Jedro

Sodni penali se skladno z določbo 269. člena Obligacijskega zakonika lahko določijo le v primeru, če dolžnik ni izpolnil pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, pa tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju v 212. členu omogoča določitev sodnih penalov le za nedenarne obveznosti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru, ko je dolžnica po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. P 1 dolžna vrniti denarni znesek v višini 11.255,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2007 do vračila, v zapuščinsko maso po pokojnem M.Š., za denarno obveznost dolžnice oziroma denarno terjatev upnika. Predmet dolžničine obveznosti (vsebina izpolnitvenega ravnanja) je namreč denar (plačilo določenega denarnega zneska), pri tem pa ni bistveno ali se le-ta nakaže na račun upnika ali tretjega (zapustnika).

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za določitev sodnih penalov. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je dolžnica dolžna vrniti denarni znesek 11.255,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2007 do vračila, v zapuščinsko maso po pokojnem M.Š., kar po oceni sodišča prve stopnje predstavlja denarno terjatev, za katero pa se skladno z določbami 269. člena Obligacijskega zakonika – OZ in 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ sodni penali ne morejo določiti.

Zoper navedeni sklep se iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava pritožuje upnik in v pritožbi nasprotuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je dolžničina obveznost denarna. Obveznost vračila denarja je obveznost do zapuščinske mase, zahteva se vračilo teh sredstev na pokojnikov račun in ne upnikov. To pa ni denarna obveznost, pač pa nedenarna, ki jo more opraviti le dolžnica osebno z nakazilom na bančni račun pokojnika. Upnik ima do dolžnice nedenarno terjatev, bo pa kasneje kot dedič na podlagi sklepa o dedovanju D 1 imel upravičenje in zahtevek do banke, da mu polovico teh sredstev z nateklimi obrestmi do dneva vračila, izplača oziroma izroči skladno s sklepom o dedovanju. Upnik nima druge možnosti, da dolžnico prisili k izpolnitvi, saj slednja ne sodeluje v nobenem postopku, ne sprejema sodnih pisanj, noče izročiti ključev nepremičnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sklep spremeni tako, da predlogu ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, se sodni penali skladno z določbo 269. člena Obligacijskega zakonika – OZ lahko določijo le v primeru, če dolžnik ni izpolnil pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, pa tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ v 212. členu omogoča določitev sodnih penalov le za nedenarne obveznosti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru, ko je dolžnica po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. P 1 (priloga A4) dolžna vrniti denarni znesek v višini 11.255,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2007 do vračila, v zapuščinsko maso po pokojnem M.Š., za denarno obveznost dolžnice oziroma denarno terjatev upnika. Predmet dolžničine obveznosti (vsebina izpolnitvenega ravnanja) je namreč denar (plačilo določenega denarnega zneska), pri tem pa ni bistveno ali se le-ta nakaže na račun upnika ali tretjega (zapustnika). Odločitev sodišča prve stopnje, da sodnih penalov v obravnavanem primeru ni mogoče določiti, je zato pravilna in je upnik s pritožbenimi navedbami o vsebini dolžničine obveznosti ne more izpodbiti. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje 2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).