Jedro

Ravnanja, ki jih je tožnica izpostavila, ne pomenijo ravnanja, ki bi bila ponavljajoča se, sistematična, graje vredna ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, ki bi bilo usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom (npr. pomočnica ravnateljice je pred prireditvijo, prav zaradi prostorske stiske, dejala tožnici, da naj pospravi torbi...). Tožnica si je določena ravnanja pomočnice ravnateljice razlagala drugače, kot so si jih ostali zaposleni, vendar pa tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitve, da je trpinčenje tožnice tudi dejansko obstajalo. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, v katerih je tožnica očitala toženki mobing in na podlagi celotnega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajal mobing, kot ga opredeljuje in prepoveduje 4. odstavek 7. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino iz naslova mobinga v znesku 3.000,00 EUR. Odločilo je, da je tožnica dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 397,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti in da sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dobro pozna definicijo trpinčenja na delovnem mestu in preden se je spustila v sodni spor je natančno vodila dnevnik, opisala vse kršitve in je prepričana, da gre za prav takšno ravnanje, kot ga zahteva zakonska določba, ki opredeljuje mobing. Navaja, da je povzročiteljica mobinga resnično zahtevala od tožnice na grob način, da odstrani torbe v času proslave, res ji je tudi očitala, da je otroku A.A. preveč stala ob strani na odru in s tem spravila v sramoto njega in njegove starše, da projicira svojega otroka na A.A., kar jo je zelo zabolelo in povzročilo, da je morala v bolniški stalež, v posledici tega pa še danes ne more spati. Meni, da tudi očitek, da je svojega otroka vlekla skozi dvorišče, ni vmesno. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ne bi pomenilo mobing tudi dejstvo, da je predpostavljena dejala, da ji ne bo priznala bolniškega staleža v trenutku, ko je začela jokati in povedala, da gre v bolniški stalež. Če bi želela predpostavljena zagotoviti varno delovno okolje, bi morala pomiriti tožnico, ker je videla, da je vsa v joku, ne pa jo še dodatno obremenjevati s tem, da ji ne bo priznala bolniške. Po oceni tožnice gre za šikaniranje tudi v primeru, ko predpostavljena ni hotela pokazati pritožbe zakoncev B.B., v času njenega bolniškega staleža, saj je to dejstvo samo še oteževalo tožničin položaj v času trajanja bolniškega staleža in je situacijo še poslabšalo. Navaja, da jo boli, ker je ravnateljica pred celim kolektivom, ob zaključku leta 2014 rekla, kako slabi so odnosi glede na to, da imajo zdaj na sodišču tožbo, pri čemer je bila edina tožnica tista, ki je imela sodni spor, zato se je ob tem počutila ogroženo, odrinjeno in zasmehovano. Meni, da navedene kršitve pomenijo dalj časa ponavljajoče se dogajanje nadrejenih, zato je sodišče nepravilno zavrnilo plačilo odškodnine.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožnica je podala odgovor na odgovor na pritožbo in navajala, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in v celoti razišče dejansko stanje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, preizkus glede ostalih bistvenih kršitev pa ni mogoč, ker pritožba ta pritožbeni razlog le pavšalno uveljavlja.

7. V predmetnem delovnem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vzgojiteljice predšolskih otrok, je zatrjevala posamezne dogodke, iz katerih naj bi izhajalo trpinčenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da protipravnega ravnanja tožene stranke kot delodajalca ni bilo in da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogodkom z dne 25. 4. 2013 ugotovilo, da je bila tožnica tega dne kot mama povabljena na nastop, na katerem je sodeloval tudi njen sin, pri tem pa pojasnila, da je nosila šolsko torbo in imela tudi svojo torbo. Medtem ko je iskala prostor, kamor naj bi se sedla, jo je pomočnica ravnateljice nadrla z besedami: „Daj C.C., pospravi že te torbe nekam, kaj jih nosiš tu okoli“. S tem jo naj bi zelo ponižala pred starši in pokazala svojo moč, saj ji je bila tožnica podrejena. Pomočnica ravnateljice je pojasnila, da se je bližal začetek prireditve, in ker je bil hrup, je malo glasneje govorila. Tožnici je očitano izrekla dobronamerno, saj bi tožnica kot zaposlena v vrtcu lahko torbi odložila v eno izmed igralnic. Pri tem je pojasnila, da ji tožnica ni pustila, da ji pove do konca, temveč ji je takoj odgovorila: „Jaz sem tukaj v vlogi mame“. Naslednjega dne, ko je tožnica prišla do pomočnice ravnateljice v zvezi s tem dogodkom, ji je pojasnila, da ni mislila nič slabega. Glede tega dogodka je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dogodek ne predstavlja trpinčenja, saj je pomočnica ravnateljice pred prireditvijo, prav zaradi prostorske stiske, dejala tožnici, da naj pospravi torbi. Glede na to, da je bila tožnica zaposlena v vrtcu in bi torbi lahko odložila v eno izmed igralnic, pred prireditvijo pa je bil prostor nabito poln, je bil poziv povsem na mesto in pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da naveden dogodek ne predstavlja trpinčenja tožnice.

