Jedro

Zakonskih določb 64. člena ZSpo ni mogoče razlagati tako, da športna društva in lokalne skupnosti, ki so na tej podlagi pridobile lastninsko pravico, olastninjenje nepremičnin lahko uveljavljajo kot oviro za vračilo nepremičnine v naravi v smislu tretjega odstavka 16. člena ZDen v absolutnem smislu.

Ovire za vrnitev nepremičnine v naravi je treba ugotavljati, kot so uveljavljane in v skladu z relevantnimi določbami ZDen o ovirah za vrnitev nepremičnin. Tudi če se uveljavlja oviro po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, je treba obstoj kompleksa dokazati.

V postopku denacionalizacije je za odločanje pravno pomembno stanje ob vračanju. Glede na to upoštevanje stanja nepremičnine v času vračanja ne predstavlja kršitve 6. člena ZDen, Zaključek o obstoju ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je organ v prvostopenjski odločbi pravilno oprl na ugotovitve o tem, da gre pri predmetnih nepremičninah za prostorski kompleks, namenjen športni dejavnosti, saj se na nepremičninah nahaja nogometno igrišče; ob tem pa iz dokumentacije upravnih spisov v zadevi izhaja, da je z dokazi v postopku izkazano, da sta celotni površini navedenih nepremičnin zaobseženi z igralno površino igrišča ter predstavljata (pretežni) del te igralne površine, v parcelacijskem elaboratu, ki je bil izdelan za potrebe denacionalizacijskega postopka, pa sta „že“ prikazani z dejansko vrsto rabe igrišče.

Izrek

Zadevi I U 1583/2012 in I U 1620/2012 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 1583/2012. Tožbi prve tožnice se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351 d-804/1993 z dne 25. 4. 2012 se v točkah 1., 3. in 7. izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožba druge tožnice se zavrne.

