Jedro

Pri odmeri odškodnine za strah je pri sekundarnem strahu treba upoštevati, za kakšno negotovost glede izida zdravljenja je pri oškodovancu šlo. Negotovosti, ali se bo tožnica izognila delni amputaciji poškodovanega prsta ali pa se ji ne bo izognila, ni mogoče pripisati take teže pri odmeri odškodnine, kakor jo ima sekundarni strah zaradi negotovega izida zdravljenja pri večjih oz. težjih poškodbah, ko seveda grozi poškodovancu tudi težja trajna posledica, če izid zdravljenja ne bo ugoden.

Ugotovljena bodoča zaskrbljenost zaradi možnosti dodatne poškodbe in dodatne okvare, kot posledica stanja po delni amputaciji kazalca desnice, ne sodi v dejansko podlago odločitve o odškodnini za strah, temveč sodi v dejansko podlago odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

1. Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. 2. Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu tako spremenita, da se zavrne tožničin zahtevek še za nadaljnjih 200.000.00 sit, zaradi česar se spremenjena sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica ..., Območna enota ... je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 513.391,00 sit z zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od zneska 8.491,00 sit za čas od 16.8.1991 do plačila, od zneska 4.500,00 sit za čas od 24.12.1991 do plačila, od zneska 500.400,00 sit pa za čas od 8.6.1992 do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnici za pravdne stroške 37.501,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1992 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo."

3. Tožnica je dolžna plačati toženi stranki za stroške pritožbenega in revizijskega postopka 11.873,00 sit, v 15 dneh in pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo v celoti ugodilo tožničinemu odškodninskemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici 813.291,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.491,00 sit od 16.8.1991 do plačila, od zneska 4.500.00 sit od 24.12.1991 do plačila in od zneska 800.400,00 sit od 8.6.1992 do plačila, prav tako pa tudi pravdne stroške v znesku 45.501,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1992 do plačila. Odločitev je glede zahtevane odškodnine za negmotno škodo utemeljilo s tem, da so v celoti utemeljeni tožničini zahtevki za plačilo 150.000,00 sit iz naslova telesnih bolečin, 400.000,00 sit iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 100.000,00 sit iz naslova strahu in 50.000,00 sit iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo prve stopnje tako delno spremenilo, da je zavrnilo zahtevek za plačilo 100.000,00 sit - z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje spregledalo računsko napako v seštevku specificiranih odškodninskih postavk, ki je v tožbi znašal 813.391,00 sit, medtem ko je pravilno 713.391,00 sit. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo prve stopnje v nespremenjenem delu.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v reviziji uvodoma navaja kot sporni predmet revizijskega izpodbijanja znesek 8.500,00 sit in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj revizijsko sodišče ob ustrezni popravi računske pomote v sodbi prve stopnje izpodbijano sodbo druge stopnje tako spremeni, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa tudi prizna celotne stroške pritožbenega odgovora in revizijske stroške.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje glede zneska 200.000,00 sit in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Graja odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki bi bila primerna v znesku 250.000,00 sit, in za strah, ki bi bila primerna v znesku 50.000,00 sit. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z znižanjem tožnici prisojene odškodnine za 200.000,00 sit. Reviziji sta bili vročeni nasprotniku vlagatelja in Javnemu tožilcu Republike Slovenije (člen 390 ZPP). Tožnica je odgovorila na revizijo tožene stranke in meni, da ni utemeljena. Tožena stranka na tožničino revizijo ni odgovorila, javni tožilec pa se o revizijah ni izjavil. Tožničina revizija ni utemeljena, medtem ko je revizija tožene stranke v celoti utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo.

