Jedro

Določbo 2. člena ZDKG je glede pogoja, ki se nanaša na lastništvo, potrebno razlagati tako, da mora biti kmetija v lasti, solasti ali skupni lasti največ dveh oseb, ki jih določa zakon. Pri tem je bistveno le, ali lastniška oziroma solastniška struktura ustreza pogojem glede obsega primerljivih kmetijskih površin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje ugotovil, da kmetija, katere zemljiško knjižna lastnika in solastnika sta A.A. in B.B., izpolnjuje pogoje za zaščiteno in se vpiše v register zaščitenih kmetij. Sorodstveno razmerje med lastnikoma oziroma solastnikoma je mati-sin. Določila je tudi katere parcele sodijo v obseg zaščitene kmetije in ugotovila, da kmetija obsega 23,5376 ha primerljivih kmetijskih površin. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka, ki se v obrazložitvi sklicuje na določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odločba US), katerega osnovni namen je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. V obravnavanem primeru je razvidno, da gre za eno kmetijsko gospodarsko enoto, ki pa obsega nepremičnine, ki so v solasti matere in sina, kakor tudi nepremičnine, ki so v izključni lasti matere oziroma v izključni lasti sina. Takšno različno lastniško stanje pa po mnenju upravnega organa druge stopnje ni ovira za obravnavo kmetije kot celote. Okoliščina, da je posamezna nepremičnina v izključni lasti le ene osebe, še ne pomeni, da ta nepremičnina ni sestavni del kmetijskega gospodarstva in da ne rabi temu gospodarstvu in da se ne upošteva pri ugotavljanju pogojev iz 2. člena ZDKG. Glede na to, da so v spornem primeru vse nepremičnine v lasti ali solasti mater in sina, torej oseb, ki jih določa 2. člen ZDKG, ni podlage, da navedenih nepremičnin nebi bilo mogoče upoštevati pri ugotavljanju pogojev za zaščiteno kmetijo. Enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi št. U 275/2004-12 z dne 11. 4. 2006. Tožnica s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi kršitve materialnega prava ter ustavnega določila o svobodi gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Z izpodbijano odločbo se vsiljuje tožnici gospodarsko sodelovanje in povezava s sinom B.B., s katerim je v slabih odnosih in ima svojo zaščiteno kmetijo. Zahteva, da se zemljišča katerih izključna lastnica je sama, pripojijo zaščiteni kmetiji hčerke C.C., ki zanjo skrbi. Predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se ugotovi, da vanjo ne spadajo nepremičnine katerih izključna lastnica je in da se te nepremičnine pripojijo k zaščiteni kmetiji C.C. tako, da na ta način nastane nova kmetija.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. U 275/2004-12 z dne 11. 4. 2006. V tej sodbi je sodišče zavzelo pravno stališče, da različno lastniško stanje pri posameznih nepremičninah, ki sestavljajo kmetijo v smislu 3. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odločba US), še ne pomeni, da te nepremičnine niso sestavni del kmetijskega gospodarstva in da ne rabijo temu gospodarstvu ter da se nebi upoštevale pri ugotavljanju pogojev iz 2. člena ZDKG.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev upravnega organa prve stopnje izdana v skladu s pravnim stališčem, ki ga je zavzelo sodišče v citirani sodbi. Namen, ki ga ima izdaja odločbe glede statusa zaščitene kmetije, je določen v 1. členu ZDKG: prepreči naj drobitev zaščitenih kmetij, omogoči naj dediču, da prevzame kmetijo pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo, ustvari naj možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Glede na podatke predloženega upravnega spisa, gre za eno kmetijsko gospodarsko enoto, ki jo sestavljajo nepremičnine, ki so v solasti matere in sina, kakor tudi nepremičnine, ki so v izključni lasti matere oziroma izključni lasti sina. Zato sodišče pritrjuje stališču upravnih organov prve in druge stopnje, da je določbo 2. člena ZDKG glede pogoja, ki se nanaša na lastništvo, potrebno razlagati tako, da mora biti kmetija v lasti, solasti ali skupni lasti največ dveh oseb, ki jih določa zakon. Pri tem je bistveno le, ali lastniška oziroma solastniška struktura ustreza pogojem glede obsega primerljivih kmetijskih površin. Le če je posamezna nepremičnina v lasti oseb, ki niso določene v 2. členu ZDKG, se ne upošteva pri ugotavljanju pogojev iz tega člena in s tem tudi ne pri obsegu kmetije. Zato upoštevaje navedeno, tožbene navedbe tožnice, da ne soglaša z izpodbijano odločitvijo iz razloga, ker s sinom nista v najboljših odnosih in zato ne želi da gospodari z nepremičninami, ki so v njeni izključni lasti, niso utemeljene in so pravno neupoštevne.

Glede na navedeno je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) kot neutemeljeno zavrnilo.