Jedro

V primeru, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja škodo, ki sicer predstavlja redne posledice izvršbe, izguba zastavljenega premoženja (v konkretnem primeru celo izguba doma) v izvršilnem postopku lahko predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. To pomeni, da v takem primeru presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode praviloma vključuje tudi presojo verjetnega obstoja razlogov za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 2019, ki razlaga Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah glede na slovensko nacionalno pravo, ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi v okviru izvršilnega postopka, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga izvršbe, kadar sodišče na predolg dolžnika ali po uradni dolžnosti ugotovi nepoštene pogodbene pogoje v smislu navedene direktive. S tem, ko navedeno presojo opravi sodišče v okviru odločitve o odlogu izvršbe, niso zmanjšane možnosti varstva pravnih dobrin oziroma procesnih pravic potrošnika kot šibkejše stranke, saj ta lahko svoje pravice učinkovito in zavezujoče zavaruje v pravdnem postopku, medtem pa izvršba za izterjavo (sporne) terjatve ne teče. Presoja sodišča mora biti pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma za družinsko življenje posameznika.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta dolžnika do stopnje verjetnosti izkazala svoje možnosti za uspeh v pravdi. V fazi postopka, ko izvršilno sodišče odloča o odlogu izvršbe, namreč za izkaz verjetnosti uspeha v pravdi zadošča že ugotovitev, da zahtevek iz naslova ničnosti izvršilnega naslova zaradi vsebnosti nepoštenih pogodbenih pogojev ni očitno neutemeljen. Pritožbeno zatrjevanje, da so bili primerljivi tožbeni zahtevki do sedaj zavrnjeni in torej neuspešni, pravilnosti take ugotovitve ne more izpodbiti. Morebitna ničnost, ki jo bo sodišče presojalo v pravdi, se namreč ugotavlja glede na okoliščine vsakega posameznega konkretnega primera, ki lahko temelji na ločenih historičnih dogodkih in ima svoje specifične lastnosti in okoliščine, ki lahko vplivajo na končni izid pravde, zato ni mogoče v naprej prejudicirati, da bosta tudi dolžnika s svojim konkretnim zahtevkom neuspešna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Predlogu dolžnikov za odlog izvršbe se ugodi in se izvršba odloži do pravnomočne odločitve v postopku zaradi ugotovitve ničnosti izvršilnega naslova, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 47/2020. II. Odločitev o stroških dolžnikov v zvezi z odlogom izvršbe se pridrži do pravnomočne odločitve v postopku opr. št. I P 47/2020, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

III. Upnik sam nosi svoje stroške odgovora na predlog za odlog izvršbe.“

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog za odlog izvršbe zavrne, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Dolžnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Višje sodišče v izogib morebitnim nejasnostim tudi v tem sklepu uvodoma pojasnjuje, da so kot dolžniki v predmetni zadevi sicer navedeni A. A., B. A. in A. A. - odvetnica, ker pa je A. A. ena sama in ista oseba ne glede na to, ali je v svojstvu odvetnice ali ne, postopek dejansko teče zoper dva dolžnika, A. A. in B. A., kot to šteje tudi sodišče prve stopnje.

7. ZIZ v prvem odstavku 71. člena določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (subjektivni kriterij), ob objektivnih pogojih, taksativno naštetih v 1. do 11. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Eden od teh naštetih objektivnih pogojev je tudi vložitev tožbe na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba (5. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ).

8. V primeru, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja škodo, ki sicer predstavlja redne posledice izvršbe, izguba zastavljenega premoženja (v konkretnem primeru celo izguba doma) v izvršilnem postopku lahko predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. To pomeni, da v takem primeru presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode praviloma vključuje tudi presojo verjetnega obstoja razlogov za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Povedano drugače, sodišče v primeru vložene tožbe iz 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ ugotovi verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zaradi realizacije izvršbe, če je (verjetno) izkazano, da bo dolžnik v pravdnem postopku uspel.1

