Jedro

Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zato mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Medobčinski inšpektorat in redarstvo Mestne občine Celje, Občine Laško, Občine Štore in Občine Žalec (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom v točki 1 izreka navedel, da je postala odločba inšpekcije, št. 0611-255/2014 z dne 4. 3. 2015, s katero je bila tožniku kot inšpekcijskem zavezancu naložena obveznost, da izvede priključitev stanovanjskega objekta ..., na javno kanalizacijo, 20. 4. 2015 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba. V točki 2 izreka je navedel, da je tožnik dolžan denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena z navedeno odločbo inšpekcije prvostopenjskega organa, plačati v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa v korist Občine A., v točki 3 izreka pa, da bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če bo tožnik še naprej ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo in objekta na navedenem naslovu ne bo priključil na javno kanalizacijo v novem roku, to je 30 dni po prejemu tega sklepa. V točki 4 izreka je določeno, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe. Prvostopenjski organ je svojo odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da tožnik niti v izvršilnem roku niti do 13. 1. 2016 ni izvedel obveznosti priključitve stanovanjskega objekta na navedenem naslovu na javno kanalizacijo, ki je ukrep iz 1. in 2. točke izreka inšpekcijske odločbe z dne 4. 3. 2015. S tem izpolnjuje vse pogoje za izvedbo upravne izvršbe s prisilitvijo po 3. točki izreka te odločbe inšpekcije ter se na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dovoli njena izvršba. Iz navedenih razlogov je bilo treba uporabiti prisilni ukrep in predvideti nov prisilni ukrep za primer, če tožnik ne bo izvedel vse ukrepe iz inšpekcijske odločbe.

2. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je toženka kot drugostopenjski upravni organ zavrnila (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovila, da posebni stroški v tem upravnem postopku niso nastali (točka 2 izreka). Toženka je ugotovila, da pritožbene navedbe niso utemeljene, pri čemer je za svojo odločitev navedla smiselno identične razloge, kot jih je navedel prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu, obrazložila pa je tudi razloge, zaradi katerih ni sledila tožnikovim navedbam v pritožbi.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik zatrjuje, da sta izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega organa nezakonita. V obrazložitev tožbenih navedb se tožnik smiselno sklicuje na navedbe v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa, pri tem pa navaja, da odločba župana praktično ni opredelila nič novega, zaradi česar so razlogi tožbe smiselno enaki razlogom v vloženi pritožbi, ki jo je tožnik priložil k tožbi. Dodaja, da je bila v zadevi IV U 223/2015-12, ki se neposredno nanaša na predmetno zadevo, izdana sodba z dne 17. 11. 2016, zoper katero namerava tožnik vložiti revizijo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Navaja še, da bo tožnik dopolnil tožbo po prejemu odločbe glede brezplačne pravne pomoči, za katero odobritev je zaprosil, sedaj pa se smiselno sklicuje na navedbe in dokaze v pritožbi z dne 14. 3. 2016 (v izogib ponavljanju in prepisovanju), te navedbe in dokazi pa naj se tudi smiselno upoštevajo kot del trditvene podlage tožeče stranke. Tožnik sodišču primarno predlaga, da izpodbijani sklep in odločbo odpravi, podredno pa, da le-ta odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka.

4. Toženka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Glede tožbenih navedb, v okviru katerih se tožnik smiselno sklicuje na svoje navedbe v pritožbi, podani zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa v upravnem postopku, sodišče poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je sodišče med drugim zavzelo že v več predhodnih zadevah (kot npr. I U 1056/2017, I U 688/2012, I U 36/2011, U 2358/2008). Navedeno izhaja iz prvega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se je sodišče v predmetnem upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je navajal v tožbi.

7. Sodišče ugotavlja, da predmetna tožba vsebuje navedbo, iz katerih razlogov se upravni akt izpodbija (po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1), zatrjevanje, da sta oba upravna akta nezakonita, navedbo, da je bila v drugi upravni zadevi, ki se neposredno nanaša na predmetno zadevo, izdana sodba, zoper katero namerava tožnik vložiti revizijo, ter tožnikovo smiselno sklicevanje na navedbe in dokaze v pritožbi, ki jo je tožnik vložil zoper sklep prvostopenjskega organa. Takšna vsebina tožbe ne zadosti zakonskim zahtevam, opisanim v prejšnjem odstavku obrazložitve te sodbe, pri čemer sodišče opozarja, da se tožnik smiselno sklicuje na pritožbene navedbe in dokaze. Po presoji sodišča je takšno sklicevanje, ki ga tožnik opredeljuje z besedo „smiselno“, pavšalno in nekonkretizirano, na tej podlagi pa sodišče ne more presoditi, na kateri del pritožbenih navedb in dokazov tožnik opira svojo tožbo. Ostalih tožbenih navedb, ki bi zatrjevale in dokazovale obstoj katerega od tožbenih razlogov, pa tožnik v tožbi niti ne navaja niti ne obrazlaga.

8. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje in branje listinskih dokazov, torej smiselno opravo glavne obravnave, vendar tožnik ni z ničemer utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, ki glede na zgoraj navedene razloge za sodišče ni sporno. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Glede na razloge, iz katerih je sodišče tožbo zavrnilo, sodišče ugotavlja, da tožnik s svojimi tožbenimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

9. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.