Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji po 1. odstavku 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Sekretariatu za notranje zadeve mesta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik vložil vlogo v zakonsko določenem roku ter da je imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožena stranka tudi navaja, da je Sekretariat za notranje zadeve mesta v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega tožnikovega prebivališča ugotovil, da tožnik dejansko ne živi na naslovu stalnega prebivališča. V postopku je bil zaslišan stanodajalec. Tožnik je bil vabljen na zaslišanje. Vabila so bila poslana na različne naslove, ki so bili razvidni iz tožnikove vloge, vendar pa se tožnik na vabila ni odzval. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji in s tem ne izpolnjuje zakonskih pogojev 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. Zato tožnikovi vlogi ni ugodila.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zmotno ugotovila, da dejansko ne živi na naslovu stalnega prebivališča. Navaja tudi, da je v Republiki Sloveniji stalno prijavljen in zaposlen že 8 let. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Po presoji sodišča prijava tožnikovega stalnega prebivališča v upravnem postopku ni bila sporna. Sporno je bilo vprašanje tožnikovega dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji. V postopku ugotavljanja tožnikovega dejanskega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji je pristojni organ (Sekretariat za notranje zadeve mesta) izdal odločbo z dne 3.12.1992, ki je postala dokončna dne 19.12.1992, s katero je ugotovil, da tožnik ne prebiva na naslovu stalnega prebivališča, kot tudi odločil, da se z dnem, ko postane ta odločba dokončna, tožnik izbriše iz registra stalnega prebivalstva. Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa izhaja, da je tožena stranka zaradi ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku vabila tožnika na dva naslova, s tem da je na povratnicah z dne 29.1. in 9.2.1993 označba, da je tožnik neznan na teh dveh naslovih in se tako na ta dva poziva tožnik tudi ni odzval. Glede na navedeno je po presoji sodišča pravilna ocena tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji in s tem ne izpolnjuje zakonskega pogoja 1. odstavka 40. člena citiranega zakona, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije(Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.