Jedro

Podlaga vtoževane terjatve tožeče stranke je menjalna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama . Tožena stranka se je zavezala ob dogovorjeni realizaciji te menjalne pogodbe med drugim tožeči stranki zaradi potrebne preselitve dejavnosti tožene stranke v novozgrajeno obrtno delavnico, plačati dvakratne stroške selitve in "izgubo dohodka za začasno prenehanje obratovanja". V tej pravdi sedaj tožeča stranka nasproti toženi stranki zahteva izpolnitev te pogodbene obveznosti. Pri ugotavljanju prave višine tako dogovorjene odmene je potrebno upoštevati pogodbeno voljo strank v tej smeri, izraženo v omenjeni pisni menjalni pogodbi in v eventuelnem ustnem dogovoru, nikakor pa ni možna uporaba določil o neposlovni odškodninski obveznosti ter pravtako ni podlage za ugotavljanje odgovornosti za pogodbeno škodo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s tem ko je toženo stranko zavezalo k plačilu zneska 9,597.635,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, v korist tožnikov in obenem k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 552.439,00 SIT z enakimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pravočasno vložena pritožba tožene stranke izpodbija citirano sodbo sodišča prve stopnje ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz čl. 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Presoja utemeljenosti pritožbenih trditev in ugovorov kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega in procesnega prava (drugi odstavek čl. 365 Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pokažeta, da je potrebno priznati uspeh pritožbi predvsem v smeri uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Določeno tehtnost pa je potrebno priznati tudi očitkom pritožbe na račun nepravilne materialnopravne presoje obravnavanega razmerja.

Kot kažejo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zbrane na prvi stopnji, je podlaga vtoževane terjatve tožeče stranke v tč. 6 menjalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 7. 7. 1985. Tožena stranka se je zavezala ob dogovorjeni realizaciji te menjalne pogodbe med drugim tožeči stranki zaradi potrebne preselitve dejavnosti tožene stranke v novozgrajeno obrtno delavnico, plačati dvakratne stroške selitve in "izgubo dohodka za začasno prenehanje obratovanja". V tej pravdi sedaj tožeča stranka nasproti toženi stranki zahteva izpolnitev te pogodbene obveznosti. Pri ugotavljanju prave višine tako dogovorjene odmene bi tako po mnenju pritožbenega sodišča bilo potrebno upoštevati pogodbeno voljo strank v tej smeri, izraženo v omenjeni pisni menjalni pogodbi in v eventuelnem ustnem dogovoru (ker predvideni pismeni dodatek očitno ni bil sklenjen). Že v navedeni pismeni menjalni pogodbi zapisan pojem "izguba dohodka" pa v bistvu dovolj določno definira obseg tovrstne odmene, ki jo mora plačati tožena stranka. Prvo sodišče tako ob pravilni uporabi materialnega prava res ne bi smelo uporabiti določil o neposlovni odškodninski obveznosti, saj ni šlo za nobeno zakrivljeno škodno ravnanje na strani tožene stranke, prav tako pa tudi ni podlage za ugotovitev njene odgovornosti za pogodbeno škodo. Do te bi prišlo le v primeru, če bi tožena stranka kakorkoli kršila dogovorjene pogodbene obveznosti iz danega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Zaenkrat za uporabo tega materialnopravnega inštituta v zbranem dejanskem gradivu ni nobene podlage.