9. Tako stališče ima podlago v dejstvu, da neposredno izvršljiv notarski zapis po kakovosti ni primerljiv klasičnim izvršilnim naslovom - sodnim odločbam, za katere velja, da zaradi izvedene sodne kontrole in zaradi učinkov pravnomočnosti ni več dopustno v izvršilnem postopku dvomiti v njihovo pravilnost in zakonitost. Notarski zapis je namreč le zapis pravnega posla v posebni obliki, ki mu ob izpolnjevanju posebnih zakonskih pogojev pravni red daje pomen izvršilnega naslova (4. člen Zakona o notariatu), medtem ko le-ta lahko vsebuje tudi zapis ničnega pravnega posla ali posamezne obveznosti. Že ureditev, ki dopušča sodno kontrolo v obliki ničnostne pravde, kaže na šibkost in različnost navedenega izvršilnega naslova v razmerju do klasičnih izvršilnih naslovov, zato mora sodišče pri presoji utemeljenosti odloga izvršbe navedeno šibkost ustrezno upoštevati pri ovrednotenju položaja strank. Pričakovano oškodovanje upnika, če ne bo takoj prisilno izpolnjena obveznost iz izvršilnega naslova, je zagotovo manjše od dolžnikovega, če je izkazano za verjetno, da bo prišlo do izgube premoženja zaradi prisilne izpolnitve (tudi delno) nične obveznosti, torej takšne, za katero velja, da sploh nikoli ni obstajala.2

10. Zavzeto stališče potrjuje tudi odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 2019, ki razlaga Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah glede na slovensko nacionalno pravo. Odločba namreč ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi v okviru izvršilnega postopka, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga izvršbe, kadar sodišče na predolg dolžnika ali po uradni dolžnosti ugotovi nepoštene pogodbene pogoje v smislu navedene direktive. S tem, ko navedeno presojo opravi sodišče v okviru odločitve o odlogu izvršbe, niso zmanjšane možnosti varstva pravnih dobrin oziroma procesnih pravic potrošnika kot šibkejše stranke, saj ta lahko svoje pravice učinkovito in zavezujoče zavaruje v pravdnem postopku, medtem pa izvršba za izterjavo (sporne) terjatve ne teče.3

11. Ob pojasnjenih izhodiščih višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev o odlogu izvršbe do pravnomočne odločitve v postopku zaradi ugotovitve ničnosti izvršilnega naslova, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 47/2020, materialno pravno pravilna.

12. Izvršba v obravnavanem primeru teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 000 z dne 5. 3. 2010, v obliki katerega je bila sklenjena pogodba o dolgoročnem hipotekarnem kreditu z devizno klavzulo v znesku CHF 335.000,00 EUR. Dolžnika sta trdila in izkazala, da sta 15. 1. 2020 vložila tožbo na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, na podlagi katerega je sodišče dovolilo predmetno izvršbo, postopek pa se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 47/2020. S tem sta dolžnika izkazala nastop objektivnega pogoja za odlog izvršbe iz 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ.

13. Glede škode sta dolžnika v predlogu in v priloženih listinah (pravno mnenje Inštituta ..., ki sta ga izdelala prof. dr. C. C. in prof. dr. D. D.) trdila, da sta neizbežno postavljena v situacijo, ko se zaradi nezmožnosti poplačila terjatve po nični kreditni pogodbi ne moreta izogniti izgubi nepremičnine, v kateri živita. V primeru nadaljevanja izvršbe bi prišlo do kršitve ustavnih in konvencijskih pravic in do nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ki je večja od tiste tiste, ki lahko z odlogom nastane upniku, predvsem glede na dejstvo, da bo upnik v primeru, če dolžnika s tožbo ne bi uspela, upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

14. Upnik je glede teh navedb v odgovoru uveljavljal, da dolžnika nastanka škode nista dovolj konkretizirala in dokazno podprla, zato ni jasno, kakšna škoda naj bi jima nastala. Izguba nepremičnine pa je po upnikovem mnenju le posledica realizacije izvršbe, zato ne predstavlja upoštevne škode.

