Jedro

Nesorazmerni stroški, ki jih zatrjuje tožeča stranka (zamenjava vodovodne napeljave in plačilo komunalnega prispevka), ne predstavljajo stroškov, povezanih z izvedbo priključka na javni vodovod. Priključek na javni vodovod predstavlja le cevovod od javnega vodovoda do odjemnega mesta in njegova oprema.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je vodno dovoljenje št. 35526-13083/2004 z dne 20. 5. 2008 za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo iz izvira na zemljišču s parc. št. 318/1 k.o. ..., s tam navedenimi Gauss-Krűgerjevimi koordinatami, v delu, ki se nanaša na tožečo stranko in druge tam navedene stranke, prenehalo 1. 1. 2011. V obrazložitvi navaja, da je bila s citiranim vodnim dovoljenjem podeljena vodna pravica za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo za tam navedene stranke v količini največ 9,5 m3 na dan z veljavnostjo do 31. 12. 2020 in hkrati določeno, da to vodno dovoljenje preneha veljati v enem letu od dokončnosti uporabnega dovoljenja za javni vodovod, ki je zgrajen na območju, na katerem imajo stranke stalno ali začasno prebivališče. Na podlagi mnenja Občine Prevalje št. 355-0003/2011-12 z dne 30. 5. 2011 je upravni organ ugotovil, da se objekti na naslovih ..., lahko priključijo na javni vodovodni sistem. Po določbah 135. člena Zakona o vodah (ZV-1) ter 13, 14. in 35. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Pravilnik) na oskrbovalnem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, ni dovoljena lastna oskrba s pitno vodo, lastnik stavbe oz. gradbenega inženirskega objekta mora za potrebe oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod, uporabniki morajo oskrbo s pitno vodo prilagoditi določbam pravilnika do 31. 12. 2010, ministrstvo pa izda odločbo o prenehanju vodnega dovoljenja. Tožeča stranka je v zvezi z možnostjo priključitve na javni vodovod podala opredelitev (št. dopisa 53-3/11 z dne 6. 3. 2012) in navedla, da se z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ne strinja. Upravni organ je na podlagi načrta trase javnega vodovoda, ki ga je 16. 4. 2012 posredoval A, d.o.o. ter ortofoto posnetka položaja obravnavanih objektov (tudi objekta tožeče stranke) glede na potek javnega vodovodnega omrežja ugotovil, da je najbolj oddaljena stavba od javnega vodovodnega omrežja oddaljena približno 32 m in sicer je to stavba na naslovu ... Stavbe so tudi na enaki nadmorski višini. Navedeno pomeni, da pogoj iz drugega odstavka 14. člena Pravilnika, po katerem lahko lastnik stavbe zagotovi oskrbo s potno vodo iz zasebnega vodovoda, namenjenega lastni oskrbi s pitno vodo, če je oddaljenost stavbe od javnega vodovoda večja od 200 m, ni izpolnjen. Ugotovil je tudi, da pri priključevanju na javni vodovod ne bi nastali nesorazmerni stroški, zato so podani utemeljeni razlogi za izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju spornega vodnega dovoljenja po drugem odstavku 135. člena ZV-1 v povezavi s 6. točko prvega odstavka istega člena. To pomeni, da tožeča stranka od 1. 1. 2011 ne bo imela več vodne pravice rabiti vodo iz zajetja, navedenega v izreku te odločbe.

Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje s svojo odločbo št. 3555-25/2012/MOP/5 z dne 13. 12. 2013. V obrazložitvi odgovarja na pritožbene navedbe, glede kvalitete vode iz javnega vodovodnega omrežja in jih zavrača kot nerelevantne. Prav tako zavrača stališče tožeče stranke glede retroaktivne uporabe 6. točke prvega odstavka 135. člena ZV-1. Pritrjuje tožeči stranki, da ZV-1 pred novelo iz leta 2011 v prvem odstavku 135. člena ni vseboval razloga iz 6. točke in da je ta razlog uvedla novela. Je pa 117. člen ZV-1 v prvem odstavku že pred omenjeno novelo določal, da je treba za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, pridobiti vodno pravico, kar pomeni, da se vodna pravica za lastno oskrbo lahko podeli samo, ko se ugotovi, da na tem območju ni možna oskrba iz javnega vodovoda. Z uporabo metode nasprotnega razlogovanja to pomeni, da vodna pravica preneha v primeru, ko postane po izdaji vodnega dovoljenja takšna oskrba iz javnega vodovoda možna. Z možnostjo priključite na javni vodovod namreč odpade bistvena okoliščina za pridobitev vodne pravice po 117. členu ZV-1, to je, da na območju ni javnega vodovoda. To izhaja tako iz ZV-1 in ne le iz novele ZV-1. Zato v zvezi s tem ni mogoče govoriti o retroaktivnosti, ki bi pomenila poseg v že pridobljene pravice in pravne koristi. Pritožbeni organ tudi ugotavlja, da je bilo v odločbi upravnega organa, s katero je bila dodeljena tožeči stranki vodna pravica, navedeno, da se vodno dovoljenje izda za določen čas, do 31. 12. 2020 in da preneha veljati v enem letu od dokončnosti uporabnega dovoljenja za javni vodovod, ki se nahaja na območju stalnih in začasnih prebivališč strank in jim tudi omogoča, da se na javni vodovod priključijo. Tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je del izreka o prenehanju vodne pravice pred 31. 12. 2020 utemeljen, saj v primeru, ko postane po izdaji vodnega dovoljenja oskrba iz javnega vodovoda možna, zakonski pogoji za pridobitev vodne pravice za lastno oskrbo s pitno vodo niso več izpolnjeni. Tožeča stranka je bila z obrazložitvijo izpodbijane odločbe seznanjena oz. je bila seznanjena z relevantno zakonodajo s tega področja, prav tako tudi z dejstvom, da je, glede na to, da gre v konkretnem primeru za poselitveno območje, ki ni v celoti opremljeno z javnim vodovodom, oskrba s pitno vodo iz zasebnega vodovoda dovoljena, dokler občina ne vzpostavi pogojev za priključitev stavb v lastništvu strank na sekundarni vodovod in da se vodno dovoljenje izdaja z veljavnostjo do izgradnje javnega vodovoda, ki zagotavlja opravljanje storitev javne službe. Na podlagi navedenega tako ni mogoče zaključiti, da je bila z odločbo o prenehanju vodnega dovoljenja zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka 135. člena ZV-1, ki ga uvaja novela ZV-1, kršena prepoved retroaktivne veljavne predpisov. Ker je bil postopek pred odločitvijo pravilen, odločba izdana na podlagi drugega odstavka 135. člena ZV-1 pa pravilna in na zakonu utemeljena, je tožena stranka pritožbo v skladu s prvim odstavkom 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev iz vseh dopustnih tožbenih razlogov. Glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da upravni organ ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja glede nesorazmernosti stroškov priključitve na javni vodovod. Tožeča stranka bi pred priključitvijo bila dolžna plačati tako komunalni prispevek, ki bi znašal preko 7.000,00 EUR, potrebno bi bilo plačati tudi hišni priključek in obnoviti hišne instalacije, zato bi morala zagotoviti preko 12.000,00 EUR in investicija v smislu ZV-1 predstavlja nesorazmerno visok stroške, ki ga tožeča stranka iz tekočih prihodkov ne bi zmogla. Zatrjuje tudi kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja in navaja, da jo z odvzemom pravice koristiti vodo iz lastnega vira, država prisiljuje na priključitev na javni vodovod, po katerem voda teče po salonitnih ceveh. Vodni vir, ki ga koristi tožeča stranka je neoporečen in v zadostnih količinah, saj ga v sušnem obdobju uporabljajo tudi drugi. Posebej moteče je tudi dejstvo, da se je tožena stranka reševanja in odločanja v konkretni zadevi lotila povsem selektivno in arbitrarno, saj je vodno pravico odvzela samo štirim objektom, ki koristijo obravnavani vodni vir. Na vodni vir je priključenih več kot 14 objektov, od katerih najbolj oddaljeni objekt ni oddaljen več kot 200 m od izvedenega javnega vodovoda. Tak selektiven pristop pa je povsem nerazumen in arbitrarn. Tožeča stranka ugotavlja tudi, da je tožena stranka netočno ugotovila dejansko stanje glede določite in opredelitve pojma območja, v katerem se ugotavlja obstoj oskrbe s pitno vodo. Iz dopisa Občine Prevalje z dne 30. 5. 2011, ki služi kot podlaga za sprejem izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je v naselju Prevalje zagotovljeno vodovodno omrežje, posamezna naselja pa si oskrbo s pitno vodo zagotavljajo iz lastnih virov. Šele po natančni analizi vsakega posameznega objekta je ugotovila, da se lahko 6 objektov na posameznem območju priključi na javni vodovod, 8 objektov pa ne, kar pomeni, da na omenjenem območju ni zagotovljene celostne oskrbe z javnim vodovodom, zato je ta odločitev napačna oz. absolutno preuranjena.

Vztraja tudi pri svojem stališču glede retroaktivne uporabe ZV-1 in kršitve pravil postopka ter ugotavlja, da dejansko stanje tudi na podlagi dopolnitve, po navodilih nadrejenega upravnega organa, ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba neutemeljena, odločitev prve in druge stopnje pa pravilna in zakonita.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa, da preneha veljati citirano vodno dovoljenje iz razloga, ker ima tožeča stranka sedaj možnost priključitve na javni vodovod.

