Jedro

V primeru spora med bivšima izvenzakonskima partnerjema po 105. členu ZZZDR mora sodišče po uradni dolžnosti odločiti tudi o preživljanju mladoletnih otrok. Prvo sodišče je bilo zato pristojno za odločanje (tudi) o preživljanju otrok pravdnih strank, prav tako pa tudi za spor o preživninskem zahtevku tožnice. V tem pogledu je bilo za ugotavljanje pristojnosti sodišča bistveno, da je imela tožnica, ko je začel teči ta postopek, ob slovenskem državljanstvu stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (pri čemer je mišljen kraj, v katerem tožeča stranka dejansko prebiva in ima v njem namen trajno prebivati).

Navezne okoliščine, ki so odločilne za ugotovitev pristojnosti sodišča v posameznem sporu, še ne pomenijo, da je treba za odločitev v tem sporu nato avtomatično uporabiti tudi pravo tiste države, v kateri se nahaja sodišče, ki je pristojno v tem sporu. Posebej je treba ugotoviti tudi navezne okoliščine, ki odkazujejo na pravo, ki ga je treba uporabiti za odločitev v sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 4. in 5. točka ter ugodilni del 2. in 3. točke).

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dodelilo mladoletne hčerke pravdnih strank Aj., Am., S. in T. P. v varstvo in vzgojo tožnici (1. točka izreka). Sodišče je tožencu naložilo plačevanje preživnine za mladoletne hčerke od 1.12.2008 dalje, to pa v zneskih, ki so razvidni iz 2. točke izreka sodbe. Višji preživninski zahtevek v tem delu je sodišče zavrnilo. Tožencu je sodišče naložilo tudi plačevanje preživnine tožnici, in sicer za čas od 10.11.2008 do 31.8.2009 v višini 150,00 EUR mesečno, od 1.9.2009 dalje pa v višini 1,00 EUR mesečno, višji preživninski zahtevek tožnice pa je sodišče zavrnilo (3. točka izreka). Stike med tožencem in hčerkami je sodišče uredilo tako, da potekajo enkrat mesečno za vikend v soboto in nedeljo, pri čemer se starša glede datuma stikov dogovarjata sproti, enako pa velja tudi za stike v času počitnic (4. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka (5. točka izreka). Hkrati je sodišče s sklepom zavrglo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, pri čemer smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni izpodbijano sodbo glede na pritožbene navedbe. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče bistveno kršilo določbe postopka, s čemer je kršilo toženčevo pravico do pravičnega in učinkovitega sojenja. Na to je opozoril že v odgovoru na tožbo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je toženec v enem dnevu prejel tožbo, poziv za odgovor na tožbo, predlog tožnice za začasno odredbo, sklep sodišča o začasni odredbi, vabilo na zaslišanje in vabilo na glavno obravnavo, vse to pa po več kot letu dni od vložitve tožbe. Sodišče ni upoštevalo toženčeve pripombe, da se izvirniki vročenih listin ne ujemajo z njihovim prevodom v bosanski jezik (prečrtani 3. in 4. točka v pozivu za odgovor na tožbo). Glede ugotavljanja pristojnosti sodišča v Kranju za odločanje o preživljanju otrok se prvo sodišče sklicuje na prvi odstavek 74. člena ZMZPP, ko vloži tožbo otrok, vendar pa v obravnavani zadevi otroci niso vložili tožbe. Glede odločanja o preživnini, ki jo zahteva tožnica, se sodišče prve stopnje sklicuje na drugi odstavek 74. člena ZMZPP, pri čemer pa je prvo sodišče prejudiciralo zadevo, ko je štelo, da je izvenzakonska skupnost pravnih strank prenehala že s preselitvijo tožnice v letu 2008 v Slovenijo. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica imela ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti prebivališče v Sloveniji, toženec pa v BIH. Postavlja se vprašanje, kako je potem funkcionirala izvenzakonska skupnost pravdnih strank. Tožnica je imela prijavljeno prebivališče v Sloveniji samo formalno. Tožnik to poudarja iz razloga, ker je sodišče prve stopnje kot bistveno okoliščino ugotavljalo prebivališče tožnice zdaj v Sloveniji zdaj v BIH. Ker v nadaljevanju sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki imeli zadnje skupno prebivališče na ozemlju BIH, po drugi strani pa sodišče upošteva kot relevantno okoliščino