1) K tožničini reviziji: Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo 813.391,00 sit s pripadki. S tožbenimi navedbami je utemeljila svoj zahtevek do zneska 713.391,00 sit. Glede zneska 100.000,00 sit, vsebovanega v zahtevku za plačilo 813.391,00 sit, ni navedla podlage. V odgovoru na pritožbo je navedla, da je v tožbi prišlo do napake pri seštevanju. Tako je ocenilo razliko med obrazloženim in (za 100.000,00 sit) neobrazloženim delom tožbenega zahtevka tudi sodišče druge stopnje. Toda to, da tožnica temu delu tožbenega zahtevka ni dala podlage, je pač pomenilo, da v tožbenem zahtevku za plačilo 813.391,00 sit vsebovani zahtevek za plačilo 100.000,00 sit ni imel nobene podlage in da je bil torej neutemeljen. Ugoditev neutemeljenemu delu zahtevka pa pomeni zmotno uporabo materialnega prava, ki jo sodišče druge stopnje upošteva, tako da z ugoditvijo pritožbi v takem delu delno spremeni sodbo prve stopnje in zavrne del tožbenega zahtevka, ki je zaradi navedenega razloga neutemeljen. Prav to je storilo sodišče druge stopnje s tistim delom svoje odločitve, ki ga z revizijo izpodbija tožnica. Torej sodišče druge stopnje v tem delu svoje odločitve ni niti zmotno uporabilo materialnega prava niti ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožničine revizijske navedbe o odločitvi sodišča druge stopnje o pravdnih stroških se ukvarjajo s sklepom (člen 129.5 ZPP), zoper katerega ni revizije (člen 400.1 ZPP). Zato na te revizijske navedbe ni treba odgovarjati.

Po vsem doslej obrazloženem se je izkazalo, da tožničina revizija ni utemeljena in da jo je zato treba zavrniti na podlagi določbe 393. člena ZPP.

2) K reviziji tožene stranke: Tožena stranka utemeljeno graja uporabo materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar zadeva odmero odškodnine za obe obliki negmotne škode, ki sta po reviziji tožene stranke predmet presoje revizijskega sodišča. Utemeljena je revizijska graja odmere odškodnine za strah v izpodbijani sodbi. Ugotovljen je primarni strah (tj. strah, ki ga je pri tožnici povzročil sam škodni dogodek). Ugotovljen je tudi sekundarni strah (tj. strah zaradi negotovega izida zdravljenja poškodovanega kazalca desnice), ki ga je tožnica prestajala štirinajst dni, ker je bilo zdravljenje neuspešno in je privedlo do amputacije (ugotovitve o njenem obsegu bodo pozneje povzete). Sodišče druge stopnje je pri oceni primernosti odškodnine za strah, odmerjene na prvi stopnji, pravilno upoštevalo le ta del dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tej obliki tožničine negmotne škode. Pravilno torej pri odločitvi o odškodnini za strah ni navedlo tudi ugotovitve, da bo tožnica glede na njeno fizično delo in bolečine pri tem delu tudi v bodoče prestajala strah v obliki skrbi za dodatno poškodbo in dodatno okvaro. Taka zaskrbljenost namreč ne sodi v dejansko podlago odločitve o odškodnini za strah, temveč sodi v dejansko podlago odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri presoji pravilnosti odmere odškodnine za strah je pri sekundarnem strahu treba upoštevati, za kakšno negotovost glede izida zdravljenja je pri tožnici šlo. Po že citiranih dejanskih ugotovitvah je šlo za negotovost, ali se bo tožnica izognila delni amputaciji poškodovanega prsta ali pa se ji ne bo izognila. Takemu sekundarnemu strahu v zvezi z negotovim izidom zdravljenja pri ugotovljeni tožničini poškodbi pa seveda ni mogoče pripisati enake teže pri odmeri odškodnine, kakor jo ima sekundarni strah zaradi negotovega izida zdravljenja pri večjih oz. težjih poškodbah, ko seveda grozi poškodovancu tudi težja trajna posledica, če izid zdravljenja ne bo ugoden.

