Jedro

V konkretnem primeru je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožnika za vračilo DPN se ni spremenilo, zato niso podani pogoji za vsebinsko obravnavo tožnikove zahteve, saj je tako zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP potrebno zavreči, kot je pravilno storil organ prve stopnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije ponovno zavrgla vlogo tožnika za vračilo davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) zaradi spremenjenih okoliščin. Stranka trpi svoje stroške, ki so nastali med postopkom. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 1. 12. 2014 vložil zahtevek za vračilo DPN v znesku 4.000,00 EUR, ker naj bi se spremenile okoliščine glede razveljavitve kupoprodajne pogodbe za stanovanjsko hišo v ... . Prvostopenjski organ navaja, da je tožnik že 14. 3. 2012 in ponovno 11. 2. 2013 vložil zahtevo za vračilo DPN, ki je bil plačan pri prodaji ½ stanovanjske stavbe v ..., kupcu A. d.o.o., ker naj bi bila kupoprodajna pogodba razvezana. Tožnik je v vlogi navajal, da bi kupec moral kupnino plačati najkasneje do 28. 2. 2010 ter bi bilo ob plačilu celotne kupnine izdano zemljiškoknjižno dovolilo. Ker kupec kupnine do določenega roka ni plačal, sta stranki 10. 6. 2011 sklenili dogovor, po katerem se je kupec zavezal plačati kupnino obročno. Zapadlost zadnjega obroka je bila 30. 9. 2011. Kolikor kupnina ne bo plačana se šteje, da je pogodba razveljavljena. Tožnik je štel prodajno pogodbo (SV 966/2009 z dne 1. 12. 2009) za razdrto po samem zakonu, ker predstavlja rok plačila kupnine bistveno sestavino pogodbe, na kar je pristal tudi kupec, ko je podpisal dogovor.

2. Organ prve stopnje je v zvezi z razveljavitvijo pogodbe 2. 4. 2012 pozval kupca, ki ni hotel potrditi, da se pogodba razveljavi (zapisnik, sestavljen pri prvostopenjskem organu 2. 4. 2012). Kot razlog navaja, da je del kupnine že poravnal in da bo razliko kupnine poplačal po ponovnem dogovoru s prodajalcem. Po ponovnem pozivu 14. 2. in 6. 3. 2013 se kupec ni zglasil pri davčnemu organu v zvezi z razveljavitvijo predmetne kupoprodajne pogodbe. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 16. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) ter navaja, da je zavezanec dolžan dokazati, da je prišlo do razdrtja pogodbe, ali da jo je sodišče z odločbo izreklo za neveljavno, in da je za razdrtje pogodbe potrebna volja vseh pogodbenih strank. Sklicevanje na Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) in potrdilo o dodatnih rokih, s katerimi tožnik poziva kupca za plačilo ter potrdilo o plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča niso zadosten razlog za odpravo odločbe o odmeri DPN. Tožnikov zahtevek za vračilo DPN je bil že z odločbo 19. 3. 2013 zavrnjen. Glede ponovne zahtevo za vračilo DPN 1. 12. 2014 je davčni organ ugotovil, da se okoliščine, na katere se opira tožnikov zahtevek, niso spremenile in da je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba prvostopenjska organa in odločba pritožbenega organa. Davčni organ je zato vlogo tožnika z dne 1. 12. 2014 za vračilo DPN zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Sklicevanje tožnika na pravne posledice razdrtja pogodbe oziroma odstopa od pogodbe, brez izkazane dejanske realizacije razdrtja pogodbe, ne zadostuje za vračilo DPN na podlagi 16. člena ZDPN-2. Tožnik v dosedanjih postopkih ni predložil dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na realizacijo o prenehanju pravnega posla, ampak je bilo mogoče sklepati na ovire, ki so pri realizaciji pogodbe nastale. Dejanske in pravne okoliščine od predhodno obravnavane zadeve za vračilo DPN pa se niso spremenile.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Za prodajno pogodbo, katere stranke so bile tožnik in B.B., oba na istem naslovu, kot prodajalca ter družba A. d.o.o., kot kupec za kupnino 400.000,00 EUR, ki bi morala biti plačana najkasneje do 28. 2. 2010, je tožnik 2. 12. 2010 plačal DPN v višini 4.000,00 EUR (oziroma skupaj z B.B. 8.000,00 EUR). Ker kupnina ni bila plačana do pogodbenega roka, so stranke sklenile dogovor o plačilu kupnine v treh obrokih, kjer so se izrecno dogovorile, da se bo prodajna pogodba v primeru, če kupnina tudi v dodatnem roku ne bo plačana, štela za razveljavljeno oz. razvezano. Kupec v navedenih rokih za obročno plačilo ni poravnal kupnine, kar izhaja iz notarskega zapisa z dne 11. 7. 2011. V posledici navedenega je bila prodajna pogodba sporazumno razvezana. Tožnik je postavil tudi sedemdnevni dodatni rok (drugi odstavek 105. člena OZ). Kupnina tudi v tem roku ni bila plačana. Zato je s potekom roka prodajna pogodba razvezana po samem zakonu (tretji odstavek 105. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ). Prenos lastninske pravice ni bil nikoli izvršen, kar izhaja iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov. Tožnik se sklicuje na prvi odstavek 16. člena ZDPN-2, ki ga citira. Navaja, da je prodajna pogodba z dne 1. 12. 2009 razdrta in da prenos lastninske pravice nikoli ni bil opravljen. Zaključki prvostopenjskega organa so napačni, saj je pogoj za vračilo DPN v konkretnem primeru izpolnjen. To izhaja tudi iz notarskega zapisa. Ne gre za to, da naj bi prišlo zgolj do zapletov pri realizaciji prodajne pogodbe in da dejanska realizacija razdrtja pogodbe oziroma odstopa od pogodbe v konkretnem primeru ne bi bila izkazana, za kar navaja razloge (dogovor z dne 6. 10. 2012, notarski zapis z dne 11. 7. 2011). Tožnik tudi navaja, da je zato prodajna pogodba sporazumno razdrta, preden je bil opravljen prenos na novega pridobitelja. Prodajna pogodba bi bila tudi v primeru, če ne bi prišlo do sporazumne razveze pogodbe, na podlagi tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ razvezana po samem zakonu, preden je bil opravljen prenos na novega pridobitelja.