prebivališče tožnice v Sloveniji, to kaže na pristranskost sodišča prve stopnje. Takšen zaključek toženca potrjuje tudi stališče sodišča, da se uporablja za odločanje o preživninskem zahtevku za mladoletne otroke pravdnih strank pravo Republike Slovenije, glede odločanja o preživninskem zahtevku tožnice pa pravo Bosne in Hercegovine. Za pravično presojo je pomembna okoliščina, kdaj in zakaj je razpadla izvenzakonska skupnost pravdnih strank. S trenutkom njenega prenehanja bi nastala nova pravna situacija ter s tem nove pravice in obveznosti za pravdni stranki. Razlog prihoda tožnice in otrok v Slovenijo v letu 2008 je bila bolezen male S.. Sodišče ni obrazložilo ugotovitve, zakaj je izvenzakonska skupnost pravdnih strank razpadla prav v tistem času. Toženec je prvič zaznal probleme, ko je prvič prišel na obisk k tožnici in otrokom, tožnica pa mu ni omogočila, da bi tedaj videl otroke, ker naj bi toženec po njenem mnenju premalo prispeval za njihovo preživljanje. Da bi lahko videl hčerke, se je toženec moral obrniti na center za socialno delo. Sodišče ni upoštevalo, kdo je kriv za razpad izvenzakonske skupnosti. Toženec se upira obveznosti preživljanja tožnice zaradi njenega nedostojnega obnašanja in zaradi tega, ker ni ugotovljen čas, kdaj je izvenzakonska skupnost razpadla. Glede prenehanja izvenzakonske skupnosti si je bil toženec na jasnem šele po prejemu tožbe, to je po več kot letu dni od njene vložitve. Fizična ločitev pravdnih strank in otrok še ne pomeni, da je izvenzakonska skupnost razpadla. Sodišče temelji svojo odločitev na čisti matematiki, pri tem pa ni povabilo na obravnavo predstavnikov centra za socialno delo, ki je dolžan ščititi interese mladoletnih otrok. O stikih je sodišče odločilo zgolj na podlagi dogovora pravdnih strank, pri tem pa ni presojalo, kako je prišlo do tega dogovora. Sodišče ni ugotavljalo, kako je bil toženec izsiljevan in na kaj vse je pristal, samo da bi zaščitil otroke pred takšnim dogajanjem. O vsem tem bi lahko izpovedali delavci centra za socialno delo. Ni jasno, na podlagi česa je prvo sodišče prišlo do površne, diletantske in žaljive ugotovitve, da je vez med tožencem in hčerkami slabša. To dokazuje, da bi delavci centra za socialno delo morali biti vključeni v postopek. Sodišče ni upoštevalo toženčevih stroškov prihoda in odhoda ter prebivanja v Sloveniji v času stikov z otroci. Tožencu nikoli ni prišlo na misel, da bi vse to, kar je prinesel otrokom, dokazoval z računi. Vsega tega, kar je prinesel otrokom, ni upošteval kot del preživnine, ampak kot svojo moralno, starševsko in zakonsko obveznost. Prvo sodišče ni pravilno in pravično ugotovilo višine prejemkov toženca. Sodišče ne bi smelo upoštevati toženčevih občasnih prejemkov za delo v različnih komisijah in upravnih odborih kot osnove njegovih prejemkov za ugotavljanje višine preživnine. Toženec je pojasnil, da mu je v januarju 2010 prenehal mandat v upravnem odboru in da so plačila za delo v komisijah neredna zaradi ekonomske krize. Tega sodišče ni upoštevalo. Če bi moral toženec na račun preživnine za hčerke plačevati skupno 420,00 EUR mesečno, tožencu ne bi ostalo dovolj sredstev za lastno dostojno preživljanje. Položaj je za toženca toliko težji, ker je sodišče upoštevalo retroaktivno isti znesek tudi pri odločitvi o preživnini tožnice. Ni jasno, ali je sodišče tudi tukaj upoštevalo, da se tožencu omogoči dostojno lastno preživljanje, ko je prisodilo tožnici preživnino v znesku 150,00 EUR. Toženec izrecno izpodbija prisojeni znesek preživnine za tožnico. S tem v zvezi toženec opozarja na nasprotje v obrazložitvi sodbe, kar je bilo bistvenega pomena za pravilno odločitev, saj sodišče najprej ugotavlja, da je bila tožnica brez svoje krivde brez zadostnih sredstev za preživljanje in se ni mogla zaposliti, v nadaljevanju pa sodišče pojasnjuje, da ni ugotovilo, da bi do razpada izvenzakonske skupnosti prišlo izključno iz razlogov na strani ene od pravdnih strank. Tudi tu se kaže pristranskost in nedoslednost prvega sodišča, saj ima različno stališče za različne situacije, kar je pravno nedopustno.

