Jedro

Podlaga za to, da se pri odločanju o pogojnem odpustu upoštevajo tudi odprti kazenski postopki, je v petem odstavku 88. člena KZ-1, ki kot enega od kriterijev pri odločanju izrecno navaja tudi morebitne kazenske postopke, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora. KZ-1 v tem delu ni v nasprotju s 27. členom Ustave RS, saj se tožniku ne očita, da je kriv tistih kaznivih dejanj, glede katerih še tečejo postopki, temveč so odprti postopki bili uporabljeni le kot kriterij za odločanje o tem, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za pogojni odpust. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik prestaja kazen šestih let zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Kopru s sodbo št. K 11/2009 z dne 24. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 3490/2009 z dne 9. 12. 2009. Kazen prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob, polodprti oddelek Slovenska vas. Dne 1. 6. 2012 se je sestala Komisija za pogojni odpust in na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni ob upoštevanju določila 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti, ker ima odprte tri kazenske postopke in je še prezgodaj zanj podati pozitivno prognozo, potrebno pa je še tudi preverjanje stabilnosti z zunajzavodskimi ugodnostmi. Glede na navedeno tožena stranka še ne more utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka s svojo odločitvijo kršila 27. člen Ustave Republike Slovenije in prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 3. in 2. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Če je nekdo obtožen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler se mu ne dokaže krivda. Domneva nedolžnosti je bila kršena s tem, ko je kot vzrok za zavrnitev pogojnega odpusta navedeno, da ima tožnik odprte tri kazenske postopke. Nadalje tožnik navaja, da ne ve, katere kazenske postopke ima odprte, če pa piše sodišču in ne dobi odgovora na to. Osebno ve, da ima odprt kazenski postopek na Okrajnem sodišču v Ljubljani zaradi prikrivanja. Nadalje navaja, da nikoli ni bil begosumen, da hodi na obravnave na sodišče v Ljubljano, ima tudi proste izhode, ki jih koristi doma. Nadalje se sklicuje na 3. člen ZKP, ki se nanaša na domnevo nedolžnosti, citira tudi 2. člen ZKP, po katerem sme kazensko sankcijo izreči storilcu kaznivega dejanja samo z zakonom ustanovljeno sodišče v postopku, ki se uvede in izvede po tem zakonu. Komisija za pogojni odpust ga že vnaprej kaznuje, še preden je pravnomočno obsojen. Odprti sodni postopki sami po sebi ne morejo vnaprej škodovati. Tako stališče je tožena stranka že večkrat zavzela pri drugih obsojencih, kar kaže na uporabo dvojnih meril. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da mu odobri pogojni odpust. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožnikovo navedbo, ki se nanaša na domnevo nedolžnosti, opozarja na peti odstavek 88. člena KZ-1, ki določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev za življenje na prostosti.

Tožnik v pripravljalni vlogi opozarja na določilo 22. člena ZKP, kjer je določeno, da če je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic in zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice; pri kaznivih dejanjih, za katere je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to, ali je postala pravnomočna ali ne. Tožena stranka po tožnikovem mnenju tega ni upoštevala. Razen tega izpodbijana odločba ni izdana skladno z drugim odstavkom 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), saj mora biti glede na negativno odločitev odločba obrazložena, iz odločbe pa je razvidno, da ne povzema obrazložitve skladno z zakonom; večina odločb ima identično obrazložitev v enem ali dveh stavkih, kar izkazuje neskladnost z zakonom in se na ta način tožniku odvzamejo jamstva kot pravice, ki mu pripadajo z zakonom in ustavo. Razen tega tožena stranka ne obravnava prošenj skladno s četrtim odstavkom 105. člena ZIKS, saj je Komisija za pogojni odpust nesporno sestavljena v sestavi vsaj desetih članov, ki nesporno vplivajo na delo kot odločitev pristojnih članov komisije pri odločanju posamezne prošnje. Tožnik opozarja še na osebni načrt kot program resocializacije, to je dogovor med obsojencem in strokovnim timom zavoda, na kakšen način bo izveden program resocializacije. Obsojencu so dodeljene naloge oziroma obveze, ki jih mora izpolniti, saj strokovni tim zavoda na ta način ocenjuje osebnostno oceno obsojenca in ugotavlja, ali je moč od njega pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Kot nagrado za obsojenčevo prizadevanje pa se mu daje možnost pogojnega odpusta, kar pa komisija prezre in razvrednoti tako delo penoloških služb oziroma delo vseh pristojnih organov, ki sodelujejo v programu resocializacije skladno z ZIKS.

