je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že večkrat poudarilo, je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna dokazna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Predvsem pa je treba upoštevati, da je nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tisti, ki govori o tem, da sodbe zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Šele če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, bo podana ta kategorija kršitve postopka.(2) Čeprav je res, da sodba sodišča druge stopnje nima posebnih razlogov glede v pritožbi očitane napačne uporabe določb 84. in 12. člena ZD, pa je v njej jasno zapisano, da se strinja s stališči prvostopenjske sodbe. Iz tega sledi, da je sodišče druge stopnje pritožbo obravnavalo in očitkov ni enostavno prezrlo.

12. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Čeprav bi tožnik postavil pravilni zahtevek, s katerim bi uveljavljal pravico do nujnega deleža, z njim ne bi uspel. Za takšno tožbo je namreč predpisan še strožji – objektivni rok za vložitev tožbe: tri leta od razglasitve oporoke, če se zahteva zmanjšanje oporočnih razpolaganj, oziroma tri leta od zapustnikove smrti, če se zahteva vrnitev daril (41. člen ZD).

Op. št. (2): Tako VS RS II Ips 458/2005 z dne 21.6.2007 in II Ips 160/2007 z dne 26.8.2009.