3.Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Čeprav je toženec navedel, da v celoti izpodbija sodbo prvega sodišča (zoper sklep o zavrženju ugovora se ne pritožuje), je iz vsebine pritožbe razvidno, da toženec ne izpodbija zavrnilnega dela sodbe prvega sodišča, zato je pritožbeno sodišče štelo, da se toženec zoper ta del sodbe ne pritožuje.

6.Toženec obrazloženo ne izpodbija odločitve prvega sodišča o dodelitvi otrok tožnici v varstvo in vzgojo. V okviru preizkusa tega dela sodbe po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, materialno pravo pa je uporabilo pravilno. Toženec si v kontekstu obrazložitve tega dela sodbe napačno razlaga pomen ugotovitve prvega sodišča, da so hčerke medsebojno povezane in navezane na mater, zlasti mlajši hčerki, ter da je vez otrok z očetom šibkejša. Tej ugotovitvi sodišča že po naravi stvari ni mogoče pripisati žaljivosti za toženca, saj ne gre za vrednostno ocenjevanje odnosov med tožencev in hčerkami, ampak za ugotavljanje obstoječih razmer, ki so rezultat dejstva, da hčerke živijo pri materi in ločeno od očeta.

7.Tudi odločitve o stikih toženec obrazloženo ne izpodbija. Pravdni stranki sta se sporazumeli o stikih hčerk s tožencem že pri centru za socialno delo, v skladu s tem sporazumom pa se ti stiki po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi izvajajo. CSD Jesenice je v svojem poročilu obrazložil, da so dogovorjeni stiki v korist otrok pravdnih strank, pravdni stranki pa glede tega nista podali nobenih nasprotnih trditev. Prvo sodišče je ugotovilo, da so dogovorjeni stiki v korist otrok, zato ni bilo razlogov, da bi sodišče glede tega še neposredno zaslišalo strokovne delavke CSD Jesenice. Tudi glede odločitve o stikih prvo sodišče ni storilo nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8.S tem, ko je prvo sodišče istočasno vročilo tožencu tožbo, predlog za začasno odredbo, sklep o začasni odredbi, poziv za odgovor na tožbo, vabilo na narok za glavno obravnavno in vabilo na zaslišanje, ni storilo nobene ob absolutnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in toženčeva pravica do poštenega (pravičnega) sojenja po 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije s tem tudi ni bila kršena. Toženec sicer opredeljeno ne zatrjuje nobene od bistvenih kršitev določb postopka (prvi in drugi odstavek 339. člena ZPP). Bistveno je, da je toženec imel zagotovljen 30-dnevni zakonski rok za odgovor na tožbo (prvi odstavek 277. člena ZPP) in najmanj 15 dni časa za pripravo na glavno obravnavo od prejema vabila (drugi odstavek 280. člena ZPP), pri čemer se v tovrstnih sporih ne uporabljajo določbe o zamudni sodbi (prvi odstavek 412. člena ZPP). Zatrjevana okoliščina, da sta bili v izvirniku poziva za odgovor na tožbo z rdečim svinčnikom prečrtani 3. in 4. točka (opozorili, ki se nanašata na možnost izdaje zamudne sodbe, s katero sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na tožbo ne odgovori v roku 30 dni), v prevodu tega poziva v bosanski jezik pa ne, zato ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP.