Tožena stranka je dolžna prvi tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevki druge tožnice in B.B. se zavrnejo.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo upravičencu pokojnemu A.A. vrnila v last del podržavljene nepremičnine parc. št. 927/2 k.o. …, ki bo po parcelaciji evidentiran z novimi parc. št., in sicer 927/13 travnik v izmeri 39 m2, 927/16 travnik v izmeri 44 m2 in 927/17 travnik v izmeri 176 m2 in odločila, da se denacionalizirano premoženje da v začasno upravljanje skrbnici za posebni primer – drugi tožnici ter da je zavezanka za izročitev vrnjenih nepremičnin v posest prva tožnica (v točkah 1. do 3. izreka), odločila, da pokojnemu A.A. kot upravičencu pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. za del podržavljene nepremičnine s parc. št. 927/6 k.o. …, po parcelaciji parc. št. 927/2 v izmeri 128 m2, parc. št. 927/10 v izmeri 5.751 m2 in parc. št. 927/11 v izmeri 367 m2 ter da je zavezanka za plačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba d.d. (v nadaljevanju SOD) (v 4. in 5. točki izreka), navedla, da je pravnomočna odločba podlaga za spremembe zemljiškoknjižnega stanja (v 6. točki izreka), naložila drugi tožnici plačilo zneska 149,40 EUR za stroške izdelave parcelacijskega elaborata za parc. št. 927/6 (v 7. točki izreka) in ugotovila, da je s tem odločeno o predmetnem denacionalizacijskem zahtevku v celoti (v 8. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je predmet odločbe denacionalizacija dela parcele 927/2 k.o. …, ki je bila prejšnjemu lastniku A.A. podržavljena na podlagi odločbe Okrajne razlastitvene komisije ObLO Ljubljana okolica z dne 23. 10. 1954 kot travnik v izmeri 7.689 m2. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 27. 11. 2009 upravičencu vrnil z vzpostavitvijo lastninske pravice na parceli 927/2 zemljišče v izmeri 1.184 m2, za preostalih 6.505 m2 zemljišča pa mu je priznal odškodnino v obveznicah SOD. Upravno sodišče pa je s sodbo I U 653/2010 z dne 1. 6. 2011 odločbo v delu glede odškodnine odpravilo in zadevo organu vrnilo v nov postopek, pri čemer je navedlo, da so ovire za vrnitev v naravi 128 m2 zemljišča izkazane (cesta 32 m2, železnica 96 m2), ni pa v celoti razjasnjeno, ali je možno vrniti v naravi del parcele 927/10 igrišče v izmeri 6.010 m2. V ponovnem postopku je organ 14. 7. 2011 opravil ogled na kraju samem, ki je pokazal, da se celotna parcela 927/11 nahaja znotraj ograjenega nogometnega igrišča, parcela 927/10 pa sega preko ograjenega igrišča. Upravni organ je geodetskemu podjetju naložil dopolnitev že (prej) izdelanega elaborata parcelacije, tako da bi bili deli parcele 927/10, ki segajo izven ograje, odmerjeni v samostojne parcele. Geodetsko podjetje je elaborat dopolnjevalo dvakrat, nazadnje 28. 3. 2012, ko je kot izven ograje ležeče dele prejšnje parcele 927/10 v izmeri 6.010 m2 določilo parcele 927/13 v izmeri 39 m2, 927/16 v izmeri 44 m2 in 927/17 v izmeri 176 m2, pri čemer je za to površino zmanjšalo parcelo 927/10, tako da je njena nova izmera 5.751 m2. Za parcele 927/13, 927/16 in 927/17 je organ nato ugotovil, da ležijo izven ograje nogometnega igrišča in ovire za vračilo v naravi niso izkazane. Za preostalo zemljišče pa so ovire za vrnitev v naravi izkazane: parceli 927/10 in 927/11 sta nogometno igrišče, parcela 927/2 v izmeri 96 m2 je železniška proga, 927/7 pa cesta v izmeri 32 m2. Za zadnje navedeni parceli je ovira za vračilo v naravi 2. točka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Parceli 927/10 in 927/11 pa sta nogometno igrišče s spremljajočimi objekti in torej pozidano stavbno zemljišče, kar je ovira za vrnitev v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, ter prostorski kompleks, namenjen športni dejavnosti in športni objekt v smislu 64. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo), kar tudi onemogoča vrnitev v naravi (4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen). Pripombe, ki sta jih na poročilo podali prva in druga tožnica, je organ kot neutemeljene zavrnil. Drugostopenjski organ pa je z izpodbijano odločbo pritožbo druge tožnice zavrnil, pritožbi prve tožnice pa deloma ugodil ter prvostopenjsko odločbo v 4. točki izreka spremenil tako, da se upravičencu prizna za podržavljeno zemljišče, v času vračanja 927/10 igrišče v izmeri 5.751 m2 in 927/11 igrišče v izmeri 367 m2 odškodnina, v delu glede denacionalizacije 128 m2 podržavljenega zemljišča pa je zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek; poleg tega je odpravil še 8. točko izreka prvostopenjske odločbe. Pri tem je zavrnil pritožbene navedbe prve tožnice in navedel, da dokumenti v spisni dokumentaciji kažejo, da se zemljišča parcele 927/16, 927/13 in 927/17 nahajajo izven objekta nogometnega igrišča, izven ograje, kar pomeni, da niso v njegovi funkciji, niti ne predstavljajo delov njegovega kompleksa v tem smislu, da bi njihova vrnitev bistveno vplivala na njegovo uporabo oziroma koriščenje. Po mnenju drugostopenjskega organa tudi ZSpo ne more določati ovir za vrnitev v naravi, saj je bil sprejet po uveljavitvi ZDen. V celoti pa je pritrdil prvostopenjskemu organu tudi glede ovir za vrnitev v naravi parcel 927/10 in 927/11. Ker je ugotovil, da je bila odločitev prvostopenjskega organa o vrnitvi dela podržavljenega zemljišča, in sicer parcele 927/12 v izmeri 1.184 m2 (odločba z dne 27. 11. 2009) s sodbo Upravnega sodišča I U 696/2010 z dne 15. 3. 2010 odpravljena, je odpravil 8. točko izreka prvostopenjske odločbe, v kateri je prvostopenjski organ ugotovil, da je o predmetnem denacionalizacijskem zahtevku bilo odločeno v celoti.