Ob upoštevanju vseh navedenih izhodišč za presojo utemeljenosti revizijske graje prisojene odškodnine za strah, je revizijsko sodišče ocenilo, da je ta graja v celoti utemeljena. Vsem merilom iz 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR ustreza za ugotovljeni tožničin (primarni in sekundarni) strah odškodnina v znesku 50.000,00 sit, seveda ob upoštevanju vseh tistih okoliščin iz časa sojenja na prvi stopnji, ki so odločilne za presojo, kakšna je pravična denarna odškodnina za določeno negmotno škodo. Torej je bilo treba v tem delu na podlagi določbe člena 395.1 ZPP reviziji ugoditi in sodbi druge in prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu tako spremeniti, da se zavrne zahtevek iz naslova odškodnine za strah do zneska 50.000,00 sit. Utemeljena je tudi revizijska graja odmere odškodnine za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče druge stopnje je, enako kot pred njim že sodišče prve stopnje, pripisalo prevelik pomen mnenju izvedenca ortopeda, da gre pri tožnici zaradi ugotovljenih posledic za najmanj (po razlogih prve stopnje) oz. kar za (po razlogih druge stopnje) desetodstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Bistvena je vsebina tožničine prizadetosti, ki se kaže kot zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ta prizadetost je v izpodbijani sodbi (dejanske ugotovitve o tem so v sodbi prve stopnje, teh pa tožena stranka s pritožbo sploh ni izpodbijala) ugotovljena takole: tožnici, ki je fizična delavka, so (po poprejšnjih kirurških posegih) dne 23.5.1991 amputirali distalni del falange poškodovanega kazalca desnice; zaradi tega bo trajno teže opravljala vsa fizična dela, predvsem dela, kjer je potreben čvrst oprijem ali stik predmetov z desnico, kar ji bo povzročalo taktilne bolečine in preobčutljivost kazalca oziroma desnice na toploto in mraz; zaradi tega tožnica prestaja in bo trajno prestajala duševne bolečine. Pri dejanski podlagi za odmero odškodnine za sedaj obravnavano obliko negmotne škode je po prej (v zvezi z odškodnino za strah) obrazloženem treba upoštevati še dejansko ugotovitev, da bo tožnica v bodoče tudi zaskrbljena zaradi možnosti dodatne poškodbe in dodatne okvare (glede na stanje po delni amputaciji poškodovanega kazalca desnice).

Pri odmeri odškodnine za to obliko škode je seveda treba upoštevati, da je tožnica fizična delavka, ki večino dela opravlja z rokami in ki je stara 45 let, kakor sta pravilno poudarili sodišči prve in druge stopnje. Vendar pa je po presoji revizijskega sodišča ob upoštevanju tako ugotovljene tožničine negmotne škode v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kakor je bila pravkar povzeta iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, pravična denarna odškodnina za to tožničino negmotno škodo odškodnina v znesku 250.000,00 sit - seveda ob upoštevanju vseh razmer v času sojenja na prvi stopnji, zlasti tistih, od katerih je odvisna možnost oškodovancev, da z določeno denarno odškodnino dosežejo zadoščenje, ki je zakonodajni namen denarne odškodnine za negmotno škodo. Revizijsko sodišče se torej strinja z revizijskim stališčem tožene stranke, da je bilo tožnici z izpodbijano sodbo iz navedenega odškodninskega naslova prisojenih za 150.000,00 sit preveč odškodnine in da je bila v tem delu njena pritožba zoper sodbo prve stopnje utemeljena. Zato je tudi v tem delu ugodilo reviziji tožene stranke z delno spremembo izpodbijane sodbe na podlagi določbe člena 395.1 ZPP, tako da je zavrnilo do zneska 150.000,00 sit tožničin zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Po obrazloženem je revizijsko sodišče v celoti ugodilo reviziji tožene stranke in na podlagi določbe člena 395.1 ZPP tako spremenilo sodbi druge in prve stopnje, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še do zneska 200.000,00 sit, zaradi česar je s spremenjeno sodbo tožnici prisojena odškodnina v skupnem znesku 513.391,00 sit. (Glede na formulacijo izreka te revizijske sodbe - ki vzpostavlja spremenjeno odločitev o glavni stvari, kakor bi se morala glasiti že na prvi stopnji - v tem izreku ni ponovljena očitna napaka v številki skupnega zneska prisojene odškodnine, tj. pri stoticah zapisana številka 2 namesto 3, zaradi česar skupni znesek prisojene odškodnine ni 513.291,00 sit, temveč je 513.391,00 sit.) 3) K odločitvi o pravdnih stroških: Spremenjeni uspeh tožeče stranke po tej revizijski sodbi je narekoval tudi spremembo odločitve o stroškovni obveznosti tožene stranke na prvi stopnji, ki je bila in je po formulaciji revizijske sodbe tudi ostala integralni del prvostopne sodbe. Tožeči stranki je bilo treba priznati povračilo pravdnih stroškov po načelu delnega uspeha (člen 154.2 ZPP), tako da se upoštevajo odvetniški stroški od vrednosti zahtevka, s katero je uspela (kar pomeni osnovno tarifno postavko 360 točk iz tar. št. 14.1 tarife o odvetniških storitvah, namesto na prvi stopnji priznanih 440 točk), medtem ko se drugi priznani stroški upoštevajo v nespremenjenem znesku. To pomeni celotno stroškovno upravičenje tožnice v znesku 37.501,00 sit, ki ga kljub delnemu neuspehu ni treba znižati zaradi nasprotnega stroškovnega upravičenja tožene stranke. Tega namreč ni, ker je tožena stranka na prvi stopnji prijavila le stroške prihoda na glavno obravnavo v znesku 332,00 sit, na katerega višino pa tožničin uspeh v pravdi ni imel nobenega vpliva.