9.Prvo sodišče je glede ugotavljanja pristojnega sodišča in prava, ki ga je potrebno uporabiti, pravilno uporabilo določbe ZMZPP. Prvi odstavek 74. člena ZMZPP sicer govori o situaciji, ko tožbo v sporu o zakonskem preživljanju vloži otrok, vendar pa je treba to določbo upoštevati tudi v primerih, kot je obravnavani. V postopku za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo enemu od bivših izvenzakonskih partnerjev se namreč odloča tudi o preživnini za otroka, čeprav ta ni stranka v postopku in v njem ne sodeluje. V takšnem postopku se preživninski zahtevek ne uveljavlja samostojno, zato je položaj podoben, kot ob razvezi zakonske zveze, ko sodišče po uradni dolžnosti odloči tudi o preživljanju mladoletnih otrok (prvi odstavek 78. člena ZZZDR). V primeru spora med bivšima izvenzakonskima partnerjema po 105. členu ZZZDR mora sodišče po uradni dolžnosti odločiti tudi o preživljanju mladoletnih otrok (408. člen ZPP). Prvo sodišče je bilo zato pristojno za odločanje (tudi) o preživljanju otrok pravdnih strank, prav tako pa tudi za spor o preživninskem zahtevku tožnice (po drugem odstavku 74. člena ZMZPP). V tem pogledu je bilo za ugotavljanje pristojnosti sodišča bistveno, da je imela tožnica, ko je začel teči ta postopek (89. člen ZMZPP), ob slovenskem državljanstvu stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (pri čemer je mišljen kraj, v katerem tožeča stranka dejansko prebiva in ima v njem namen trajno prebivati).

10.Navezne okoliščine, ki so odločilne za ugotovitev pristojnosti sodišča v posameznem sporu, še ne pomenijo, da je treba za odločitev v tem sporu nato avtomatično uporabiti tudi pravo tiste države, v kateri se nahaja sodišče, ki je pristojno v tem sporu. Posebej je treba ugotoviti tudi navezne okoliščine, ki odkazujejo na pravo, ki ga je treba uporabiti za odločitev v sporu. Prvo sodišče je pravilno odločilo, da je treba za preživljanje otrok uporabiti pravo Republike Slovenije, saj so otroci pravdnih strank slovenski državljani (tretji odstavek 42. člena ZMZPP), za preživninski zahtevek tožnice pa pravo Federacije Bosne in Hercegovine, saj pravdni stranki nimata niti istega državljanstva niti stalnega prebivališča v isti državi, zadnje skupno prebivališče (predno je izvenzakonska skupnost razpadla) pa sta imeli na območju Bosne in Hercegovine (tretji odstavek 38. člena ZMZPP). Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na ugotavljanje pristojnosti sodišča in prava, ki ga je potrebno uporabiti, so tako glede na povedano neutemeljeni.

