Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora navesti razloge, iz katerih vlaga zahtevo, ter te razloge tudi konkretizirati, sicer se Vrhovno sodišče do zatrjevanih kršitev ne more opredeliti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom po vloženi obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Krškem zoper obdolženca podaljšal pripor za dva meseca, to je do 2.9.2009, ki je bil zoper njega iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Krškem Kpd 89/2009 z dne 1.4.2009 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata tega sodišča Ks 75/2009 z dne 3.4.2009. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik je Vrhovnemu sodišču predlagal, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma izpodbijani pravnomočni sklep vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma mu pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki je izjavil, da vztraja pri zagovornikovem predlogu za odpravo pripora oziroma za nadomestitev pripora s hišnim priporom, in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru ni izjavil. B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti moč vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ali zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Obdolženčev zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri sicer ni konkretiziral, zaradi katerih kršitev kazenskega zakona in katerih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka jo je vložil, navedel, da doslej zbrani dokazi ne kažejo na to, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja; da kaznivi dejanji nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) nista z ničemer izkazani; da je sodišče neutemeljeno verjelo in nekritično sledilo izpovedbam prič, predvsem oškodovanka T.P. se poskuša prikazati kot žrtev; da gre za maščevanje družinskih članov obdolžencu; še zlasti pa se sodišče v zvezi s ponovitveno nevarnostjo ni opredelilo do dejstva, da je obdolženec v času, ko je bil za nekaj dni izpuščen iz pripora, skupaj s svojo ženo, hčerko, zetom in vnukinjo brez vsakršnih težav živel doma. Vložnik zahteve s takšnimi navedbami podaja lastno oceno pridobljenih dokazov, kar pa ni dovoljeni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je ocenilo zagovornikovo pritožbeno navedbo o obdolženčevem sobivanju z oškodovanci, ko je bil izpuščen na prostost, in to okoliščino tudi ocenilo (sklep, stran 2) ter zaključilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan, zaradi česar vložnikova navedba o tem, da sodišče te okoliščine ni upoštevalo, ni utemeljena.

7. Z zatrjevanjem, da je pravna formulacija kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ in prvem odstavku 296. člena KZ-1 sporna, da niso podani zakonski znaki teh kaznivih dejanj ter da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil ti dve kaznivi dejanji, zagovornik po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da mora vložnik zahteve navesti razloge, iz katerih vlaga zahtevo, ter te razloge tudi konkretizirati. V nasprotnem primeru se Vrhovno sodišče do zatrjevanih kršitev ne more opredeliti. Iz tega razloga ni bilo mogoče presoditi zatrjevane kršitve kazenskega zakona glede pravne formulacije kaznivih dejanj. Tako zunajobravnavni senat kot drugostopenjsko sodišče sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ocenila, da je utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, še vedno podana, prav tako je bila zoper obdolženca vložena obtožnica, zaradi česar je zagovornikova navedba, da ni podana utemeljenost suma glede zgoraj navedenih kaznivih dejanj, neutemeljena.

8. Vložnik zahteve ne more uspeti s sklicevanjem na odgovor vrhovnega državnega tožilca z dne 16.4.2009 na zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora. Omenjeni odgovor vrhovnega državnega tožilca se nanaša na drug postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem je Vrhovno sodišče že odločilo s sodbo XI Ips 32/2009 z dne 21. 4. 2009. 9. Nadalje je zagovornik navedel, da je bil izvedenec dr.J. ob izdelavi izvedenskega mnenja seznanjen z izločenimi dokazi ter se nanje sklicuje, kar je po oceni vložnika sporno nedopustno vplivalo na sam postopek, sodišči pa sta iz mnenja izluščili le tisto, kar je obdolžencu v škodo. Tudi glede te zatrjevane kršitve se Vrhovno sodišče ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP), saj gre za golo trditev, vložnik zahteve pa niti ne navede, za katero kršitev naj bi šlo. Vložnikova nadaljnja zatrjevanja, da je obdolženec v priporu med kriminalci, ki nanj slabo vplivajo ter da ga je teh ljudi strah, pa za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti niso pravno relevantna.

10. Zatrjevanje vložnika zahteve, da sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nista navedli konkretnih okoliščin o realni in konkretni nevarnosti, da bo obdolženec ponovil določeno kaznivo dejanje, ter da je pripor edini primeren ukrep, ni utemeljeno. Tako zunajobravnavni senat (sklep, stran 2, tretji in peti odstavek) kot drugostopenjsko sodišče (sklep, stran 2 in 3) sta navedla okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo nevarnost ponovitve očitanih kaznivih dejanj, in sicer so te okoliščine obdolženčevo kontinuirano izvajanje nasilja nad družinskimi člani in oškodovanko T.P., njegovo stopnjevanje verbalne, psihične in fizične agresije kljub prisotnosti otrok, ki so bili v varstvu, pomanjkanje kritičnosti do svojih ravnanj ter teža očitanih kaznivih dejanj. Sodišči pa sta tudi že ob presojanju, ali so še podani razlogi za pripor, zaključili, da zoper obdolženca milejši ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti ne pride v poštev.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).