15. Pritožba glede na podane navedbe sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno zaključilo, da upnik ni prerekal trditev dolžnikov glede grozeče izgube nepremičnine in v zvezi s tem mogočega nastanka škode, saj jim je izrecno nasprotoval, vendar pa taka napačna ugotovitev ni v ničemer vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve, zato uveljavljana relativna bistvena kršitev odločb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Upnik namreč očitke o pavšalnosti navedb dolžnikov o škodi in navedbe, da je izguba nepremičnine le logična posledica same izvršbe, podaja neutemeljeno. Res je sicer, da so trditve dolžnikov precej skope, vendar pa zadoščajo za vsebinsko presojo subjektivnega pogoja za odlog izvršbe, ki jo je sodišče prve stopnje tudi opravilo.

16. Skladno s prej pojasnjenimi načelnimi stališči je sodišče pravilno obrazložilo, da nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo dolžnika utemeljujeta z izgubo svojega doma, kar v primeru uveljavljanja ničnosti izvršilnega naslova lahko predstavlja pravno varovano škodo (seveda ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev, do katerih se bo višje sodišče še opredelilo v nadaljevanju). Pravilno je pojasnilo tudi, da mora biti presoja sodišča pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma za družinsko življenje posameznika. Gre za enega najbolj občutljivih vidikov človekovega življenja, zato ni utemeljena le posebna skrbnost, temveč tudi poudarjena zadržanost države in s tem sodišča, ko prisilno posega vanj.4 Pri navedenem tehtanju je treba tudi upoštevati, da odlog izvršbe predstavlja le začasno zadržanje upnikove pravice do izterjave denarne terjatve (ki je že zavarovana s hipoteko, upnikova škoda pa je omiljena s tekom zamudnih obresti), medtem ko izguba doma pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki izjemno intenzivno poseže tako v položaj dolžnika kot tudi v položaj njegovih morebitnih družinskih članov, ki bodo skupaj z njim v izvršbi izgubili svoj dom. S tako obrazložitvijo je sodišče glede škode v zvezi z izgubo doma in glede upnikove škode z odlogom izvršbe podalo zadostne in popolne razloge, ki omogočajo preizkus odločitve, zato sklep tudi ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

17. Upnik v pritožbi uveljavlja, da je hipoteko na nepremičnini dolžnikov pridobil na pravnoposlovni podlagi in da sta dolžnika že v notarskem zapisu prostovoljno soglašala, da se zapadla in neplačana terjatev poplača s prodajo nepremičnine, skladno s sodno prakso pa zato odlog izvršbe v takem primeru ne pride v poštev, tudi če je predmet prodaje dom dolžnikov. Tudi tem navedbam ni mogoče slediti. VSL Sklep I Ip 2611/2018 z dne 19. 10. 2018, na katerega upnik opira svoja izvajanja, se namreč ne nanaša na situacijo, ko bi bil odlog predlagan v zvezi z uveljavljanjem ničnosti izvršilnega naslova, zato v obravnavanem primeru ni uporabljiv. Nasprotno pa odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 2019 v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah izrecno zahteva, da je še posebej v takih primerih dolžniku treba omogočiti odlog izvršbe.

18. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo verjetnost uspeha dolžnikov v pravdi. Na tem mestu višje sodišče pojasnjuje, da dolžnika v predlogu za odlog izvršbe res nista podala konkretnih razlogov, iz katerih uveljavljata ničnost izvršilnega naslova, vendar pa sta se ob tem izrecno in neposredno sklicevala na navedbe v tožbi, ki sta jo tudi priložila in ki predstavlja integralni del njunih navedb. Ob tem bi bilo od dolžnikov neekonomično pričakovati, da bosta celotno vsebino tožbe (ki obsega 17 strani) povzela v svoj predlog oziroma bi to pomenilo nepotrebno podvajanje procesnega gradiva, zato sodišče z upoštevanjem teh navedb ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve.

