Jedro

V obravnavani zadevi sta bila sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka in je prvo sodišče izvajalo obsežen dokazni postopek glede obeh. V pretežnem delu so bili dokazi o podlagi tožbenega zahtevka različni od dokazov o višini tožbenega zahtevka. V takšnih okoliščinah ni sprejemljiv takšen način odločanja o stroških, kot ga je izbralo prvo sodišče, saj je treba vprašanje povrnitve pravdnih stroškov presojati celovito, glede na vse okoliščine posameznega primera. Narava tega spora je bila blizu značaju odškodninskih pravd s spornima temeljem in višino, v katerih se o povrnitvi pravdnih stroškov odloča z upoštevanjem uspeha strank ločeno glede podlage tožbenega zahtevka in glede njegove višine, končni uspeh strank pa je njuna aritmetična sredina.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka sodbe sodišča prve stopnje (sklep o pravdnih stroških) spremeni tako, da se sklep o stroških glasi: „III. Tožena stranka A. A. je dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije pravdne stroške tožeče stranke B. B. v znesku 7.579,47 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožena stranka A. A. je dolžan povrniti tožeči stranki B. B. pravdne stroške v znesku 1.179,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 17.307,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (glede zamudnih obresti) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da stranki krijeta svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo, pri čemer izpodbija zgolj odločitev v stroškovnem delu. V pritožbi ne navaja pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o stroških tako, da toženec dolžan povrniti tožnici celotne pravdne stroške, podrejeno pa, da se odločitev o stroških razveljavi in v tem delu zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da se je postopek vodil po več fazah. S postopkom glede začasne odredbe je tožnica uspela. V nadaljevanju se je postopek vodil glede temelja zahtevka, glede katerega je tožnica v celoti uspela, kar bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri pravdnih stroškov. Po višini zahtevka je tožnica uspela približno 50 %. Tožnica je imela bistveno višje pravdne stroške od toženca, pri čemer so bili stroški izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Tožnica je v celoti krila stroške izvedenskih mnenj. Ob upoštevanju vseh dejstev bi moralo prvo sodišče v celoti naložiti plačilo pravdnih stroškov toženi stranki.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta bila sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka in je prvo sodišče izvajalo obsežen dokazni postopek glede obeh. V pretežnem delu so bili dokazi o podlagi tožbenega zahtevka različni od dokazov o višini tožbenega zahtevka. V takšnih okoliščinah ni sprejemljiv takšen način odločanja o stroških, kot ga je izbralo prvo sodišče, saj je treba vprašanje povrnitve pravdnih stroškov presojati celovito, glede na vse okoliščine posameznega primera (drugi odstavek 154. člena ZPP). Narava tega spora je bila blizu značaju odškodninskih pravd s spornima temeljem in višino, v katerih se o povrnitvi pravdnih stroškov odloča z upoštevanjem uspeha strank ločeno glede podlage tožbenega zahtevka in glede njegove višine, končni uspeh strank pa je njuna aritmetična sredina. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je treba takšen pristop uporabiti tudi v tej zadevi.

6. Postopek je tekel v dveh fazah. V prvem postopku je znašala vrednost spora 60.000,00 EUR. Tožnica je po temelju uspela v celoti, po višini pa približno 20 % (s sodbo z dne 19. 10. 2012 ji je bil prisojen znesek 11.377,00 EUR), zato je njen končni uspeh v prvem postopku znašal okoli 60 %, uspeh tožene stranke pa 40 %. Prvo sodišče je v prvem postopku, ki se je končal s sodbo z dne 19. 10. 2012, odmerilo pravdne stroške pravdnih strank v višini, kot je to razvidno iz 24. točke obrazložitve te sodbe, pri čemer pravdni stranki tej odmeri pravdnih stroškov nista ugovarjali, zato jo je glede višine priznanih stroškov upoštevalo tudi pritožbeno sodišče, pri tem pa je uradoma upoštevalo (drugi odstavek 46. člena ZBPP) kot pravdne stroške tožeče stranke v prvi fazi postopka tudi izvedenini za izvedenca C. C. v zneskih 224,30 EUR (list. št. 349) in 150,94 EUR (list. št. 386), česar prvo sodišče ni upoštevalo. Skupno znašajo pravdni stroški tožeče stranke v prvi fazi postopka (ko ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč) 17.112,92 EUR, 60 % pa 10.267,75 EUR. Toženčevi pravdni stroški so v prvi fazi postopka znašali 6.720,69 EUR, 40 % pa 2.688,28 EUR. Po pobotu je toženec dolžan plačati v dobro proračuna Republike Slovenije (46. člen ZBPP) 7.579,47 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

7. V postopku s pritožbo zoper sodbo z dne 19. 10. 2012 in v nadaljevanju postopka tožeča stranka ni več imela brezplačne pravne pomoči. Za sestavo te pritožbe pripada tožnici glede na uspeh v prvi fazi postopka 60 % nagrade, kar znaša 750 točk. V drugi fazi (ponovljeni postopek) je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek najprej na plačilo zneska 19.129,32 EUR (list. št. 431), z vlogo z dne 15. 1. 2015 (list. št. 438) pa je ta tožbeni zahtevek znižala še na plačilo zneska 17.307,00 EUR, tako da ni več uveljavljala uporabnine za obdobje od aprila 2014 dalje. Tožnica je s tem tožbenim zahtevkom (uporabnina do vključno marca 2014) v celoti uspela, glede obravnavanja nazadnje umaknjenega tožbenega zahtevka (za čas od aprila 2014 do decembra 2014) pa niso nastali posebni stroški. Zato je toženec dolžan v celoti povrniti tožnici pravdne stroške, ki so ji nastali v ponovljenem postopku (tretji odstavek 154. člena ZPP).

8. Tožnici tako pripada 20 točk za vlogo 25. 8. 2014, po 300 točk za pripravljalni vlogi 31. 12. 2014 in 15. 1. 2015 ter za narok 9. 3. 2015, 160 točk za odsotnost pooblaščenca iz pisarne 9. 3. 2015 ter 50 točk za končno poročilo. Za potne stroške pooblaščenca 9. 3. 2015 pripada tožeči stranki 87,40 EUR (230 km x 0,38 EUR) ter parkirnina 3,40 EUR. Na račun materialnih stroškov gre tožeči stranki 28,8 točk. Skupno znaša nagrada s potrebnimi izdatki 966,94 EUR, z DDV vred pa 1.179,67 EUR, kar je toženec dolžan povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

9. V navedenem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo sklep prvega sodišča o stroških (peti odstavek 128. člena ZPP), kot je razvidno iz izreka (358. člen in 3. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep prvega sodišča v izpodbijanem in nespremenjenem delu (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Glede na obrazloženo ni bilo podlage, da bi moral toženec kriti celotne pravdne stroške tožeče stranke tudi v prvi fazi postopka in glede obravnavanja prve pritožbe.