5. Tožnik je v ponovni zahtevi opozoril na vsa za vračilo DPN pravno relevantna dejstva v zvezi s sklenitvijo in razvezo prodajne pogodbe. Dodatno je pojasnil pravno podlago ter predložil vsa dokazila, ki potrjujejo, da so pogoji za vračilo DPN po prvem odstavku 16. člena ZDPN-2 izpolnjeni. Navaja prodajno pogodbo z dne 1. 12. 2009, dogovor z dne 10. 6. 2011, notarski zapis z dne 11. 7. 2011, dopis z dne 10. 4. 2011, izpis Geodetske uprave RS glede lastništva obravnavane nepremičnine. Tožnik izpostavlja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi zato, ker z njim ni dosežen cilj pravne norme 16. člena ZDPN-2, ki ga navaja. Sodišču predlaga, da samo odloči po opravljeni glavni obravnavi, odločbo toženke odpravi in ji naloži vračilo DPN z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijano odločbo ter vse druge akte v postopku njene izdaje, odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, tožniku pa prisodi priglašene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 3. 3. 2016, tožnik svoje navedbe iz tožbe dopolnjuje z novimi dejstvi, do katerih je prišlo po vložitvi tožbe. Tožnik in B.B. (solastnika) sta 10. 2. 2016 pri notarju kot prodajalca sklenila prodajno pogodbo, s katero sta isto nepremičnino prodala kupcema C.C. in D.D., na podlagi katere je toženka tožniku izdala odločbo 16. 2. 2016, s katerima je odmerila DPN po stopnji 2% (2.000,00 EUR), ki ga je tožnik plačal 18. 2. 2016. Upoštevaje dejstvo, da sta tožnik (in B.B. kot solastnica) sklenila zgoraj navedeno prodajno pogodbo, je jasno, da je bila prodajna pogodba z dne 1. 12. 2009 razdrta oziroma razvezana. V nasprotnem tožnik (in solastnica B.B.) ne bi bila več solastnika nepremičnine in te prodajne pogodbe ne bi mogla skleniti. Ob predpostavki, da pogodba z dne 1. 12. 2009 ne bi bila razdrta, ne bi smeli biti izdani novi odločbi o odmeri DPN za isto nepremičnino. Navedbe toženke, da ni mogoče nedvoumno sklepati na prenehanje pravnega posla, so tako v nasprotju z obrazložitvijo odločb(e) z dne 16. 2. 2016, s katerima je toženka ponovno obračunala DPN za isto nepremičnino istima zavezancema. Tako sta na podlagi odločb toženke DPN dvakrat plačala, kar je nezakonito. Do razpolaganja za njima solastno nepremičnino (tožnika in B.B.) je prišlo le enkrat, zato je zahtevku tožnika potrebno ugoditi ter mu DPN, ki ga je plačal na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009, vrniti. Tožnik predlaga tudi združitev postopkov, ki pred naslovnim sodiščem tečejo pod I U 1484/2015, v katerem solastnica B.B. zahteva vračilo DPN za isto nepremičnino, saj gre za iste stranke (zakonca B.B.) ter isto dejansko in pravno podlago.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja in jih zaradi ponavljanja posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja:

10. V zadevi je sporno, ali so se po izdaji odločbe z dne 19. 3. 2013 o zahtevku tožnika z dne 11. 2. 2013 za vračilo DPN za predmetno nepremičnino spremenile okoliščine oziroma, ali se je dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira predmetni zahtevek tožnika z dne 11. 12. 2014, spremenilo. V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da je bila izdana o tožnikovi zahtevi za vračilo DPN 19. 3. 2013 zavrnilna odločba, potrjena z odločbo pritožbenega organa, ki je torej dokončna in pravnomočna, saj tožnik ne navaja, da bi zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu.

11. Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenilo.

12. Tožnik v tožbi navaja, da je z novo zahtevo, ki je predmet obravnavane zadeve, pojasnil pravne in dejanske podlage, na podlagi katerih zatrjuje, da mu na pravni podlagi 16. člena ZDPN-2 gre vračilo plačanega davka (DPN) po kupoprodajni pogodbi z dne 1. 12. 2009 v višini 4.000,00 EUR. Tožnik v tožbi, kakor tudi v upravnem postopku, navaja dokumentacijo, tako kupoprodajno pogodbo za predmetno nepremičnino z dne 1. 12. 2009 ter razloge, zaradi katerih je po določbah OZ že po zakonu šteti, da je bila ta pogodba razdrta, saj naj bi kupec ne plačal kupnine v rokih, ki so jih naknadno dogovorili in notarsko zapisali 11. 7. 2011. Sklicuje se tudi na dopis kupcu 10. 4. 2012. Že iz datumskih podatkov dokazil, ki jih je tožnik navajal v postopku ter se nanje sklicuje tudi v tožbi, je razvidno, da gre za dokumente, ki so datirani pred 19. 3. 2013, ko je bila izdana zavrnilna odločba. Prvostopenjski organ je pojasnil, kateri dokazi so bili upoštevani pri izdaji zavrnilne odločbe 19. 3. 2013, ter da tožniku v postopku, kateremu je sledila zavrnilna odločba, ni uspelo dokazati, da je bilo razdrtje pogodbe tudi dejansko realizirano. Oba davčna organa kot pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi pa ugotavljata, da se dejansko stanje ali pravna podlaga v zadevi, na katero se opira zahtevek tožnika z dne 1. 12. 2014, nista spremenila. S tem pa se strinja tudi sodišče. 13. ZDPN-2 določa posebne kot posebne primere vračila davka v 16. členu, če se pogodba o prenosu nepremičnine, o finančnem najemu nepremičnine ali o ustanovitvi oziroma prenosu stavbne pravice razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno in davčni zavezanec lahko zahteva, da se odločba o odmeri DPN odpravi in da se mu davek, ki ga je sam plačal vrne (prvi odstavek). Tožnik se tudi v tem postopku sklicuje na navedeno določbo ZDPN-2 in (ponovno) dokazuje, da je upravičen do vračila plačanega davka iz razloga, ker se je pogodba o prenosu predmetne nepremičnine razdrla, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, za kar navaja razloge, kot jih je (že) navajal in je bilo o tem zahtevku že odločeno 19. 3. 2013. Zato so razlogi, s katerimi tožnik pojasnjuje, da je bila pogodba razdrta, v primeru, kot je obravnavani, brezpredmetni, saj v obravnavani zadevi ne gre za to, da bi se ugotavljalo ali so izpolnjeni pogoji za posebne primere vračila davka po prvem oziroma drugem odstavku 16. člena ZDPN-2, temveč gre za vprašanje ali je tožnik z novo zahtevo 1. 12. 2014 izkazal, da so se spremenile okoliščine glede razveljavitve oz. razdrtja kupoprodajne pogodbe za predmetno stanovanjsko hišo. Glede tega pa sodišče sledi oceni prvostopenjskega organa in toženke, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira tožnikov zahtevek, ni spremenilo, za kar sta razloge pojasnila oba davčna organa, s katerimi se sodišče strinja.

14. Ob takem stanju stvari, ko je bila izdana zavrnilna odločba 19. 3. 2013 in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožnika za vračilo DPN, ni spremenilo, pa niso podani pogoji za vsebinsko obravnavo tožnikove zahteve, saj je tako zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP potrebno zavreči, kot je pravilno storil organ prve stopnje.

15. Okoliščine, ki jih tožnik izkazuje v pripravljalni vlogi 3. 3. 2016, da je prodal solastni del predmetne nepremičnine drugima kupcema, kot jih navaja, z notarskim zapisom 10. 2. 2016, pa niso obstajale v času odločanja prvostopenjskega organa. Sodišče preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta v času njegove izdaje, zato kasneje nastale okoliščine ne vplivajo na drugačno odločitev v konkretni zadevi. S tem tožnik dokazuje, da se je dejansko stanje po izdaji izpodbijane odločbe spremenilo, in gre za novo okoliščino, ki pa je lahko podlaga za vložitev (nove) zahteve pred pristojnim organom, ne more pa biti predmet presoje v tem postopku.

16. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

19. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za združitev postopkov v skupno obravnavo in odločanje (42. člen ZUS-1), saj v okviru procesnega vodstva sodišče ni vezano na predloge strank. Združitev postopkov (s postopkom v zadevi I U 1484/2015) pa tudi ne bi bistveno pripomogla k pospešitvi zadeve.