Prva tožnica vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo v točkah 1., 3. in 6. izreka ter zoper drugostopenjsko odločbo v 5. točki izreka. V tožbi uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je med denacionalizacijskim postopkom prišlo ex lege do olastninjenja podržavljene nepremičnine s parc. št. 927/2 na podlagi določb ZSpo. Prva tožnica je namreč na podlagi 64. člena ZSpo Nogometno igrišče … na navedeni parceli razglasila za športni objekt občinskega pomena; s tem je ta nepremičnina prešla v njeno last. Tega zemljišča zato v naravi ni mogoče vrniti. Ne glede na to pa za vrnitev v naravi nepremičnin 927/13, 927/16 in 927/17 obstajajo ovire tudi po 4. točki 19. člena ZDen in drugem odstavku 32. člena ZDen. Nogometno igrišče je prostorski kompleks, namenjen športni dejavnosti, ki ne obsega zgolj terena za nogometno igro, temveč še druge objekte in naprave, ki služijo nogometnemu igrišču kot celoti, kar v obravnavanem primeru ni bilo upoštevano. Relevantne so pri tem določbe ZSpo (opredelitev športnih objektov) in sklepa o razglasitvi nogometnega igrišča na parceli 927/2 za športni objekt občinskega pomena. Iz informacije o namembnosti zemljišča z dne 2. 10. 2001 pa tudi izhaja, da je zemljišče 927/2 zazidano stavbno zemljišče (nogometno igrišče), enako iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 18. 4. 2008. Glede na značaj teh listin, gre za uradna potrdila, ni možna interpretacija dejstev, ki jih vsebujeta. Ker gre za podatke veljavnega občinskega prostorskega akta, sta obe potrdili pravno relevantni za ugotovitev statusa zazidanega oziroma nezazidanega stavbnega zemljišča, v skladu z določbo 1.9.3. točke 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Po mnenju prve tožnice drugostopni organ tudi ni navedel razlogov o tem, zakaj odločitev opira na stališče, drugačno od sicer uveljavljenega v sodni praksi, kar pomeni, da organ odstopa od sodne prakse ni ustrezno obrazložil, s čemer je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Prva tožnica sodišču predlaga, naj odpravi odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa v izpodbijanih delih ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Druga tožnica vlaga tožbo iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe zakona. Ne strinja se z zaključkom prvostopenjskega organa, ki mu pritrjuje tudi drugostopenjski organ, da parcel 927/10 in 927/11 ni mogoče vrniti v naravi. Navaja, da je v postopku izkazala, da prva tožnica predmetnega zemljišča nima namena uporabljati za športne namene v skladu z določbami ZSpo, pri čemer se sklicuje na dopis z dne 7. 7. 2008. Meni, da temu v prid govori tudi izvedeni ogled. Tudi izvedenec v postopku je ugotovil, da predmetno zemljišče ne more imeti svojstva športnega igrišča, ker so parcele v lasti tretjih oseb, kar kaže izpis na grafiki, ki je bila podlaga za odmero nogometnega igrišča. Poleg tega se je, kar je za zadevo bistveno, igrišče gradilo po uveljavitvi ZDen, ograja je črna gradnja, ob uveljavitvi ZDen je bil le travnik, kot ob podržavljenju. Garderobe in sanitarije so na zemljišču v zasebni lasti, zato ni izpolnjen pogoj po 4. točki 19. člena ZDen, kot je druga tožnica uveljavljala že v teku postopka. Prva tožnica pa se kot zavezanka tudi ne bi mogla sklicevati na informacijo o namembnosti zemljišča, saj jo je sama izdala in priredila za potrebe predmetnega postopka. Razpolaganje prve tožnice s predmetnim zemljiščem v času, ko je že vedela za denacionalizacijsko zahtevo, ustreza dejanjem, na katera se nanaša 88. člen ZDen. Druga tožnica se s tem v zvezi sklicuje na 2. člen v povezavi z 22. členom Ustave. Navaja, da je tudi sama pozvala prvo tožnico, naj preneha z deli, vendar pri tem ni bila uspešna. Po mnenju druge tožnice je stanje zemljišča kot stavbnega oziroma pozidanega potrebno ugotavljati na dan uveljavitve ZDen in ne kasneje. Druga tožnica se ob tem sklicuje na kršitev 6. člena ZDen. Kolikor pa se je prvostopenjski organ opiral na 4. točko 19. člena ZDen kot razlog za nemožnost vračila v naravi, druga tožnica navaja, da funkcionalna kompleksnost ni bila izkazana. Upravni organ ni upošteval določb ZUP, ki se nanašajo na dokazovanje. Druga tožnica navaja, da bi funkcionalna kompleksnost zemljišča morala biti konstelirana tudi z izkazanim lastništvom, vendar ni, saj v predmetno območje segajo parcele v lasti tretjih oseb. Odlok pa tudi ne vsebuje dveh parcel. V spisu ni nobenega dokaza, da sta bili sporni zemljišči v času uveljavitve ZDen nogometno igrišče, druga tožnica je dokazala, da so se vse aktivnosti začele po vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Organa ne bi mogla, ob ugotavljanju, ali gre za pozidano oziroma nepozidano zemljišče, upoštevati kot relevantnega stanja v času izdaje denacionalizacijske odločbe. Druga tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo prve tožnice ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo prve tožnice poslalo v odgovor tudi strankam z interesom. Odgovorila sta druga tožnica in B.B. V odgovoru na tožbo prerekata tožbene navedbe prve tožnice, predlagata zavrnitev njene tožbe ter uveljavljata povrnitev stroškov odgovora na tožbo.

Toženka tudi ni odgovorila na tožbo druge tožnice, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Sodišče je tudi tožbo druge tožnice poslalo v odgovor strankam z interesom. Odgovorila je prva tožnica. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter nanje obširno odgovarja, pri čemer pa v bistvenem ostaja pri navedbah in stališčih v svoji tožbi. V zvezi z navedbami druge tožnice o tem, da v času uveljavitve ZDen na predmetnih parcelah nogometnega igrišča ni bilo, prva tožnica podaja kronološki pregled stanja zemljišča ter navaja, da bi o okoliščinah, o zgodovini kluba, nastanka nogometnega igrišča s spremljajočimi objekti, tudi glede ograje in obnovitvenih ter vzdrževalnih del itd., znal pojasniti predsednik Upravnega odbora Nogometnega društva … C.C., ki ga prva tožnica predlaga za pričo v postopku.

K I. točki izreka: Sodišče je zadevi združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker se tožbi obeh tožnic nanašata na ista upravna akta prve in druge stopnje.

K II. točki izreka: Tožba prve tožnice je utemeljena.

