Jedro

S tem, ko je tožnik po prometni nesreči, v kateri je bil udeležen, zapustil kraj nesreče, ne da bi oškodovanki posredoval svoje podatke, je ravnal v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi. S svojim ravnanjem tudi kršil ugled oziroma je moralno škodil ugledu državnega organa, pri čemer ni bistveno, da v času nesreče ni bil na delu, saj je bil je v službeni uniformi in v službenem vozilu, vračal se je s službenega dogodka. Zaradi opisanega ravnanja mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2007 in za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še traja. Zavrnilo je tudi zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke opr. št. 100-1655/2007-10 in sklepa komisije Vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja opr. št. 10051-989/2007-2 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, mu prizna vse pravice iz dela vključno z izplačilom mesečne plače, vrnitev zneskov 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter za obračun in plačilo prispevkov in davkov na neto znesek ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, ne da bi pri tem pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik. S tem, ko je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje prič B.Ž., E.K. in S.Ž., je sodišče prve stopnje tožniku onemogočilo dokazovanje trditev o tem, da na nastanek prometne nesreče ni vedel, ko so ga policisti ustavili. Zgolj pavšalna navedba, da so predlagani dokazi nepotrebni, ne zadošča. To velja še toliko bolj, ker je sodišče prve stopnje navedlo, da ne verjame tožnikovi izpovedbi. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega vsebinskega dialoga s sodiščem in zato ogroža pravico do pritožbe. Tožnik je s predlaganimi pričami želel dokazovati dejstva v zvezi z očitanim naklepom pri pobegu s kraja prometne nesreče. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje predlagane dokaze moralo izvesti, saj gre za pravno-relevantno dejstvo, predlagani dokaz z zaslišanjem prič pa ni tak, da bi bil očitno neprimeren ali da bi dokazoval nekaj, kar je bilo že dokazano. Ker prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlagana dokaza in zavrnitve dokaznega predloga ni ustrezno obrazložilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj izpovedbe priče P.S. ni presojalo skupaj z izpovedbo tožnika. Sporna je že uporaba termina „pobeg“, Zakon o varnosti iz cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. l. RS št. 83/2004) tega termina ne pozna, temveč govori zgolj o zapustitvi kraja prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je spregledalo določbo 135. člena ZVCP-1, ki določa dolžnost voznika v primeru prometne nesreče I. kategorije. Tožnik oplazenja avtomobilov ni čutil, zato ne moremo govoriti o naklepu pri pobegu. Izpovedbo tožnika glede oplazenja avtomobilov je potrdil tudi kot priča zaslišani P.S., ki je izpovedal, da je oškodovanka povedala, da je njeno vozilo oplazil bel avto, pri čemer je na njenem vozilu prišlo zgolj do poškodbe oziroma podrsanja levega boka. Obenem je priča P.S. povedala, da je mogoče, da tožnik oplazenja ni čutil. Stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik zavedal pomena svojega dejanja in da ga je hotel storiti, je zato zmotno in ne temelji na izvedenem dokaznem postopku. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj pri tožniku ni bil podan naklep glede pobega s kraja prometne nesreče. V kolikor pa je tožena stranka menila, da je potrebno sankcionirati samo povzročitev materialne škode, bi kot primernejši inštitut lahko uporabila ugotavljanje disciplinske odgovornosti tožnika. Prometna nesreča, v kateri je bil udeležen tožnik, nikakor ne more v takšni meri porušiti zaupanja v tožnika, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnik v dosedanji karieri policista nikoli ni bil disciplinsko obravnavan, delo je opravljal vestno, natančno in strokovno, prejemal je priznanja, pohvale in bil večkrat nagrajen. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z 2. odstavkom 287. člena ZPP, saj je senat predlagane dokaze, za katere je mislil, da niso potrebni za odločbo, zavrnil in v sklepu navedel zakaj jih je zavrnil. Neutemeljene naj bi bile pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na naklep in kršitev ugleda državnega organa ter da je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik ni ravnal v skladu z določbo 135. člena ZVCP-1, čeprav ga je k temu zavezovala tako zakonodaja kot tudi poklicna dolžnost, pač pa se je odpeljal dalje, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik naklepoma odpeljal s kraja nesreče, čeprav se je zavedal tako trka kot oplazenja drugega avtomobila, kot tudi vožnje brez gume oziroma vožnje po kovinskem obroču. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podrobno opredelilo, zakaj meni, da gre v konkretnem primeru za krnjene ugleda državnega organa in katere so tiste okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje prič B.Ž., E.K. in S.Ž. oziroma ker po prepričanju tožnika sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ni ustrezno obrazložilo, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke druge odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta kršitev je podana kadar je bila opuščena vročitev in stranka zato ni imela možnosti obravnave pred sodiščem, ali pa če je sodišče stranko oziroma njenega zastopnika na nezakonit način odstranilo z obravnave, oziroma če zastopniku na nezakonit način ni dovolilo zastopanja na obravnavi, oziroma če je bil postavljen začasni zastopnik, čeprav za to niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (82. člen ZPP).