Revizijsko sodišče je o pravdnih stroških na drugi in tretji stopnji odločilo skupaj in sicer po načelu delnega uspeha v pravdi (člen 154.2 ZPP) in po načelu priznavanja zgolj potrebnih pravdnih stroškov (člen 155.1 ZPP). Tožena stranka je prijavila stroške pritožbenega postopka v znesku 8.500,00 sit (od tega za sodne takse 8.000,00 sit) pri izpodbijanem delu sodbe 400.000,00 sit. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha (100.000,00 sit) in dodatnega revizijskega uspeha (200.000,00 sit) je tožena stranka s pritožbo uspela do 3/4 pritožbenega predmeta. To pomeni - ob upoštevanju vrednosti taksne točke v času revizijske sodbe (člen 7.2 zakona o sodnih taksah) 8,00 sit, namesto 6,00 sit iz časa plačila takse za pritožbo - pravico do povračila 8.375,00 sit za stroške pritožbe (8.000,00 sit za sodno takso namesto 6.000,00 sit kot nominalne 3/4 plačane takse, 375,00 sit pa za 3/4 poštnih in manipulativnih stroškov). Z revizijo pa je tožena stranka uspela v celoti, zato ji pripada povračilo vseh potrebnih revizijskih stroškov (tj. prijavljenih taksnih in poštnih ter manipulativnih stroškov, ne pa tudi neutemeljeno prijavljenih stroškov izračuna realne vrednosti prisojene odškodnine), tj. skupno 8.500,00 sit (od tega 8.000,00 sit za revizijsko takso pri upoštevani medtem zvišani vrednosti taksne točke 8,00 sit). Torej znaša skupno stroškovno upravičenje tožene stranke iz postopka na drugi in tretji stopnji 16.875,00 sit. Od tega zneska je treba (zaradi medsebojnega delnega pobotanja stroškovnih upravičenj) odšteti ustrezen del tožničinih stroškov pritožbenega odgovora, tj. 1/4 odvetniških stroškov (330 točk pri sedanji vrednosti 60,00 sit, kar znese 19.800,00 sit), torej zneska 4.950,00 sit in še zneska 52,00 sit poštnih stroškov. Stroškov tožničinega odgovora na revizijo tožene stranke revizijsko sodišče ni priznalo, ker je glede na vsebino tega odgovora in vsebino same revizije ocenilo, da ne gre za potrebne pravdne stroške. Doslej obrazloženo pomeni, da je bilo ob priznanih stroških tožene stranke na drugi in tretji stopnji v znesku 16.875,00 sit in priznanih nasprotnih tožničinih stroških 5.002,00 sit, treba naložiti tožnici, da plača toženi stranki 11.873,00 sit za stroške postopka na drugi in tretji stopnji.