Jedro

Za odločitev o stroških je odločilno vprašanje, ali je tožnik uspel v postopku glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz izreka sodbe izhaja, da je tožnik le delno uspel. Sodišče prve stopnje je namreč odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožnik pa ni uspel z zahtevkom na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine. Ker je bila tožba potrebna, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik v postopku uspel v višini 50 %.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe spremeni tako, da se znesek 420,00 EUR zniža na znesek 208,75 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke z dne 23. 3. 2011 in z dne 16. 9. 2011 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. in II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske upokojitve od 22. 3. 2011 dalje (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Ljubljani, št. ... pri UJP, Izpostava A., sklic št. ... v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). S sklepom pa je postopek zaradi umika tožbe v delu glede priznanja pravice do invalidnine ustavilo.

Zoper stroškovni sklep (IV. točka izreka) je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim zahtevkom uspel v pretežnem delu in sicer v višini 80 % nepravilna. Tožnik je namreč uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 22. 3. 2011, vendar pa s tem zahtevkom ni uspel. Uspel je zgolj z zahtevkom na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke. To pomeni, da se bo o njegovih pravicah odločalo šele v nadaljnjem postopku pri toženi stranki. Po mnenju tožene stranke je tožnik v sporu uspel le v majhnem delu. Nadalje tožena stranka še navaja, da je sodišče tožniku priznalo potne stroške za prihode na obravnavo (trikrat) in sicer v znesku 114,00 EUR. Kot izhaja iz zapisnikov o opravljenih narokih za glavno obravnavo, je tožnik osebno pristopil le na en narok, ne pa na tri naroke za glavno obravnavo. Prisoten je bil le 14. 5. 2012, ko je bil tudi zaslišan. Tožniku je tako mogoče priznati zgolj stroške prihoda na en narok. Nepravilna je tudi višina, saj odločitev ni skladna s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami). Potrebno je priznati zgolj potne stroške v višini stroškov za prevoz z javnim prevoznim sredstvom na relaciji B. - C. - B.. Po podatkih na spletni strani Slovenskih železnic je trenutna cena vlaka na navedeni relaciji 3,25 EUR, kar pomeni, da je tožniku mogoče priznati stroške prihoda na en narok za glavno obravnavo največ v višini 6,5 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje glede odmere stroškov, zmotno uporabilo materialno pravo.

ZPP v 2.odstavku 154. člena določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Sodišče je ocenilo, da je tožnik v pretežnem delu (ne pa v celoti) uspel s svojim zahtevkom glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, ni pa uspel z zahtevkom za priznanje invalidnine za telesno okvaro, zato je odločilo, da je uspel v višini 80 %. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in je sodišče v tem delu postopek ustavilo. To pa po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da tožnik ni uspel z zahtevkom, saj dejstvo, da je tožnik tožbo v tem delu umaknil, sodišče o tem delu zahtevka sploh ni odločalo. Za odločitev o stroških je torej odločilno zgolj vprašanje, ali je tožnik uspel v postopku glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz izreka sodbe izhaja, da je tožnik le delno uspel. Sodišče je namreč odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Ni pa uspel z zahtevkom na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine od 22. 3. 2011 dalje. Ker je bila tožba potrebna, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik v postopku uspel v višini 50 %, ne pa v višini 80 %, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče tožniku priznalo stroške za udeležbo na treh narokih za glavno obravnavo. Iz dokumentacije v sodnem spisu je razvidno, da se je tožnik udeležil zgolj naroka dne 14. 5. 2012, kar pomeni, da mu je mogoče priznati stroške zgolj za udeležbo na navedenem naroku. Sodišče je tudi nepravilno upoštevalo določbe že citiranega pravilnika glede povrnitve stroškov postopka. Skladno s 5. členom pravilnika v zvezi z 19. členom potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Skladno s 6. členom se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. V spornem primeru iz zapisnika z dne 14. 5. 2012, ko je bil zaslišan tožnik kot stranka v postopku izhaja, da stanuje v B.. Upoštevaje ceno vozovnice za vlak na relaciji C. - B. po podatkih Slovenskih železnic, znaša enosmerna vozovnica 3,25 EUR. Potni stroški tožnika tako znašajo 6,50 EUR, ne pa 114,00 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP stroškovni sklep spremenilo tako, da je skupen znesek stroškov postopka „420,00 EUR“ znižalo na znesek „208,75 EUR“.