Jedro

Zakon samo primeroma našteva nekatere objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, ponovil kaznivo dejanje. Ne zahteva torej, da bi morale biti podane vse navedene okoliščine (kumulativno), mora pa biti vselej podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina.

Izrek

Pritožba obtoženega L. V. se zavrne.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 55009/2013 z dne 25. 9. 2014 zavrnilo pritožbo zagovornice obtoženega L. V. in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 55009/2013 z dne 6. 5. 2014, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je bila izrečena kazen zapora štiri leta. Ker se je obtoženec nahajal v hišnem priporu je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preizkušalo ali so še podani priporni razlogi oziroma ali je še podana zakonska podlaga za hišni pripor. Z izpodbijanim sklepom je ugotovilo, da so razlogi za hišni pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podani.

2. Zoper ugotovitveni sklep o obstoju razlogov za hišni pripor sta se pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica (o njeni pritožbi je Vrhovno sodišče odločilo že s sklepom I Kp 55009/2013 dne 16. 10. 2014), ter obtoženi L. V. Obtoženec v pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, uveljavlja pa tudi kršitev procesnega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in hišni pripor odpravi.

3. Pritožnik meni, da pritožbeno sodišče ni z dolžno skrbnostjo opravilo preizkusa obstoja razlogov pripora, ki je že po samem zakonu skrajno sredstvo, predvsem, da ni z zadostno skrbnostjo upoštevalo časovne odmaknjenosti dejanja, njegovega dosedanjega življenja (pri čemer je zaslišanje prič in ustreznih strokovnjakov zavrnilo), predvsem pa ni upoštevalo, da je nastalo dejanje posledica specifičnih okoliščin in s tem povezanega duševnega stanja v kritičnem trenutku in ne neka splošna osebnostna lastnost obtoženca.

4. Po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP senat višjega sodišča po potrditvi ali spremembi sodbe sodišča prve stopnje, če je obdolženec v priporu preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpravi. Ni torej potrebna posebna odločba o podaljševanju pripora, temveč gre glede na eventualne spremenjene dejanske okoliščine v zvezi z obstojem pripornih razlogov ter predvsem glede na odločitev pritožbenega sodišča (na primer znižanje kazni, čas trajanja pripora glede na izrečeno in potrjeno kazen) za presojo ali je še podana sorazmernost med posegom v njegovo svobodo in izrečeno kaznijo, oziroma ali je še podana zakonska podlaga za pripor.

5. V konkretni kazenski zadevi je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu presodilo, da se okoliščine v zvezi z obstojem hišnega pripora na strani obtoženca niso v ničemer spremenile, oziroma da je priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan. Pri tem je upoštevalo tako način storitve samega kaznivega dejanja in okoliščine pred in po dejanju (obtoženec se je za izvršitev kaznivega dejanja dolgo pripravljal, komuniciral je z oškodovancem preko elektronske pošte pod izmišljenim imenom, da je lahko prišel do podatkov s pomočjo katerih se mu je lažje približal, opazoval kraj po katerem se je vračal oškodovanec iz službe, zapeljal avto v zapuščeno garažo, si obvezal roko, da je lažje spravil oškodovanca v garažo, kjer ga je medtem, ko mu je oškodovanec pomagal, zabodel, ter ga zatem z nožem še večkrat poškodoval (iz česar sodišče izpelje logični zaključek, da je pri dejanju izkazal vztrajnost), nadalje, da je dejanje ostalo pri poskusu zgolj zato, ker je oškodovancu uspelo iz garaže pobegniti na cesto, kjer se je pojavil naključni občan, ki mu je nudil pomoč, sam obtoženec pa se je potem s kraja dejanja nemudoma odpeljal in pri tem poškodoval avto, ki ga je zatem komisijsko prodal), ter njegove osebne lastnosti (upoštevalo je mnenje izvedenca iz katerega izhaja, da gre za zavrto agresivno osebo, z možnimi preboji, za osebo, ki težko sprejema neizpolnitev želja, za osebo, ki ni sposobna empatije itd.). Vse navedeno je ocenilo kot take okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, ki pa jo je mogoče odvrniti že z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom. Upoštevaje kazen, ki je bila obtožencu izrečena ter čas, v katerem se obtoženec nahaja v hišnem priporu, je po presoji pritožbenega sodišča ta ukrep še vedno sorazmeren in dopusten poseg v njegovo pravico do osebne svobode.