Iz tožbenih navedb v tožbi prve tožnice izhaja, da se ne strinja z dokončno odločitvijo prvostopenjske odločbe, da je zavezanka za vrnitev v naravi nepremičnin s parc. št. 927/13, 927/16 in 927/17, vse k.o. … (1. in 3. točka izreka v povezavi s 7. točko izreka, ki se nanaša na spremembo zemljiškoknjižnega stanja, v zvezi s 5. točko izreka drugostopenjske odločbe). Glede na 2. člen ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, sodišče ni štelo kot predmeta njene tožbe drugostopenjske odločbe v 5. točki izreka, s katero je (le) potrjena odločitev prvostopenjske odločbe v nespremenjenih delih. Glede izpodbijane 6. točke izreka prvostopenjske odločbe pa je moralo upoštevati, da je v zvezi s 3. točko izreka drugostopenjske odločbe zdaj to 7. točka izreka prvostopenjske odločbe.

Sodišče se ne strinja s prvo tožnico, kolikor ta meni, da ni zavezanka za vračilo v naravi nepremičnin s parc. št. 927/13, 927/16 in 927/17, vse k.o. … (najprej) iz razloga, ker je na teh parcelah (ki so del nekdanje podržavljene 927/2) ex lege pridobila lastninsko pravico, s tem ko je na podlagi 64. člena ZSpo določila Nogometno igrišče …, locirano med drugim na parc. št. 927/2, za športni objekt občinskega pomena (Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana, z dne 25. 3. 1999). Sodišče namreč zastopa stališče, da zakonskih določb 64. člena ZSpo (ki je predstavljal pravno podlago za lastninjenje športnih objektov v družbeni lastnini, ki so bili v upravljanju društev) ni mogoče razlagati tako, da športna društva in lokalne skupnosti, ki so na tej podlagi pridobile lastninsko pravico, olastninjenje nepremičnin lahko uveljavljajo kot oviro za vračilo nepremičnine v naravi v smislu tretjega odstavka 16. člena ZDen v absolutnem smislu. Sodišče se pri tem opira, ker meni, da gre v primeru lastninjenja športnih objektov po ZSpo za analogno situacijo, na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-341/94 z dne 13. 11. 1997, v kateri je to odločilo, da določba (prvega odstavka 48. člena) Zakona o gasilstvu (v nadaljevanju ZGas), po kateri so prostovoljna gasilska društva in njihove zveze pridobile z dnem uveljavitve tega zakona (14. 1. 1994) lastninsko pravico na premičnem in nepremičnem premoženju, ki je namenjeno gasilstvu in s katerim upravljajo ob uveljavitvi tega zakona, ni v neskladju z Ustavo, če se razume tako, da pridobitev lastninske pravice na podlagi te določbe nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen. Ob tem je še navedlo, da ZGas ne vsebuje določb, ki bi varovale pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev, kot to velja za številne zakone, ki so urejali olastninjenje družbenega premoženja (npr. Stanovanjski zakon, Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd.); vendar je navedeno določbo prvega odstavka 48. člena ZGas treba ustavno skladno razlagati tako, da pridobitev lastninske pravice na podlagi te določbe nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen (ker bi drugačno razumevanje zakonske določbe pomenilo poseg v ustavno načelo pravne države – 2. člen Ustave, pa tudi v načelo enakosti denacionalizacijskih upravičencev – 14. člen Ustave). Kar pomeni, da so po mnenju sodišča nepremičnine, ki so bile ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini, tudi če je prišlo do spremembe pravne narave tega premoženja po uveljavitvi ZDen, izvzete iz vračila v naravi le, če so izkazane (še) druge okoliščine, ki po ZDen za to predstavljajo oviro, npr. po 19. členu ZDen, 32. členu tega zakona itd. (in sicer v obsegu, v katerem je izkazana ovira po kateri od navedenih zakonskih določb). Pri čemer sodišče še dodaja, da bi navedeno ne veljalo le v primeru, če bi šlo za nepremične stvari, ki bi bile zaradi javnega interesa v času uveljavitve ZDen že pod posebnim ustavnim ali zakonskim varstvom; navedeno pa za športne objekte v upravljanju društev ni bilo ugotovljeno. Kot neutemeljeno pa sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da položaj upravičenca do denacionalizacije ni bil ustrezno zavarovan, tako da bi bilo mogoče temu vrniti podržavljeno nepremičnino (ali del) v naravi, s tem ko na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo v tam določenem roku ni bila vložena priglasitev za pridobitev lastninske pravice na predmetnem športnem objektu; navedene določbe ZSpo namreč upravno-sodna praksa ni razlagala tako, kot to zagovarja prva tožnica. Glede na to sodišče kot neutemeljeno presoja tudi njeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996 v tč. 17 in 18 obrazložitve, ki govorita o posledicah opustitve pravočasnega zavarovanja vračila v naravi podržavljenih nepremičnin v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij. Prav tako prva tožnica ne more doseči drugačne presoje sodišča ob sklicevanju na odločbo Up-2677/08 z dne 14. 1. 2010, tč. 21 ter ob zatrjevanju, da je ugotavljanje lastninskega stanja nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna (možna) oblika denacionalizacije; ugotovitev lastninskega stanja nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, v času vračanja, je v denacionalizacijskem postopku ugotovitev dejstva, ki pogojuje obliko denacionalizacije, pri čemer je pri tem treba upoštevati ne le lastninsko stanje, ki ga izkazuje zemljiška knjiga, ampak tudi ZDen in druge relevantne predpise, ki urejajo vprašanja lastninjenja posamezne vrste stvari v družbeni lastnini.