11.Glede odločitve o preživnini za hčerke pravdnih strank toženec ne ugovarja ugotovljenim potrebam otrok in njihovemu ovrednotenju v denarju. Prvo sodišče je utemeljeno upoštevalo med toženčevimi dohodki tudi občasne prejemke iz naslova toženčevega dela v različnih komisijah in upravnih odborih, v skladu s 129. členom ZZZDR, pri čemer je te prejemke pravilno preračunalo na povprečne mesečne zneske iz tega naslova. Toženec v postopku ni trdil, da teh prejemkov ne prejema več. Zaslišan kot stranka je sicer izpovedal, da se mu je iztekel mandat člana upravnega odbora komunalnega podjetja v januarju 2010 ter da prejemkov iz naslova dela v komisijah nima več, vendar pa je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko ni sledilo toženčevi izpovedbi, saj pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov (7. in 212. člen ZPP). Razen tega toženec ni predložil nobenih dokazil, da ni več član upravnega odbora oziroma da za delo v komisijah ne prejema ničesar, glede na izkazane prejemke iz tega naslova (pregled transakcij na toženčevih bančnih računih – prilogi C2 in C3) pa je bilo v tem pogledu dokazno breme na njegovi strani. Na prvi stopnji toženec ni zatrjeval, da ima stroške s prihodi v Slovenijo in bivanjem v njej zaradi izvajanja stikov z otroci, kar naj bi vplivalo na odločanje o višini preživninske obveznosti, kot je smiselno razbrati iz pritožbe. Teh stroškov toženec ne konkretizira in ne ponudi nobenih dokazov zanje niti v pritožbi, zato so tovrstne pritožbene navedbe neupoštevne že iz tega razloga. Pritožbena graja ugotovitve prvega sodišča, da tožencu po plačilu preživnine za hčerke v skupnem znesku 420,00 EUR mesečno ostane za lastno dostojno preživljanje še okoli 413,00 EUR mesečno, je pavšalna, zato ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Prvo sodišče je utemeljeno naložilo tožencu plačevanje preživnine za čas od 1.12.2008 dalje (131.c člen ZZZDR).

12.Tožnica je trdila, da je izvenzakonska skupnost pravdnih strank razpadla v avgustu 2008. Enako smiselno izhaja iz odgovora na tožbo, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti od leta 1997, polnih 11 let. To dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno, niti po njunem zaslišanju ne (tožnica je izpovedala, da sta se s tožencem razšla v avgustu 2008, toženec pa o času prenehanja izvenzakonske skupnosti ni izpovedal ničesar), zato je sodišče pravilno ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost pravdnih strank razpadla v avgustu 2008 (214. člen ZPP). Zakaj je prišlo do prenehanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, ni bilo pravno pomembno za odločitev o preživninskem zahtevku tožnice. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da toženec v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval in dokazoval konkretnega grobega ali neprimernega vedenja tožnice do toženca v času izvenzakonske skupnosti v pomenu 231. člena Družinskega zakona Federacije Bosne in Hercegovine, kar bi lahko vodilo do zavrnitve tožničinega preživninskega zahtevka. V pritožbi zatrjevano neprimerno tožničino vedenje (tovrstne probleme je tožnik po lastnih trditvah prvič zaznal, ko je prvič prišel na obisk tožnice in otrok v Slovenijo) do toženca v času, ko je z otroci že živela v Sloveniji (po avgustu 2008) je pravno nepomembno že zato, ker naj bi do takšnega tožničinega vedenja (ki ga toženec sicer ni dokazal) prišlo šele po prenehanju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, ne pa v času njenega obstoja.

13.Toženčeva graja odločitve prvega sodišča o tožničini preživnini v znesku 150,00 EUR mesečno za čas od 10.11.2008 do 31.8.2009 je prav tako pavšalna, zato nanjo pritožbeno sodišče ne odgovarja. Prvo sodišče je glede te preživnine obrazložilo, zakaj jo je toženec dolžan plačati (ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje), toženec pa te ugotovitve obrazloženo ne izpodbija. Enako velja za odločitev o simbolični preživnini tožnice v znesku 1,00 EUR. Z vidika preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP je tudi ta odločitev prvega sodišča pravilna.

14.Sodišče prve stopnje ni storilo niti absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki mu jo toženec smiselno očita s trditvijo, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Med ugotovitvijo, da je bila tožnica brez svoje krivde brez zadostnih sredstev za preživljanje in se ni mogla zaposliti, ter zaključkom sodišča, da ni ugotovilo, da bi do razpada izvenzakonske skupnosti pravdnih strank prišlo izključno iz razlogov na strani ene od pravdnih strank, ni nobenega nasprotja. Tudi odločitev o stroških je pravilna oziroma v skladu s 413. členom ZPP (te odločitve toženec prav tako ni obrazloženo izpodbijal).

15.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih toženec ni priglasil.