Jedro

Res je, da ZOR tako v tretjem odstavku 177. člena kot tudi v prvem odstavku 192. člena govori o krivdi oškodovanca, vendar je sodna praksa izoblikovala jasno stališče, da nikakor ne gre za krivdo v smislu odgovornosti za povzročitev škode temveč sodišče ugotavlja le prispevek oškodovanca k nastanku škode.

Ob ugotovitvi, da je tožnik vedel, da voznik motorja nima opravljenega vozniškega izpita, je pravilna ocena sodišč prve in druge stopnje, da je bilo ravnanje tožnika, ki je kljub temu pristal na skupno vožnjo z motorjem, do takšne mere neskrbno, da je s tem delno prevzel tveganje za škodljive posledice in je zaradi tega z 10% sam prispeval k nastanku škode.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na zavrnitev odškodninskega zahtevka iz naslova premoženjske škode zavrže, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 8. 5. 1996 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki jo je utrpel 4. 6. 1993 kot sopotnik na motorju, ki ni bil registriran in zavarovan. Tožnik se je strinjal, da je s tem, ko ni nosil čelade, s 15% prispeval k nastanku škode.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odločilo je, da je tožnik s 25% prispeval k nastanku škode. Poleg - s strani tožnika priznanega - 15 % soprispevka, je upoštevalo še 10% soprispevek tožnika, ker je vedel, da voznik R. R. nima vozniškega izpita, pa se je kljub temu peljal z njim. Tako mu je ob upoštevanju 25% soprispevka prisodilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 6.825 EUR, iz naslova strahu 1.2052 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 7.824 EUR in na račun duševnih bolečin zaradi skaženosti 1.251 EUR. Za premoženjsko škodo mu je ob upoštevanju 25% prispevka prisodilo 71,43 EUR. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in je ob upoštevanju 25% soprispevka odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo na 10.875 EUR. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjih 10.638,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrne tudi vse stroške postopka tako na prvi kot na drugi stopnji. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno ocenilo, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje o še 10% soprispevku tožnika. Meni, da od povprečno skrbnega človeka ni mogoče pričakovati, da bi ta vedno, ko prisede k vozniku, ki ga ne pozna dovolj dobro, kot je to bilo v danem primeru, tega povprašal ali ima opravljen vozniški izpit ali ne. Tožnik poudarja, da je res izpovedal, da je vedel, da je R. delal izpit, vendar je bil prepričan, da ga je že opravil, saj se je ta ves čas vozil z motornimi kolesi. Tožnik poudarja, da je k njegovemu prepričanju, da ima R. vozniški izpit, pripomoglo tudi govorjenje R. samega. Ta je namreč v službi vsem govoril, da izpit že ima. Tožnik navaja, da je imel R. že opravljenih 40 ur vožnje, in je splošno znano, da se pri toliko urah že opravi vozniški izpit. Opozarja tudi, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju njegovega soprispevka ugotoviti tudi njegovo krivdo kot posledico njegove malomarnosti ali namenske povzročitve škode. Tožnik tako meni, da bi mu morali sodišči prve in druge stopnje prisoditi odškodnino brez upoštevanja 10% soprispevka. Tožnik tudi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu in intenzivnosti telesnih, duševnih bolečin in strahu in poudarja, da bi mu glede na te ugotovitve sodišči prve in druge stopnje morali iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti prisoditi vso zahtevano odškodnino.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za povračilo premoženjske škode, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

7. Zahtevka za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode temeljita na različnih podlagah, zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost v reviziji spornega dela zahtevka za povrnitev premoženjske škode je 23,82 EUR in ne dosega praga za dovoljenost revizije iz 367. člena ZPP, zato je Vrhovno sodišče v tem delu revizijo zavrglo.

8. Zakon o obligacijskih razmerjih(1) v 192. členu določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. To pravilo se uporablja pri odločanju o razbremenitvi odgovornosti tako v primerih, ko gre za krivdno odškodninsko odgovornost, kot tudi pri objektivni odškodninski odgovornosti, za katero gre v tem primeru. Res je, da ZOR tako v tretjem odstavku 177. člena kot tudi v prvem odstavku 192. člena govori o krivdi oškodovanca, vendar je sodna praksa izoblikovala jasno stališče, da nikakor ne gre za krivdo v smislu odgovornosti za povzročitev škode temveč sodišče ugotavlja le prispevek oškodovanca k nastanku škode(2). Na podlagi uveljavljene sodne prakse je bil tudi v OZ spremenjen tekst 171. člena, ki ureja deljeno odgovornost, tako da sedaj določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Revizijske navedbe o tem, da bi morali sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o deljeni odgovornosti ugotavljati tožnikovo krivdo v smislu odškodninske odgovornosti, so zato neutemeljene.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Med te spada tudi ugotovitev, da je tožnik vedel, da voznik motorja nima opravljenega vozniškega izpita. Ob takšni ugotovitvi pa je pravilna ocena sodišč prve in druge stopnje, da je bilo ravnanje tožnika, ki je kljub temu pristal na skupno vožnjo z motorjem, do takšne mere neskrbno, da je s tem delno prevzel tveganje za škodljive posledice in je zaradi tega z 10% sam prispeval k nastanku škode. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili določbo prvega odstavka 192. člena ZOR, ko sta odločili, da je tožnik upravičen do za 25% manjše odškodnine.

10. Tožnik v reviziji ne izpodbija ugotovitev sodišč prve in druge stopnje glede poškodb, ki jih je utrpel, ter obsega in intenzivnosti telesnih, duševnih bolečin ter strahu. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom čelnice, zlom desne zgornje čeljustnice, udarnine in pretres možganov. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo po 200. in 203. členu ZOR sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanje. Upoštevati pa je treba tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in sicer okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje upoštevalo obe načeli in je tožniku, ki je bil ob nesreči star 27 let, odmerilo pravično odškodnino. Upoštevalo je vse bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, tudi hude bolečine ob odstranjevanju osteosintetskega materiala in širjenju nosnega kanala, prav tako tudi občasne hude glavobole, ki se pri tožniku še vedno ponavljajo. Upoštevalo je ugotovljeni obseg sekundarnega strahu za izid zdravljenja kakor tudi duševne bolečine zaradi skaženosti v obliki krožne potekajoče brazgotine okrog desne očesne votline, pri čemer je upoštevalo tudi starost tožnika. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, in duševnih bolečin zaradi skaženosti je tako odmerjena pravično, kar pokaže tudi primerjava z drugimi zadevami, v katerih so oškodovanci v približno enakem starostnem obdobju kot tožnik utrpeli podoben obseg nepremoženjske škode (odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 387/2003 in II Ips 191/2006). Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za premoženjsko škodo pa je sodišče druge stopnje tožniku prisodilo v vsem zahtevanem znesku, le ob pravilnem upoštevanju njegovega 25% soprispevka.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju ZOR).

Op. št. (2): Poročilo o sodni praksi VSS št. 1/89, str. 16, D. Pensa, Komentar 153. člena OZ v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, I. knjiga, GV Ljubljana, 2003, str. 867.