Kolikor pa prva tožnica zatrjuje obstoj ovir za vrnitev parc. št. 927/13, 927/16 in 927/17, vse k.o. … v naravi, (tudi) po drugem odstavku 32. člena ZDen (ki določa, da se podržavljena zazidana zemljišča – obstoječe gradbene parcele – ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca) ter se pri tem sklicuje na informacijo o namembnosti zemljišča z dne 2. 10. 2001 in potrdilo o namenski rabi prostora z dne 18. 4. 2008, ki naj bi pogoj zazidanosti zemljišča izkazovala, ji sodišče prav tako ne pritrjuje. Že pojmovno, pa tudi zakona ne določata drugače (80. členu Zakona o urejanju prostora, v nadaljevanju ZUreP-1 in 105. člen Zakona o prostorskem načrtovanju, v nadaljevanju ZPNačrt), se informacija o namenski rabi prostora in potrdilo o namenski rabi prostora nanašata na namensko, to je načrtovano rabo zemljišča po občinskih prostorskih aktih in le glede take vsebine (lahko) predstavljata potrdilo iz uradne evidence, ne pa tudi glede morebitnih podatkov o realizaciji namenske rabe zemljišča oziroma pozidanosti posamezne parcele itd.. Po 80. členu ZUreP-1 lokacijska informacija namreč glede na izražen namen (to pa je po Pravilniku o obliki lokacijske informacije ter o načinu njene izdaje lahko bilo: za promet z nepremičninami, za gradnjo objektov ali za določitev gradbene parcele k obstoječim objektom) vsebuje podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, kot jih določajo občinski izvedbeni prostorski akti, ter podatke o prostorskih ukrepih, ki veljajo na določenem območju. Prav tako po 105. členu ZPNačrt potrdilo o namenski rabi prostora vsebuje podatek o namenski rabi prostora, kot jo določa občinski prostorski načrt ter podatek o prostorskih ukrepih, določenih na podlagi predpisov s področja urejanja prostora.