Ko je sodišče prve stopnje v dejanskem oziru ugotavljalo višino odmene, ki pripada tožeči stranki zaradi "izgubljenega dohodka" v smislu 6. točke citirane menjalne pogodbe, je pri ugotavljanju sprotne valorizirane višine te odmene v teku dalj časa trajajoče pravde, res izhajalo iz začetnega zneska, ki ga je iz te podlage navedla tožeča stranka v tožbi in to v znesku 10.681,36 dinarjev za tožnika in v znesku 12.121,72 dinarjev za tožnico. Iz trditvene podlage v tožbi izhaja, da je tožeča stranka uporabila oba zneska ob upoštevanju "izračuna po medobčinski upravi za družbene prihodke občin Maribor, sporočenega toženi stranki z dopisom z dne 22. 8. 1989 št. 23/3". Takšen pristop sodišča prve stopnje je bil povsem razumljiv ob dejstvu, da tožena stranka tej izhodiščni osnovi pri izračunu vtoževane odmene ni ugovarjala, niti izrecno, niti ni bilo to mogoče razbrati iz njenega konkludentnega ravnanja v procesu. Tako ni mogoče prezreti, da je tožena stranka svoje sodelovanje v postopku osredotočala predvsem na presojo višine odmene po izvršenih varolizacijah in v tej smeri predlagala tudi sama izvedbo dokazov (pritegnitev izvedencev finančne stroke). Smiselne ugovore na račun nepravilnosti te izhodiščne osnove je tožena stranka naznanila šele v svoji vlogi, nazvani "odgovor na tožbo" z dne 29. 6. 1995, tedaj po približno štirih letih in pol teka pravde. Ta procesna pasivnost in nedoslednost tožene stranke je v znatni meri pripomogla k osredotočanju dela sodišča prve stopnje v dejanskem pogledu zgolj na vprašanje primerne vsakokratne varolizacije navedene izhodiščne osnove pri ugotavljanju tožeči stranki pripadajoče odmene iz navedenega naslova.

Ko predvsem pritožba sedaj zelo določno graja tak pristop k rešitvi zadeve in izrecno ovrže uporabljeno izhodiščno osnovo, kot jo je v tožbi predlagala tožeča stranka, pri izračunu obsega in višine uveljavljane terjatve tožeče stranke, tega njenega ugovora ni mogoče spregledati. V kolikor bi šlo za izrecno priznano dejstvo s strani tožene stranke v tej smeri, bi ga končno smela tudi preklicati (čl. 221 ZPP), v danem primeru pa je kot rečeno tožena stranka smiselne ugovore v tej smeri podala že v zadnji pismeni vlogi pred odločitvijo na prvi stopnji. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pač ugotoviti, kakšna je bila dejanska izguba tožene stranke zaradi "izgube dohodka za začasno prenehanje obratovanja" za leto 1988 in 1989 v tedaj obstoječem nominalnem znesku. To bo mogoče doseči s primerjavo dohodka, doseženega iz dejavnosti tožeče stranke v navedenem časovnem obdobju z dohodkom, ki ga je tožeča stranka dosegla v časovno najbližjem obdobju, ko učinki menjalne pogodbe še niso nastopili (po očitku pritožbe naj bi bilo to leto 1987 in ne leto 1986), pri tem pa bo potrebno tudi izključiti morebitne druge vzroke, zaradi katerih bi lahko prišlo do upada prometa v izvrševanju dejavnosti tožeče stranke, kot to nakazuje pritožba. V kolikor sta pravdni stranki dosegli kakšni sočasni ustni konsenz glede načina ugotavljanja te dohodkovne razlike, bo to potrebno ugotoviti in pri načinu izračunavanja te razlike upoštevati tak konsenz strank. Sicer pa bo potrebno upoštevati tudi pogodbeno voljo strank, ali sta dogovorili nominalni princip pri uveljavljanju terjatve tožeče stranke iz naslova kritja te dohodkovne izgube ali varoliziranje te terjatve (na kar bi se dalo sklepati tudi iz pritožbenih trditev, ko pritožba delno graja način izračuna varoliziranih zneskov za določeno časovno obdobje). V primeru varolizacije navedene odmene bo potrebno pretehtati tudi pritožbene trditve v tej smeri.

Pritožbi sicer ni mogoče pritrditi v uveljavljanju pritožbenega razloga procesne narave, ko sodišču prve stopnje očita "protispisnost" pri povzemanju vsebine dopisa Medobčinske uprave za družbene prihodke občin Maribor z dne 22. 8. 1989, ki naj bi ga sodišče prve stopnje štelo kot oceno vtoževane dohodkovne izgube tožeče stranke. Razlogi izpodbijane sodbe kažejo, da je pač sodišče prve stopnje tako razumelo pomen navedene listine. Tudi kakšne druge procesne kršitve pri delu prve stopnje pritožbeno sodišče ni našlo. Pač pa je bilo potrebno napadeno sodbo razveljaviti zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v že opisanih smereh in vrniti zato zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 370 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku čl. 166 ZPP.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.