Jedro

Ob dejanskem stanju, da je tožnik lastnik kmetijskega zemljišča, ki ga ni navedel v izjavi o premoženjskem stanju, je imel organ podlago za zavrnitev njegove zahteve in odreditev prepovedi oddaje nove vloge v roku 6 mesecev. Izjava je podana pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo, zato tožnik nepravilnosti podatka o premoženjskem stanju z nerazumevanjem in s pomoto ne more opravičiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilca A.A. z dne 11. 11. 2011 (1. točka izreka) in odločila, da prosilec v šestih mesecih od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je prejela prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, zaradi priznanja štipendije, ki se pred sodiščem obravnava pod št. IV Ps 1923/2011. V zvezi z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je presojala premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov, ki se v skladu z določili prvega odstavka 20. člena ZBPP ugotavlja na podlagi pisne izjave o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisno izjavo je prosilec podal na obrazcu, ki je del prošnje za brezplačno pravno pomoč. Prosilec je v obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (obrazec BPP št. 1) pri vseh vprašanjih o premoženjskem stanju obkrožil odgovor NE – med drugim tudi pri vprašanju, ali je lastnik (oziroma solastnik) kmetijskega in gozdnega zemljišča, gospodarskega poslopja in kmetijskih strojev. V izjavi je torej navedel, da ni lastnik ali solastnik nobene nepremičnine. V skladu z določili drugega odstavka 20. člena ZBPP in v skladu s pisnim soglasjem prosilca in njegove zakonite zastopnice je organ preveril premoženjsko stanje prosilca z vpogledom v register Geodetske uprave Republike Slovenije ter zemljiško knjigo. Na podlagi teh podatkov je bilo ugotovljeno, da je lastnik nepremičnine, vpisane v posestnem listu št. 692 k.o. ..., kar v naravi predstavlja njivo v izmeri 1558 m2. Iz navedenega izhaja, da je v izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, ker ni navedel, da je lastnik nepremičnine. Glede na navedeno je organ prošnjo v skladu z določili petega odstavka 20. člena ZBPP zavrnil, ter odločil, da prosilec v šestih mesecih od dneva izdaje odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Tožnik v tožbi navaja, da bi moral organ pred odločitvijo, ko je ugotovil, da je tožnik lastnik nepremičnine, tožniku dati možnost, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke. O tem obstajajo tudi odločbe Upravnega sodišča. Organ tožnika ni zaslišal oziroma mu ni poslal nobenega poziva, da se o čemerkoli izjasni, ampak je le pridobil uradne podatke in nato odločil. Dejstvo pa je, da je več kot očitno, da je prišlo do nesporazuma in napačnega tolmačenja glede izpolnjevanja samega obrazca, vsekakor pa ne za zamolčanje oziroma zavestno dajanje netočnih podatkov. Tožnik je mladoleten, njegova mati pa ni izobražena ženska, ampak preprosta kmečka ženica – samohranilka, na kateri je vse breme preživljanja tožnika. Iz vloge za brezplačno pravno pomoči na strani 2, kjer so vprašanja o lastništvu nepremičnin, je pod točko 6 navedeno: kmetijskega ali gozdnega zemljišča, gospodarskega poslopja ali kmetijskih strojev, ki vam daje dohodke. Tožniku pa sama nepremičnina ne daje nikakršnega dohodka, s katerim bi se le ta lahko preživljal, tako da se tožniku kot laiku ne more očitati ničesar, pa tudi ne njegovi materi, da bi lahko kakorkoli namerno prekršil. Poudarja, da ni hotel ničesar zamolčati, preprosto se na to manjšo njivo, ki tako in tako ne daje nobenih dohodkov, ni pomislilo, ker je vse skupaj napačno tolmačil. Zakonita zastopnica je izpolnila tisto, kar je razumela, da je potrebno, pri čemer je to sama izpolnjevala in kolikor bi jo predstavniki tožene stranke povabili in ji pojasnili, kako se mora vloga izpolnjevati, prav gotovo ne bi prišlo do tega zapleta. Očitno je torej, da je pri izpolnjevanju vloge s strani tožnikove mame prišlo do nerazumevanja vprašanja in posledično napačnega odgovora, da pa nikakor ni nameravala zavajati tožene stranke, pri čemer pa gre samo za manjšo njivo, ki sploh nima neke vrednosti, sploh pa ne prinaša nikakršnih dohodkov. Tožnik je torej prepričan, da bi ga tožena stranka glede na ugotovljeno morala pozvati, da se opredeli do ugotovljenega, saj ni mogoče takoj zavrniti vloge, pač pa je potrebno pri presojanju o upravičenosti oziroma utemeljenosti prošnje upoštevati dobrovernost stranke, ki je vlogo podala in ne zgolj formalistično slediti črki zakona, češ da so podatki neresnični. Zagotovo ni bil namen zakona, da v primeru nerazumevanja oziroma pomote prosilca doleti tako huda kazen, da se mu vloga ne le zavrne, pač pa tudi prepove podaja nove vloge za obdobje šestih mesecev. Takšna sankcija je predvidena za primere namerno prikazovanih neresničnih podatkov, kar pa v primeru tožnika ni bilo. Torej ni mogoče enačiti primerov, ko se toženo stranko namerno zavaja od primerov nerazumevanja in pomote. Tožena stranka bi lahko tožnika oziroma njegovo mamo zaslišala oziroma jo pozvala, da se dodatno izjasni o svojem premoženju oziroma tej sporni nepremičnini, ki z ničemer ne vpliva na okoliščino, ali bi bila brezplačna pravna pomoč odobrena ali ne. Predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze ter odpravi izpodbijano odločbo ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja svoja stališča iz odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov. Če prosilec v izjavi navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč – peti odstavek 20. člena ZBPP. Navedeni materialni določbi je organ uporabil pri svoji odločitvi, pravilnost uporabe pa je med strankama sporna.