Sicer pa sodišče ostaja pri stališču v sodbi I U 653/2010 z dne 1. 6. 2011, v izvrševanju katere je bila izpodbijana prvostopenjska odločba izdana, da nogometno igrišče je objekt (to tako glede na določbe ZGO-1, prvega odstavka 2. člena - po točki 1.5.1. v zvezi s točko 1.5. je to objekt v javni rabi, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, rekreacijska in podobna površina itd., kot tudi glede na določbe ZSpo - po 17. členu tega zakona so športni objekti za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori), glede na katerega je podana ovira za vrnitev v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, da pa je treba ugotoviti, ali predstavlja predmetno nogometno igrišče športni objekt v celotnem obsegu površine parc. št. 927/10 in 927/11. V zvezi s tem pa je presodilo, da zaključek o neobstoju ovir za vračilo nepremičnin s parc. št. 927/13, 927/16 in 927/17, vse k.o. …, v naravi, na katerega prvostopenjski organ opira odločitev o vračilu, tudi po končanem ponovnem postopku temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz prej omenjene sodbe tega sodišča I U 653/2010 (že) izhaja, da je sodišče podalo stališče, da nogometno igrišče predstavlja objekt v obsegu igralne površine skupaj z ograjo in morebitnih spremljajočih oziroma funkcionalnih objektov. Iz sklepa z dne 22. 8. 2011, s katerim je prvostopenjski organ v ponovnem postopku po opravljenem ogledu na kraju samem (14. 7. 2011) geodetskemu podjetju naložil izdelavo elaborata parcelacije za parc. št. 927/6 (v času podržavljenja del parc. št. 927/2), pa izhaja, da je organ naložil geodetskemu podjetju odmero delov zemljišča, ki segajo izven ograje nogometnega igrišča. Tak nalog je bil tako geodetskemu podjetju dan ne glede na to, da je, kot izhaja iz zapisnika ogleda z dne 14. 7. 2011, bilo videno, da so tribune za gledalce izven linije ograje ter da je pooblaščenec prve tožnice tedaj navajal, da bi bilo potrebno – zaradi odsotnosti geodeta – ogled ponoviti, saj naj bi se ugotovilo, da skica z dne 8. 10. 2009 ne ustreza dejanskemu stanju, predvsem ker niso prikazane trenerske klopi in sodniška klop, ki segajo izven ravnih linij ograje. To pa pomeni, da je organ geodetskemu podjetju naročil odmero delov parcele št. 927/6, ki jih je, ko je bil elaborat izdelan, nato z izpodbijano odločbo tudi vrnil v naravi upravičencu do denacionalizacije, ne da bi bilo pred tem razjasnjeno, ali se trenerske in sodniška klop nahajajo znotraj ali izven (ravne linije) ograje oziroma kje se nahajajo tribune za gledalce. Poleg tega je prva tožnica že v pripombah na poročilo o pravnem in dejanskem stanju stvari podala ugovor, da glede parc. št. 927/13 in 927/17 ni bilo pravilno ugotovljeno, da ni ovir za vračilo, ker ni bilo upoštevano, da parc. št. 927/13 sodi v sklop igrišča, in glede parc. št. 927/17, da so na tem zemljišču trije pokriti boksi za igralce in trenerje, kar naj bi bilo razvidno že iz orto-foto posnetka igrišča; vendar ga je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi splošno zavrnil ob razlogovanju, da so bile odmerjene kot samostojne parcele, ki se vračajo v naravi, tiste parcele, ki ležijo izven ograje, ne da bi na ugovor dejansko vsebinsko odgovoril. Na vsebinsko podoben ugovor je tudi drugostopenjski organ prav tako neargumentirano odgovoril, da se vrnjene parcele nahajajo izven ograje nogometnega igrišča in torej niso v funkciji igrišča, ne predstavljajo delov kompleksa itd. Ne zadosti razjasnjeno dejansko stanje glede stanja v naravi parcel št. 927/13, 927/16 in 927/17 (ali sega nanje igralna površina ali spremljajoči oziroma funkcionalni objekt(i) ali površina v tem svojstvu), na katerem temelji odločitev v prvostopenjski odločbi o vračilu parc. št. 927/13, 927/16 in 927/17, vse k.o. …, upravičencu v naravi, je tako razlog za odpravo prvostopenjske določbe v izpodbijanih 1. in s to vsebinsko povezanih 3. in 7. točki izreka (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo treba glede na zakonske določbe, ki urejajo uveljavljane ovire, dopolniti postopek z ugotovitvijo relevantnih dejstev, in nato ob upoštevanju vseh, tudi že prej ugotovljenih dejstev v tem delu ponovno odločiti o zadevi (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Kolikor pa je ugovore prve tožnice razumeti (tudi) tako, da meni, da je obseg nepremičnine, glede katerega je izkazana ovira za vrnitev v naravi, določen že s tem, ko je parc. št. 927/2 (brez navedbe, da gre za del ter kolikšen) navedena v Sklepu o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana, z dne 25. 3. 1999, ji sodišče prav tako ne pritrjuje. Iz že povedanega izhaja, da sodišče meni, da je ovire za vrnitev nepremičnine v naravi (tudi navedenega nogometnega igrišča) treba ugotavljati, kot so uveljavljane in v skladu z relevantnimi določbami ZDen o ovirah za vrnitev nepremičnin. Tudi če se uveljavlja oviro po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (za tak primer gre v zadevi, na katero se sklicuje prva tožnica – sodba Vrhovnega sodišča I Up 973/2005 z dne 9. 11. 2006), je treba obstoj kompleksa (glede celotnega območja, za katero se uveljavlja, da ga je glede na namen treba varovati kot celoto) dokazati.

K III. točki izreka: Tožba druge tožnice ni utemeljena.