9. Tudi dogajanje naslednjega dne (26. 4. 2013) po oceni pritožbenega sodišča nima znakov trpinčenja. Tožnica očita pomočnici ravnateljice, da ji je ob njunem razgovoru naslednjega dne dejala: „Kaj si misijo starši popoldne, ko tožnica odhaja domov in njen sin glasno kriči, ona pa ga vleče čez igrišče“ in ko ji je omenila konflikt s sinom, preden je ta stopil v igralnico in pri odhodu domov. Tožnica je pojasnila, da je mati otroka s posebnimi potrebami, ima motnjo avtističnega spektra in da je verjetno pomočnica ravnateljice videla, kaj se je dogajalo na igrišču. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožničino ravnanje z njenim sinom, ki ji ga je predočila pomočnica ravnateljice, ne predstavlja trpinčenja, saj je slednja to utemeljila, da so med opisanim dogajanjem (že v garderobi) prihajali drugi starši, ki niso vedeli, da je bil to tožničin otrok, zato je utemeljeno izrazila pomislek, da je tam tudi v vlogi zaposlene, kar pomeni, da se sprašujejo, kako vzgojiteljice ravnajo z otroki.

10. Trpinčenja sodišče prve stopnje pravilno tudi ni ugotovilo ob izjavi pomočnice ravnateljice, ki je tožnici v okviru predočenja očitka staršev B.B. (da naj bi jima tožnica govorila o B.B. le negativne stvari) hotela poudariti, da morajo biti strokovni delavci v vrtcu empatični in če je tožnica sama doživljala stisko, ko je prihajala po svojega otroka v šolo, ker je bil otrok zasmehovan, kaznovan (kar ji je sama povedala), omemba tega tožnici ne pomeni trpičenja. Po razgovoru s pomočnico je tožnica zapustila delovno mesto in prepustila oddelek svoji pomočnici in pomočnici ravnateljice prišla povedat, da gre na bolniško, ta pa ji naj bi odgovorila, da ji ne bo priznala bolniške. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, da je bila ta izjava izrečena, potem ko so do nje prišli starši, ki so dogodek z B.B. označili za spornega, izrazili nestrinjanje z načinom dela tožnice, ter po razčiščevanju dogodka med tožnico in pomočnico ravnateljice, saj je prav pritožba zoper delo tožnice povzročila pri toženi stranki napetost. Ob tem je pojasnila, da sploh ni bila pristojna za odobritev odsotnosti z dela, saj je bila to naloga ravnateljice. Nadalje je tožnica sama izpovedala, da ji nihče ni očital neupravičenega izostanka, zato tega ravnanja tožene stranke nikakor ni mogoče opredeliti kot trpinčenje. Tudi s tem, ko je ravnateljica ob zdravljici ob zaključku leta pohvalila sodelavce in dejala, da jo je prizadelo, da medsebojne odnose rešujejo na sodišču, ni bilo izrečenega nič takega, kar bi se lahko štelo kot objektivno žaljivo ali ponižujoče. 11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ravnanja, ki jih je tožnica izpostavila, ne pomenijo ravnanja, ki bi bila ponavljajoča se, sistematična, graje vredna ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, ki bi bilo usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tožnica si je določena ravnanja pomočnice ravnateljice razlagala drugače, kot so si jih ostali zaposleni, vendar pa tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da je trpinčenje tožnice tudi dejansko obstajalo. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, v katerih je tožnica očitala toženki mobing in na podlagi celotnega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajal mobing, kot ga opredeljuje in prepoveduje 4. odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tudi pravilno materialno pravno zaključilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogla k reševanju zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).