Jedro

Dva spora sta po ustaljeni sodni praksi identična, če sta podani subjektivna istovetnost (v obeh pravdah nastopata isti stranki) in objektivna istovetnost (v obeh zadevah sta istovetna tožbena zahtevka, pri čemer se istovetnost primerjanih zahtevkov ne presoja le po višini, pač pa predvsem po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde; če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejemata zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je bilo o obravnavanem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno. Poudarjata, da v obravnavanem postopku ne nastopajo iste pravdne stranke kot v postopku iz leta 2002 (saj je bil v postopku iz leta 2002 tožnik tudi M. P.). Poleg navedenega se je tožbeni zahtevek iz leta 2002 glasil na plačilo odškodnine v različnem znesku, kot v obravnavani zadevi, ter na objavo sodbe. Razlika med pravdnima postopkoma je tudi v zatrjevanih dejanskih okoliščinah in v časovnem okviru nastanka škode (večina škode iz obravnavane zadeve je nastala po letu 2002). Bistvena kršitev določb postopka pa je podana, ker iz prvostopenjskega sklepa ni mogoče ugotoviti, katere dokaze je sodišče izvedlo in katere zavrnilo. Predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek, da iz prvostopenjskega sklepa ni mogoče ugotoviti, katere dokaze je sodišče izvedlo in katere zavrnilo, ne drži. Ker je na enak pritožbeni očitek korektno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče (glej tretji odstavek na drugi strani izpodbijanega sklepa), ta očitek ni terjal obravnave revizijskega sodišča. 7. Po presoji revizijskega sodišča je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje o obstoju procesne ovire za meritorno sojenje v tej zadevi in sicer v obliki res iudicata (pravnomočno razsojene stvari). Presoja o (ne)obstoju navedene procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora: če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno. Dva spora sta po ustaljeni sodni praksi identična, če sta podani subjektivna istovetnost (v obeh pravdah nastopata isti stranki) in objektivna istovetnost (v obeh zadevah sta istovetna tožbena zahtevka, pri čemer se istovetnost primerjanih zahtevkov ne presoja le po višini, pač pa predvsem po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde; če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata).

8. Po pravilnih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je v tej zadevi in v že pravnomočno razsojeni zadevi, obravnavani pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 3042/2002-III, podana objektivna identiteta spora. V obeh pravdah tožnika B. P. in A. B. na isti trditveni podlagi (da naj bi jima zaradi opustitve sprejetja ustreznih predpisov na področju izterjave preživnin nastala premoženjska in nepremoženjska škoda) uveljavljata plačilo odškodnine. Tožbena zahtevka torej v obeh pravdah temeljita na isti dejanski podlagi. Razlikujeta se le po višini. Ta na identiteto tožbenega zahtevka ne vpliva (v primeru, kot je tu obravnavani, ko sta tožnika vložila novo tožbo o pravnomočno že zavrnjenem zahtevku)(1). Glede revizijske teze, da naj bi se postopka razlikovala tudi v zatrjevanih dejanskih okoliščinah, pa velja pojasniti, da navedba izpuščenega oziroma novega dejstva, ki se nanaša na isti dejanski kompleks (historični dogodek), ne spreminja istovetnosti dejanske podlage tožbenega zahtevka(2).

9. Prav tako je treba pritrditi presoji sodišč prve in druge stopnje, da je med tožbenim zahtevkom v tej zadevi in zahtevkom, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 3042/2002-III, podana istovetnost (tudi) v subjektivnem smislu. V obeh pravdah sta namreč tožnika B. P. in A. B. Sicer drži, da je bil v pravdi iz leta 2002 (poleg tožnikov v tej zadevi) kot tožnik udeležen še M. P., vendar to na subjektivno identiteto tožbenega zahtevka v tej zadevi ne vpliva. V odškodninskih pravdah so tožniki navadni sosporniki: vsak od njih uveljavlja svoj tožbeni zahtevek in o vsakem od teh zahtevkov je mogoče odločiti drugače. Zato se tudi (ne)utemeljenost in pravnomočnost njihovih tožbenih zahtevkov presoja za vsakega tožnika (navadnega sospornika) posebej.

10. Ostale revizijske trditve glede na že obrazloženo niso pomembne in zato nanje ni potrebno posebej odgovarjati.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrniti in z njo tudi njun zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj zadevo II Ips 873/2006. Op. št. (2): Primerjaj zadevo II Ips 455/2008.