Sodišče drugi tožnici ne pritrjuje, da bi za vračilo nepremičnin s parc. št. 927/10 in 927/11 ne bile izkazane ovire za vračilo v naravi. Že v sodbi I U 653/2010 z dne 1. 6. 2011 je sodišče zavzelo stališče, da nogometno igrišče predstavlja objekt. Kot je sodišče že navedlo v točki 14 obrazložitve, se opredelitev (nogometnega) igrišča kot objekta opira na določbe ZGO-1, prvega odstavka 2. člena (po točki 1.5.1. v zvezi s točko 1.5. je to objekt v javni rabi, kot so to še javna cesta, ulica, trg, tržnica, rekreacijska in podobna površina itd.,) kot tudi na določbe ZSpo - po 17. členu tega zakona so športni objekti za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori. Za nepremičnino, na kateri se (nogometno) igrišče nahaja, je tako podana ovira za vrnitev v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen (po katerem se podržavljena zazidana zemljišča – obstoječe gradbene parcele – ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca). Da se na parcelah 927/10 in 927/11 nahaja urejeno nogometno igrišče oziroma njegov (pretežni) del, pa ni niti sporno (sicer pa to dejstvo potrjujejo tudi v postopku izvedeni dokazi – ogled, vpogled v Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana z dne 25. 3. 1999, fotografije igrišča). Sodišče tako v celoti pritrjuje zaključku prvostopenjskega organa, da zaradi ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen parc. št. 927/10 in 927/11 ni mogoče vrniti v naravi. Druga tožnica zmotno meni, da organ pri odločanju ne bi mogel upoštevati stanja v naravi nepremičnine v času denacionalizacije, in s tem v zvezi ne pravnega statusa nepremičnine, ki iz takega stanja izhaja (zazidano stavbno zemljišče). Po ustaljenem stališču tudi Vrhovnega sodišča je namreč v postopku denacionalizacije za odločanje pravno pomembno stanje ob vračanju (npr. sodbe I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007, I Up 1092/2005 z dne 9. 4. 2008, X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010). Glede na to upoštevanje stanja nepremičnine v času vračanja ne predstavlja kršitve 6. člena ZDen, kot zatrjuje druga tožnica ter so pravno nepomembne tudi njene navedbe (ki so sicer tudi neizkazane, prva tožnica pa jih v odgovoru na tožbo druge tožnice argumentirano prereka), da v času uveljavitve ZDen na predmetnih nepremičninah še ni bilo nogometnega igrišča. Ne glede na povedano sodišče dodaja, da prvostopenjska odločba (zgolj) navaja, da podatki spisne dokumentacije kažejo, da je parcela 927/2 služila za namen nogometnega igrišča vsaj že v času uveljavitve ZDen in da je bila tedaj v uporabi D. (tako bi tudi izhajalo tudi iz več listin v upravnem spisu, celo iz leta 1960 in v katerih se že tedaj omenja nogometno igrišče v … na parc. št. 927/2), kajti stanje predmetnih nepremičnin v času uveljavitve ZDen se kot pravno nepomembno za odločitev v postopku ni ugotavljalo (in po že navedenem po presoji sodišča za to ni potrebe ter sodišče glede na to tudi ni sledilo predlogu prve tožnice, da se izvede dokaz z zaslišanjem priče C.C.). Pravno nepomembne so po presoji sodišča tudi navedbe druge tožnice, da je ograja ob nogometnem igrišču zgrajena brez predpisanih upravnih dovoljenj (črna gradnja); po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča namreč ni pravno pomembno, ali je objekt na podržavljenem zemljišču zgrajen na podlagi predpisanih dovoljenj ali brez njih (npr. sodbi I Up 821/2003 z dne 9. 2. 2005, I Up 1344/2003 z dne 26. 5. 2005).

Po presoji sodišča druga tožnica neutemeljeno ugovarja, da predmetno nogometno igrišče ne bi moglo šteti za športni objekt in da je napačen zaključek organa, da je zaradi obstoja kompleksa podana za vrnitev nepremičnin v naravi ovira tudi po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Druga tožnica ugovora opira na trditev, da se nogometno igrišče (v delu) nahaja tudi na nepremičninah v lasti tretjih oseb ter da so nekateri funkcionalni objekti zgrajeni na zemljišču v zasebni lasti. Glede na določbe 17. člena ZSpo (po kateri so športni objekti za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori) ter 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen (po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin) po mnenju sodišča za status športnega objekta ni pomembna in na ugotovitev obstoja ovire zaradi bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti nepremičnine ne vpliva okoliščina, da je del nepremičnin, ki jih športni objekt obsega, v nejavni lasti, če je ne glede na to prostor kot celota v funkciji športnega objekta (nogometnega igrišča); da bi dejansko stanje ne bilo tako, pa v postopku ni bilo ugotovljeno, niti druga tožnica tega ne zatrjuje in ne izkaže. Druga tožnica tudi zmotno meni, da je razlaga in uporaba na konkretni primer pojma športnega objekta, ki glede na opredelitev v 17. členu ZSpo niti ne more šteti za vsebinsko nedoločen pojem, lahko stvar izvedenca; gre namreč za uporabo materialnega prava, ki je pridržana uradni osebi, ki vodi postopek oziroma uradni osebi, ki v zadevi odloča. Sodišče s tem v zvezi še dodaja, da pa sicer določbe ZSpo o namembnosti javnih športnih objektov (19., 20. člen) prvo tožnico obvezujejo, da uredi lastninska razmerja glede celotnega prostorskega kompleksa, ki je v funkciji nogometnega igrišča, tako, da bo v celoti v občinski lastnini (18. člen). Neutemeljen pa je po presoji sodišča tudi očitek druge tožnice o tem, da funkcionalna kompleksnost predmetnih nepremičnin v postopku ni bila niti ugotovljena. Zaključek o obstoju ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je organ v prvostopenjski odločbi namreč oprl na ugotovitve o tem, da gre pri predmetnih nepremičninah za prostorski kompleks, namenjen športni dejavnosti, saj se na nepremičninah nahaja Nogometno igrišče …; ob tem pa iz dokumentacije upravnih spisov v zadevi izhaja, da je z dokazi v postopku izkazano, da sta celotni površini navedenih nepremičnin parc. št. 927/10 in 927/11 zaobseženi z igralno površino igrišča ter predstavljata (pretežni) del te igralne površine, v parcelacijskem elaboratu, ki je bil izdelan za potrebe denacionalizacijskega postopka, pa sta „že“ prikazani z dejansko vrsto rabe igrišče. Brez podlage druga tožnica zatrjuje tudi, da razpolaganja prve tožnice po uveljavitvi ZDen ustrezajo dejanjem iz 88. člena ZDen. Druga tožnica takega razpolaganja (akta civilnega prava) za prvo tožnico ni izkazala, pa tudi ne drugačne nezakonite uporabe predmetnih nepremičnin v smislu navedene zakonske določbe, ki bi lahko vplivala na obliko vrnitve predmetnih podržavljenih nepremičnin. Pri spremembi vrste rabe nepremičnin parc. št. 927/10 in 927/11, ki jo očita druga tožnica, gre zgolj za uskladitev vpisa vrste rabe tako, da ustreza dejanski rabi, kot se v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin določi po Pravilniku o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru. Obstoj objekta na podržavljenem zemljišču v času vračanja pa je po že navedenem (točka 17 obrazložitve) razlog, glede na katerega podržavljenega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi. Pa tudi vprašanje, ali je objekt zgrajen v skladu s predpisi oziroma na podlagi zakonitih dovoljenj, kot že obrazloženo (točka 17 obrazložitve), ne more biti relevantno za postopek denacionalizacije podržavljenega zemljišča, na katerem objekt stoji ter ne more vplivati na obliko denacionalizacije. Kolikor se druga tožnica ob tem sklicuje na 22. člen Ustave, sodišče (tako) odgovarja, da je ugovor neutemeljen, saj sta upravna organa odločitvi o priznani obliki denacionalizacije (odškodnini), kot izhaja iz njunih odločb, oprla na zaključka o obstoju ovir za vračilo v naravi po določbah ZDen, pri tem pa tudi nista odstopala od uveljavljene upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča glede stanja nepremičnin v naravi, ki je pravno pomembno pri odločanju in glede vprašanja, ali gradnja objekta na podržavljenem zemljišču na podlagi predpisanih dovoljenj oziroma brez predstavlja v postopku denacionalizacije pravno relevantne okoliščine (kot je sodišče obrazložilo v točki 17). V zvezi s sklicevanjem druge tožnice na 2. člen Ustave pa sodišče dodaja, da to, če ZDen v celoti ne zagotavlja varovanja pravic strank v denacionalizacijskem postopku, še ne pomeni, da država varovanja teh pravic ne zagotavlja na področju civilnega prava.