Kot izhaja iz listin predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe, temu pa ne ugovarja niti tožeča stranka, v zadevi okoliščina, da ima tožeča stranka možnost priključitve na javni vodovod (mnenje Občine Prevalje št. 355-0003/2011-12 z dne 30. 5. 2011), ni sporna. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede retroaktivne uporabe določbe 6. točke prvega odstavka 135. člena ZV-1in nesorazmernih stroškov povezanih s priključitvijo na javni vodovod pa sodišče pojasnjuje: Kot pravilno ugotavlja že upravni organ prve stopnje, je po 1. točki prvega odstavka 125. člena ZV-1 za lastno oskrbo s pitno vodo treba pridobiti vodno dovoljenje, torej vodno pravico (prvi odstavek 119. člena ZV-1). Iz prvega odstavka 117. člena ZV-1 nadalje izhaja, da je pridobitev vodne pravice za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo predvidena le na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo. V skladu s 6. točko prvega odstavka 135. člena ZV-1 vodno dovoljenje preneha z nastankom obveznosti priključitve na javni vodovod po predpisih o oskrbi s pitno vodo. V takem primeru ministrstvo (v skladu z drugim odstavkom citiranega člena) izda odločbo, s katero ugotovi prenehanje vodnega dovoljenja. Enako izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika, kjer je določeno, da na oskrbovalnem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo, s storitvami javne službe, lastna oskrba s pitno vodo ni dovoljena. Po prvem odstavku 14. člena Pravilnika mora lastnik stavbe zaradi oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod. Po določbi 35. člena Pravilnika mora stranka prilagoditi oskrbo s pitno vodo do 31. 12. 2010. Glede na navedeno pravno ureditev in predmet upravnega odločanja (postopek o pravici do posebne rabe vode oziroma prenehanja vodnega dovoljenja), sodišče, upoštevaje načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP, ugotavlja, da so tožbene navedbe, ki se nanašajo na retroaktivno uporabo 135. člena ZV-1 neutemeljene. Upravni organ je odločal na podlagi predpisa veljavnega v času odločanja na prvi stopnji, torej na podlagi noveliranega ZV-1 in ob upoštevanju določbe 6. točke prvega odstavka 135. člena ZV-1. Zato pritrjuje razlogom, ki jih je v zvezi s tem tožbenim oz. pritožbenim ugovorom navedla tožena stranka v svoji odločbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Neutemeljeno je tudi (prit)tožbeno sklicevanje na izjemo, ki jo predvideva drugi odstavek 14. člena Pravilnika, ki dovoljuje oskrbo s pitno vodo iz zasebnega vodovoda (tudi) v primeru, če je izvedba priključka stavbe na javni vodovod povezana z nesorazmernimi stroški. Nesorazmerni stroški, ki jih zatrjuje tožeča stranka (zamenjava vodovodne napeljave in plačilo komunalnega prispevka) namreč po presoji sodišča ne predstavljajo stroškov povezanih z izvedbo priključka na javni vodovod. Priključek na javni vodovod predstavlja le cevovod od javnega vodovoda do odjemnega mesta in njegova oprema, zato je bil ta (pri)tožbeni ugovor pravilno zavrnjen že v postopku pri upravnem organu in ga kot neutemeljenega zavrača tudi sodišče. Pri tem sodišče pripominja, da je Pravilnik z 31. 12. 2012 prenehal veljati, nadomestila ga je Uredba o oskrbi s pitno vodo (Uredba), ki izjeme, kot jo je predvidevala določba 14. člena Pravilnika, več ne vsebuje. V 6. členu Uredbe je določeno, da se lastna oskrba s pitno vodo lahko izvaja samo na območjih poselitve oz. za posamezne stavbe ali gradbene inženirske objekte, kjer občina ne zagotavlja javne službe in izrecno prepoveduje (v 12. členu Uredbe) lastno oskrbo s pitno vodo v stavbi, ki leži znotraj območja javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba. Ne glede na navedeno pa sta upravna organa prve in druge stopnje po presoji sodišča, v zvezi s ključnimi okoliščinami in sicer ali je na območju, kjer stoji objekt tožeče stranke, zagotovljena oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe in ali je izvedba priključka tega objekta na javni vodovod povezana z nesorazmernimi stroški, pravilno uporabila določbe Pravilnika (ki v času izdaje izpodbijane odločbe več ni veljal), glede na to, da gre v obravnavani zadevi za izdajo odločbe v zvezi s prenehanjem vodnega dovoljenja z dnem 1. 1. 2011. Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.