Jedro

Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona, ki je začel veljati 7.5.1994, je rok iz 123. člena Stanovanjskega zakona podaljšal samo za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena (stanovanja, ki so na podlagi predpisov, navedenih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji s podržavljenjem postala splošno ljudsko premoženje). Tožnik priznava, da njegovo stanovanje ni bilo predmet (de)nacionalizacije, zato zanj to podaljšanje roka ne velja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki prepovedalo odtujiti stanovanje št. 12104, v izmeri 97,28 m2, v drugem nadstropju stanovanjske hiše na M. Tako je odločilo zato, ker upnik ni izpolnil pogojev za izdajo začasne odredbe po določilu 167. oz. pravilno: 267. člena Zakona o izvršilnem postopku, saj ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, niti nastanka nenadomestljive škode.

Proti temu sklepu se je pritožil tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določilo petega odstavka 13. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona (ki spreminja 125. člen zakona), ker je menilo, da se to določilo nanaša samo na stanovanja, ki so predmet denacionalizacije. Toda omenjena zakonska določba "ureja pravico tistih prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice, ki so najemniki v stanovanjih, ki niso predmet denacionalizacije, pa so v lasti zavezanca v postopkih denacionalizacije". Po pritožnikovem je zakonodajni namen te določbe v tem, da prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice omogoči, da bi preprečil nakup (svojega) stanovanja s strani neke tretje, njemu neznane fizične osebe, ki je imela status imetnika stanovanjske pravice na stanovanju, ki je bilo predmet denacionalizacije in tega stanovanja ne more odkupiti. Pritožnik dodaja, da bi mu nastala nepopravljiva škoda, če bi tožena stranka prodala stanovanje komu tretjemu. Graja tudi navedbo v razlogih prvostopenjskega sodišča, da po določilu prvega odstavka 195. člena Zakona o pravdnem postopku ni ovire, da se v primeru odtujitve stanovanja pravda med strankama ne bi končala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Stanovanjski zakon, ki je začel veljati 19.10.1991, je v 123. členu omogočil odkup stanovanja v dveletnem prekluzivnem roku, za katerega tožnik sam priznava, da je bilo v pravdi pod opr. št. P ..... pravnomočno ugotovljeno, da ga je zamudil. Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona, ki je začel veljati 7.5.1994, pa je rok iz 123. člena Stanovanjskega zakona podaljšal samo za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena (stanovanja, ki so na podlagi predpisov, navedenih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji s podržavljenjem postala splošno ljudsko premoženje). Tožnik priznava, da njegovo stanovanje ni bilo predmet (de)nacionalizacije, zato zanj to podaljšanje roka ne velja. Novela zakona je bila namreč sprejeta predvsem zaradi zahtev imetnikov stanovanjske pravice v stanovanjih, ki so predmet denacionalizacije, ki so zahtevali čimprejšnjo izenačitev svojega položaja z imetniki stanovanjske pravice v družbenih stanovanjih. Tožnik v takem položaju ni bil, zato bi vsakršno podaljševanje roka za odkup, ki ga je imel na razpolago, spet favoriziralo imetnike stanovanjske pravice v družbenih stanovanjih in s tem kršilo določila 14., 22. in 33. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnikovega sklicevanja na to, da bo v slabšem položaju, če lastnik spornega stanovanja ne bo tožena stranka, temveč nekdo tretji, ni mogoče upoštevati, saj je moral in mogel pričakovati, da bodo lastniki stanovanj prenašali svojo lastninsko pravico na tretje osebe.

Ker torej tožnik ni izkazal verjetnosti svoje terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe po določilu prvega odstavka 267. člena Zakona o izvršilnem postopku, niti ni dokazal uporabe sile ali konkretne nenadomestljive škode (drugi odstavek tega člena), njegova pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato ga je potrdilo (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku). Pri tem je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) na podlagi določila 14. člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 20/78 do 27/90 in RS št. 55/92) obojna pa na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94). Stanovanjski zakon je objavljen v Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94.