19. Dolžnika ničnost izvršilnega naslova v bistvenem temeljita na navedbah, da upnik ni opravil svoje pojasnilne dolžnosti, da nista bila seznanjena s tveganji, ki jih prinaša kreditna pogodba in da teh tveganj ne bi prevzela, če bi razumela, v kaj se spuščata. Trdita, da so banke vedele oziroma pričakovale porast tečaja CHF proti EUR, na strani upnice pa je šlo za opustitev razkritja okoliščin, ki so vplivale na razumevanja rizikov dolžnikov ob sklenitvi uvodoma citiranih pravnih poslov, izkoriščanje okoliščin, da dolžnika nista bila sposobna razumeti pomena tveganj, povezanih z najemom kredita v CHF, izkoriščanje nezadostne izkušenosti dolžnikov in njuno obravnavanje v nasprotju z očitnimi okoliščinami nezadostne izkušenosti na njuni strani, vnaprejšnje vedenje upnika o prerazporeditvi rizikov posla, izkoriščanje potreb dolžnikov, da pridobita kredit za reševanje stanovanjskega vprašanja, ter za odsotnost kavze pogodbenega razmerja. Zatrjujeta, da je glavnica na dan 1. 1. 2007 znašala 207.824,43 EUR, na dan 1. 8. 2013 218.435,80 EUR in na dan 19. 6. 2015 kljub delnim plačilom kar 251.73,16 EUR, kar predstavlja drastičen porast obveznosti. Upnik je kredit izplačal po ugodnem tečaju SIT za CHF, vse tveganje, ki je enormno in je vezano na valutna razmerja v pogojih gospodarske krize ob možnosti administrativnega in netržnega določanja tečaja CHF v razmerju z EUR s strani Švicarske nacionalne banke, pa sta prevzela izključno dolžnika. Tak posel nasprotuje temeljim načelom obligacijskega prava - načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načelu vestnosti in poštenja in omejitvam pogodbene svobode, zato je ničen. Trdita, da je treba upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti. Potrošniki bi morali biti seznanjeni, da razmerij valutnega para EUR/CHF ni mogoče predvidevati, da bi bilo mogoče glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnosti pričakovati apreciacijo, ter da bi banke morale potrošnikom predstaviti mehanizme, od katerih je bilo odvisno gibanje tečajev, da bi sploh razumeli vrsto in naravo prevzetih tveganj.

20. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na določbe o splošnih pogodbenih pogojih iz Zakona o varstvu potrošnikov in Zakona o potrošniških kreditih pravilno ugotovilo, da sta dolžnika s takimi navedbami, ki sta jih tudi obširno dokazno podprla, do stopnje verjetnosti izkazala svoje možnosti za uspeh v pravdi. V fazi postopka, ko izvršilno sodišče odloča o odlogu izvršbe, namreč za izkaz verjetnosti uspeha v pravdi zadošča že ugotovitev, da zahtevek iz naslova ničnosti izvršilnega naslova zaradi vsebnosti nepoštenih pogodbenih pogojev ni očitno neutemeljen. Pritožbeno zatrjevanje, da so bili primerljivi tožbeni zahtevki do sedaj zavrnjeni in torej neuspešni, pravilnosti take ugotovitve ne more izpodbiti. Morebitna ničnost, ki jo bo sodišče presojalo v pravdi, se namreč ugotavlja glede na okoliščine vsakega posameznega konkretnega primera, ki lahko temelji na ločenih historičnih dogodkih in ima svoje specifične lastnosti in okoliščine, ki lahko vplivajo na končni izid pravde, zato ni mogoče v naprej prejudicirati, da bosta tudi dolžnika s svojim konkretnim zahtevkom neuspešna.

21. S pritožbo upnik izpodbija tudi stroškovni del odločitve, vendar v tem delu ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, ob uradnem preizkusu pa višje sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in skladna z načelom uspeha strank v postopku.

22. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnika sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem nista navedla nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSL sklep I Ip 121/2018 z dne 7. 2. 2018 in VSM sklep I Ip 817/2017 z dne 21. 11. 2017, glej tudi Vukasnović I. v: Konec samovolje bančnih upnikov?, Pravna praksa št. 48/2018. 2 Prim. VSL sklep I Ip 121/2018 z dne 7. 2. 2018. 3 Prim. VSL Sklep II Ip 2195/2019 z dne 8. 1. 2020. 4 Ustavna pravica do zasebnosti je varovana v 35. členu Ustave RS, Evropska konvencija o človekovih pravicah - EKČP pa v 8. členu posebej izpostavlja tudi varstvo družinskega življenja in doma; prim. VSM Sklep I Ip 817/2017 z dne 21. 11. 2017, VSL Sklep I Ip 3635/2017 z dne 6. 4. 2018,...