Tožnik se v tožbi sklicuje na nesporazum in napačno tolmačenje obrazca, ter meni, da bi mu v postopku organ moral, ko je ugotovil, da je lastnik nepremičnine, dati možnost, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke. Na ta način bi tožnik lahko pojasnil dobrovernost in nenamernost kršitve ter napačno tolmačenje zahteve iz obrazca. Ugovarja torej kršitvi določb postopka.

Sodišče ugovoru ne more slediti, saj dobrovernost, nenamernost kršitve in napačno tolmačenje zahteve iz obrazca niso del dejanskega stanja, relevantnega za odločitev o prosilčevi zahtevi za brezplačno pravno pomoč. V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da je tožnik lastnik njive, kot jo opredeli organ, vpisane v posestnem listu št. 692 k.o. ..., ki v naravi predstavlja njivo v izmeri 1558 m2. Podatek izhaja iz javnih evidenc (zemljiške knjige in podatkov katastra). Sodišče sicer soglaša s tožečo stranko, da bi bilo pravilno in korektno postopanje organa, da bi tožniku omogočil, da ob neujemanju vloge s stanjem v evidencah o spornem izjasni. Taka je, sicer neenotna tudi sodna praksa. Vendar pa, ker v obravnavanem primeru ni sporno lastništvo njive in tudi ne, da ni bila navedena v vlogi, sodišče ugovoru o kršitvi določb postopka, v skladu z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne more slediti, ker sporna kršitev ni vplivala na pravilnost odločitve. Povedano drugače, razlogi tožnika, da je opustil dolžan vpis oziroma napačno navedel, da ni lastnik njive, so nerelevantni ob nespornem dejstvu, da lastnik nepremičnine je ter da se o tem v izjavi ni pritrdilno izjasnil. Torej tudi izjava z vsebino, kot jo pojasnjuje v tožbi, na samo odločitev ne bi mogla vplivati.

Nadalje tožnik ugovarja tudi, da ob zahtevi v obrazcu na strani 2, točka 6, kjer je navedeno: „Kmetijskega in gozdnega zemljišča, gospodarskega poslopja ali kmetijskih strojev, ki vam daje dohodke“, tožniku oziroma zakoniti zastopnici niti ne bi bilo potrebno vpisati sporne njive, ker nepremičnina ne daje nikakršnega dohodka, s katerim bi se le-ta lahko preživljal. Tudi temu ugovoru, s katerim tožnik zatrjuje pravilnost izpolnitve obrazca, sodišče ne more slediti. Namreč celotna 6. točka se glasi: „Kmetijskega in gozdnega zemljišča, gospodarskega poslopja in kmetijskih strojev, ki vam daje dohodek (KD, panj, dobiček).“ Tožnik pa ne ugovarja, da njiva ne bi bila podvržena plačilu katastrskega dohodka (KD). Ne gre torej za zahtevo, da nepremičnina daje dohodek, s katerim se neposredno preživljaš.

Ob dejanskem stanju, da je tožnik lastnik kmetijskega zemljišča, ki ga ni navedel v izjavi o premoženjskem stanju oziroma je navedel „ne“, je imel organ podlago za zavrnitev zahteve in odreditev prepovedi oddaje nove vloge v roku 6 mesecev, kot določa peti odstavek 20. člena ZBPP. Tak je bil namen zakona, kot izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 20. člena ZBPP, da se izjava poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Tožnik zato nepravilnost podatka o premoženjskem stanju z nerazumevanjem in pomoto ne more opravičiti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek za povrnitev stroškov tožnika je v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.