6. Sklepanje pritožbenega sodišča v izpodbijani odločbi je po presoji Vrhovnega sodišča razumljivo in logično, tega zaključka pa obtoženčeve navedbe o časovni odmaknjenosti, kar po njegovem gotovo velja še toliko bolj za fazo pritožbenega postopka, ne morejo omajati. Če bi namreč veljala zgolj ta logika, bi bilo potrebno obtožence ob preizkusu pripora ob potrditvi ali spremembi sodbe praviloma izpustiti na prostost. V konkretnem primeru pa kot je bilo že povedano, je pritožbeno sodišče ob presoji sorazmernosti upoštevalo vse okoliščine in dejstva na podlagi katerih je sklepalo o nevarnosti ponavljanja ter dejstvo, da je potrdilo relativno visoko zaporno kazen (štiri leta zapora), ki je bila obtožencu izrečena s sodbo sodišča prve stopnje. Prav tako obtoženec ne more biti uspešen z navedbo, da je dejanje posledica specifičnih okoliščin in ne njegovih splošnih osebnih lastnosti, saj s tem izraža le svoje stališče, ki je nasprotno zaključkom ugotovljenih v izpodbijanem sklepu.

7. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje trditve obtoženca v pritožbi, da je sodišče napačno razlagalo 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP, ker pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni upoštevalo, njegovega prejšnjega življenja, okolja in razmer v katerih živi, čeprav zakon uporablja veznik in in ne veznika ali. Zakon namreč samo primeroma našteva nekatere objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, ponovil kaznivo dejanje. Ne zahteva torej, da bi morale biti podane vse navedene okoliščine (kumulativno), mora pa biti vselej podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina. V konkretnem primeru je bilo kot rečeno upoštevana teža kaznivega dejanja, vztrajnost, ki jo je obtoženec pokazal pri dejanju, obnašanje pred in po dejanju in njegove osebne lastnosti razvidne predvsem iz mnenja izvedenca.

8. Končno pa je neutemeljena tudi trditev pritožnika, da se sodišče pri presoji njegove osebnosti ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje izvedenca psihiatra, ki bi moral biti izločen, saj je skupaj z oškodovancem v delovnem razmerju pri istem delodajalcu - Univerzi v Ljubljani (drugi odstavek 251. člena ZKP). Kot izhaja iz podatkov v spisu je namreč oškodovanec zaposlen na Fakulteti za farmacijo, Aškerčeva 7, Ljubljana, medtem ko je mag. V. R. specialist psihiater in psihoterapevt, zaposlen v Zdravstvenem domu za študente. Res je sicer, da je krovna organizacija obojega Univerza v Ljubljani, vendar pa navedeno ne ustreza zakonskemu pojmu drugega odstavka 251. člena „z oškodovancem v delovnem razmerju pri istem delodajalcu“, saj je delodajalec v prvem primeru Fakulteta, v drugem pa Zdravstveni dom, oziroma v konkretnem primeru ni tiste pričakovane lojalnosti in povezanosti, ki je razlog za izločitev izvedenca po tem členu. Če pa pritožnik meni, da bi na strani izvedenca lahko obstajal izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP, pa je potrebno pojasniti, da je s svojim ugovorom prekludiran, predvsem pa navedeno ni okoliščina, ki bi jo Vrhovno sodišče presojalo ob reševanju pritožbe zoper ugotovitveni sklep o obstoju pripornega razloga.

9. Glede na to, da je torej presoja pritožbenega sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti skladna z ugotovljenimi dejstvi in zakonita, prav tako pa je hišni pripor ob ugotovljenem pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti še vedno sorazmeren in dopusten poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode je Vrhovno sodišče skladno z določilom tretjega odstavka 402. člena ZKP njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.