Na drugačno presojo sodišča tudi ne morejo vplivati navedbe druge tožnice, ki se pri tem sklicuje na dopis prve tožnice z dne 7. 7. 2008, da prva tožnica nima namena uporabljati predmetnih vrnjenih parcel za namen športa. Glede na ugotovljene in izkazane ovire za vrnitev predmetnih nepremičnin parc. št. 927/10 in 927/11 v naravi namreč navedeni dopis, ki ga je poslala prva tožnica in v njem omenjala, da se v novem izvedbenem prostorskem načrtu predvideva prestavitev nogometnega igrišča na drugo lokacijo, ob odsotnosti drugih dokazov, ki bi zaključke o izkazanih ovirah postavljali vsaj v dvom, ne daje podlage za presojo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločanje o obliki denacionalizacije, ni bilo pravilno ugotovljeno.

V zvezi z navedbami druge tožnice o tem, da se je prva tožnica sklicevala na prirejeni informaciji o namenski rabi zemljišč, pa sodišče dodaja, da je v 13. točki te obrazložitve že navedlo, da ne gre za primerna dokaza (ker dajeta informacijo o planirani prostorski rabi ter ne o dejanski rabi oziroma realizaciji planirane rabe), s katerima bi bilo mogoče dokazati zatrjevana dejstva, da gre za zazidana stavbna zemljišča. Ker pa obstajajo za zaključek o tem, da gre za zazidana stavbna zemljišča oziroma oviro po drugem odstavku 32. člena ZDen, še drugi dokazi (kot je sodišče že pojasnilo), je sodišče izpodbijani odločitvi o denacionalizaciji v obliki obveznic SOD moglo pritrditi.

Ker je po navedenem po presoji sodišča izpodbijana odločitev o denacionalizaciji dela podržavljene nepremičnine 927/2 k.o. …, zdaj parc. št. 927/10 in 927/11, v obliki odškodnine (nova) 4. točka izreka prvostopenjske odločbe, v zvezi s 1. točko izreka drugostopenjske odločbe) pravilna in zakonita, je sodišče tožbo druge tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K IV. točki izreka: Tožena stranka je dolžna prvi tožnici, ki je s tožbo uspela, povrniti stroške postopka na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1; na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ji tako sodišče priznava stroške v višini 350 EUR, skupaj z uveljavljanim 20 %-im DDV, ker je pooblaščenec prve tožnice zavezanec za DDV. Kot stranki z interesom v postopku na podlagi tožbe druge tožnice pa ji po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 (po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka) stroški ne morejo biti priznani.

K V. točki izreka: Stroškovna zahtevka druge tožnice (ki ju je ta podala v (združenih) postopkih kot tožnica oziroma stranka z interesom) pa je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki le tožniku, ki s tožbo uspe, priznava povrnitev stroškov, in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki za primer, če sodišče tožbo zavrne, določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 je zavrnjen tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom B.B.