Zavrnitev dokaznega predloga oziroma neustrezna obrazložitev te zavrnitve lahko predstavlja kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Vendar v konkretnem primeru tudi ta kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Ta določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s to določbo, ko je na naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se kot nepotrebni zavrnejo vsi dokazni predlogi strank, ki jih sodišče ni izvedlo. S takšnim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje prič B.Ž., E.K. in S.Ž., pri čemer je iz sklepa tudi razvidno, da sodišče prve stopnje ocenjuje, da so zavrnjeni dokazni predlogi nepotrebni. Res je, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev lahko bolj podrobno obrazložilo. Vendar odsotnost takšne bolj podrobne obrazložitve ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zlasti še glede na to, da tožnik z zaslišanjem teh prič, ki so bili vsi njemu podrejeni policisti, želi dokazovati, da tožnik do trenutka, ko so ga ustavili, sploh ni vedel za prometno nezgodo. Navedeni policisti so tožnika sicer res ustavili, vendar so morali nadaljnji postopek zoper njega opustiti, saj je znotraj policije uveljavljeno pravilo, da podrejeni oziroma sodelavci ne obravnavajo kaznivih dejanj oziroma prekrškov svojih nadrejenih ali sodelavcev, zato je tožena stranka upravičeno opozarjala na to, da bi te priče težko objektivno izpovedovale. Sicer pa tudi če bi te priče izpovedale, da je tožnik ob ustavitvi zatrjeval, da ni opazil, da je bil udeležen v prometni nesreči, to še vedno ne bi dokazovalo tega, da tožnik v resnici ni vedel za to, da je zadel drugo vozilo. Nenazadnje je takšno zanikanje običajna obramba udeležencev prometne nesreče, ki zapustijo mesto prometne nesreče, ne da bi ustavili vozilo in soudeleženim dali podatke iz 5. alinee drugega odstavka 135. člena ZVCP-1. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ne verjame tožnikovi izpovedbi o tem, da sploh ni zaznal, da je prišlo do nesreče in da je šele po približno desetih kilometrih začutil, da je nekaj narobe s kolesom vozila. Res je povsem neverjetno tožnikovo zatrjevanje, da sploh ni zaznal prometne nezgode, kljub temu, da je bilo vozilo oškodovanke poškodovano vzdolž celega levega boka in kljub obsežnim poškodbam na službenem vozilu, ki ga je upravljal tožnik, ter kljub temu, da je dalj časa vozil po platišču, in na kolesu sploh ni bilo več gume, ko ga je ustavila policijska patrulja. Prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, da takšne dogodke zazna vsak voznik, ki izkazuje povprečno skrbnost dobrega voznika v prometu. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenjuje, da je tožnikovo ravnanje, ko je pobegnil s kraja nesreče, lahko le naklepno, na kar kaže dejstvo, da je vozil vozilo s poškodovanim kolesom in to ne samo v času, ko je guma spuščala, ampak tudi še potem, ko je guma že odpadla, zaradi česar je tudi prišlo do poškodbe kovinskega obroča, po katerem je vozil. Ni bistveno, da je priča P.S. sicer dopustil možnost, da tožnik ne bi čutil oplaženja, čeprav je takšno teoretično možnost zelo relativiziral z navedbo, da je to odvisno od primera do primera. Ista priča je tudi izpovedala, da voznik po njenem mnenju občuti, če vozi samo po kovinskem obroču. Okoliščina, da ZVCP-1 ne uporablja termina „pobeg s kraja prometne nesreče“ ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik je ravnal v nasprotju z določbo drugega odstavka 135. člena ZVCP-1, ki udeležencu prometne nesreče nalaga, da po prometni nesreči ustavi vozilo in soudeleženim ali oškodovanim v prometni nesreči posreduje svoje podatke, podatke iz vozniškega dovoljenja in prometnega potrdila ter podatke o obveznem zavarovanju oziroma da izpolni Evropsko poročilo o prometni nesreči. Tožnik ni ravnal v skladu s to določbo, zato gre za sprenevedanje, ko sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo določbo 135. člena ZVCP-1. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je utemeljeno sklicevala na določbo 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 41/02) o prepovedi škodljivega ravnanja. V skladu s citirano določbo se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil ugled oziroma moralno škodil ugledu državnega organa, pri čemer ni bistveno, da tožnik v času nesreče ni bil na delu. Tožnik je bil takrat v službeni uniformi in v službenem vozilu, vračal pa se je z odprtja policijske postaje, ki se ga je udeležil po nalogu nadrejenega. S tem, ko je tožnik po prometni nesreči, v kateri je bil udeležen, zapustil kraj nesreče, ne da bi oškodovanki posredoval svoje podatke, je ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 135. člena ZVCP-1 in ker je ena od nalog policije tudi uveljavljanje določb ZVCP-1, je s takšnim ravnanjem dejansko škodil ugledu tožene stranke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je od pomočnika komandirja policijske postaje tudi izven delovnega časa potrebno pričakovati ravnanje v skladu s predpisi in da drugačno ravnanje v očeh javnosti pomeni krnitev ugleda državnega organa. Glede na specifičnost delovnega mesta tožnika je tudi njegovo ravnanje ob prometni nesreči, do katere sicer ni prišlo ob neposrednem izvajanju tožnikovega dela, potrebno šteti kot kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zlasti še ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin: tožnik je bil v uniformi v službenem vozilu, domov se je vračal s slovesnosti, na katero je bil napoten v zvezi s svojo službo. Tožniku je bila glede na navedeno pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.