Tožba ni utemeljena.

KZ-1 v petem odstavku 88. člena določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s 40. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je sodišče ugotovilo, da je organ, katerega odločba se izpodbija, odločal na podlagi 105. člena ZIKS in 88. člena KZ-1, ki tudi dajeta pravno podlago za odločanje, pri tem pa je pravilno uporabil namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložil. V konkretnem primeru je oseba lahko pogojno odpuščena, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovila kaznivega dejanja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, katere kriterije je pri tem upoštevala. Navedla je, da ima tožnik odprte tri kazenske postopke in da je še prezgodaj zanj podati pozitivno prognozo, kajti potrebno je še tudi preverjanje stabilnosti z zunajzavodskimi ugodnostmi. Glede na navedeno je torej tožena stranka upoštevala tiste kriterije, ki jih določa KZ-1, ko je odločala o prošnji za pogojni odpust. Sodišče meni, da spada v okvir prostega preudarka tudi to, v kolikšni meri komisija upošteva osebni načrt kot program resocializacije, v kolikšni pa druge kriterije iz 88. člena KZ-1. Obseg sodne kontrole je namreč pri prostem preudarku omejen v skladu z zgoraj navedenim določilom 40. člena ZUS-1. Neutemeljene so tožbene navedbe, da tožena stranka ne bi smela upoštevati, da ima tožnik odprte tri kazenske postopke, torej kazenske postopke, ki še niso končani, ker naj bi bilo to v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena ustave. Podlaga za to, da se upoštevajo pri odločanju o pogojnem odpustu tudi odprti kazenski postopki, je v petem odstavku 88. člena KZ-1, ki kot enega od kriterijev pri odločanju izrecno navaja tudi morebitne kazenske postopke, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora. Tožena stranka je torej postopala v skladu z zakonom. Sodišče meni, da KZ-1 v tem delu ni v nasprotju s 27. členom ustave, saj se tožniku ne očita, da je kriv tistih kaznivih dejanj, glede katerih še tečejo postopki, temveč so odprti postopki bili uporabljeni le kot kriterij za odločanje tožene stranke o tem, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Nadalje tožnik navaja, da ve za odprt kazenski postopek na Okrajnem sodišču v Ljubljani, na katerega hodi že od leta 2010. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa, konkretno iz dopisa ZPKZ Dob pri Mirni Komisiji za pogojne odpuste z dne 18. 5. 2012 izhaja, da so odprti trije postopki. V izpodbijani odločbi res ni navedeno, pri katerem sodišču potekajo ti postopki in za katera kazniva dejanja. Sodišče sicer meni, da je v tem delu odločba pomanjkljivo obrazložena, vendar pa je ocenilo, da to ni taka pomanjkljivost, da bi bilo potrebno zaradi tega odločbo odpraviti. Navedeno trditev v odločbi namreč potrjujejo podatki upravnega spisa in tudi če bi se konkretno navedlo te postopke, bi bila odločitev še vedno enaka.

V zvezi s tožnikovo navedbo, da ni begosumen, pa sodišče pojasnjuje, da pri pogojnem odpustu kot kriterij, kdaj se lahko prošnji ugodi, ni navedena begosumnost, ampak presoja, ali bi utegnil obsojenec ponoviti kaznivo dejanje, kar izhaja iz prvega stavka petega odstavka 88. člena KZ-1, kjer je navedeno, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Nadalje se tožnik sklicuje na 22. člen ZKP, kjer je določeno, da če je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznikovih pravic in zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice; pri kaznivih dejanjih, za katere je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede nato, ali je postala pravnomočna ali ne. S tem v zvezi pa sodišče meni, da se to določilo ne nanaša na pogojni odpust, kajti pri pogojnem odpustu v primeru, da le-ta ni odobren, ne gre za omejitev posameznikove pravice. Sodišče meni, da pri pogojnem odpustu ne gre za odločanje o pravici, saj tudi v primeru, ko obsojenec izpolnjuje formalne kriterije za pogojni odpust (da je prestal določeno časovno obdobje kazni zapora), nima zagotovila, da bo pogojno odpuščen, ker gre za odločanje po prostem preudarku. Iz navedenega razloga se 22. člen ZKP ne nanaša na odločanje o pogojnem odpustu.

V zvezi s tožbeno navedbo o nepravilni sestavi komisije, ki je odločala o pogojnem odpustu, pa sodišče ugotavlja, da četrti odstavek 105. člena ZIKS določa, da komisija odloča o sestavi treh članov, torej je bila pravilno sestavljena.

Ker je izpodbijana odločba iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.