Jedro

Razveljavitev tretjega odstavka 22. člena ZMZ učinkuje tudi v postopku s to ustavno pritožbo. Odločitvi sodišč namreč temeljita na določbi ZMZ, za katero je ustavno sodišče presodilo, da ni v skladu z 18. členom Ustave.

Ker je izpodbijana odločba oprta na vsebino razveljavljenega zakonskega določila (pa čeprav to ni izrecno citirano), je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-266/2006/65 (1232-06) z dne 18. 5. 2011 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovne postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je namreč, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca in je to svoje stališče podrobno obrazložila. Ravno tako pa je ugotovila, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Tožniki so zoper to odločbo vložili tožbo, kjer so med drugim navedli, da je tretji odstavek 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v nasprotju z ustavo in z Ženevsko konvencijo o beguncih. To določilo je določalo, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, tožena stranka ne upošteva informacij o izvorni državi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi enkrat že odločilo in je s sodbo opr. št. I U 1082/2011-10 z dne 12. 7. 2011 tožbo zavrnilo. Navedlo je, da tretji odstavek 22. člena ZMZ ne vsebuje take vsebine, ki bi bila v nasprotju z ustavo. Zaradi tega ni prekinilo postopka in začelo postopka pred ustavnim sodiščem. Zavzelo je tudi stališče, da izpostavljanje tega določila v obravnavani zadevi ni relevantno, ker je tožena stranka informacije o izvorni državi, kar se tiče položaja Romov, upoštevala s tem, da je pridobila enajst poročil in jih obravnavala, ko je odločala o tem, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Tožniki so se zoper navedeno sodbo upravnega sodišča pritožili, vrhovno sodišče pa je s sodbo opr. št. I Up 483/2011 z dne 22. 9. 2011 pritožbo zavrnilo. Pritožniki so vložili ustavno pritožbo, ustavno sodišče pa je ustavni pritožbi ugodilo in z odločbo št. Up 1136/2011-24 z dne 15. 3. 2012 sodbi vrhovnega sodišča in upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje. Ustavno sodišče v svoji odločbi navaja, da iz obrazložitve odločbe tožene stranke ter sodbe vrhovnega sodišča izhaja, da odločitev o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa begunca temelji na tretjem odstavku 22. člena ZMZ. Tožena stranka in upravno sodišče sta zavzeli enaki stališči, da navedena zakonska določba ni bila relevantna za odločanje, ker je tožena stranka pri odločanju pregledala in upoštevala enajst informacij o stanju v izvorni državi, vendar pa to drži le za presojo pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, ne pa tudi za presojo pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišči nista pojasnili, zakaj menita, da očitki tožnikov o neskladnosti tretjega odstavka 22. člena ZMZ z Ženevsko konvencijo in ustavo niso utemeljeni in tudi nista prekinili postopka in začeli postopka pred ustavnim sodiščem, kar pa je kršitev 22. člena ustave. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-292/09, Up 1427/09 ugotovilo, da je tretji odstavek 22. člena ZMZ v neskladju z 18. členom ustave in ga je razveljavilo. Ugotovilo je, da izpodbijana zakonska določba dopušča, da pristojni organ zavrne prošnjo za mednarodno zaščito ne da bi upošteval vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo, ali so prosilcu zagotovljena jamstva iz 18. člena ustave. Navedeno odločbo je ustavno sodišče sprejelo po izdaji izpodbijanih sodb, vendar pa je ustavno sodišče že sprejelo stališče, da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno. Razveljavitev tretjega odstavka 22. člena ZMZ učinkuje tudi v postopku s to ustavno pritožbo. Odločitvi sodišč namreč temeljita na določbi ZMZ, za katero je ustavno sodišče presodilo, da ni v skladu z 18. členom ustave. Iz navedenega razloga je ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbi ter zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje. Ustavno sodišče je v odločbi dalo navodilo, da upravno sodišče svoje odločitve ne bo smelo opreti na razveljavljeno zakonsko določbo.

Upravno sodišče je v ponovljenem postopku, upoštevajoč odločbo ustavnega sodišča, ugotovilo, da je tožba utemeljena.

Ko je v upravnem postopku tožena stranka ugotavljala, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca, je zavzela stališče, da ker „prosilca nista izkazala splošne verodostojnosti, saj so bile v njunih izjavah ugotovljene neskladnosti in protislovja v zvezi s temeljnimi razlogi, zaradi katerih naj bi prosilci zapustili izvorno državo, pristojni organ ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 287/2010 z dne 10. 11. 2010 izjav prosilcev ni preverjal z dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njunim primerom“ (str. 7 odločbe). Tožena stranka na navedenem mestu sicer res izrecno ne citira tretjega odstavka 22. člena ZMZ, ki ga je ustavno sodišče kasneje razveljavilo, vendar pa pri svojem odločanju izhaja iz vsebine tega določila, čeprav je bilo to določilo kasneje razveljavljeno. Tožena stranka je torej uporabila določilo materialnega prava, za katerega je bilo ugotovljeno, da je v nasprotju z ustavo in je bilo razveljavljeno. Izpodbijana odločba torej v delu, ki se nanaša na ugotavljanje, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca, temelji na kasneje razveljavljenem določilu tretjega odstavka 22. člena ZMZ. Sodišče je v ponovljenem postopku moralo upoštevati navodilo ustavnega sodišča, da svoje odločitve ne sme opreti na razveljavljeno zakonsko določbo in je zato moralo ugotoviti, ali je na razveljavljeno zakonsko določbo oprta izpodbijana odločba. Iz razloga, ker je izpodbijana odločba oprta na vsebino razveljavljenega zakonskega določila (pa čeprav to ni izrecno citirano), je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je bilo pri izdaji odločbe uporabljeno določilo materialnega prava, ki ga je ustavno sodišče pozneje razveljavilo.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka, ko bo ugotavljala, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca, upoštevati, da tretji odstavek 22. člena ZMZ ne velja več, kar pomeni, da je treba tudi pri ugotavljanju statusa begunca upoštevati informacije o izvorni državi, in ne samo pri ugotavljanju pogojev za priznanje subsidiarne zaščite Procesna napaka, ki jo ustavno sodišče očita upravnemu in vrhovnemu sodišču, ker nista pojasnili, zakaj menita, da so očitki tožnikov o neskladnosti tretjega odstavka 22. člena ZMZ v neskladju z Ženevsko konvencijo in ustavo neutemeljeni, pa je take narave, da se je ne da odpraviti, saj je bilo navedeno določilo že razveljavljeno.