Jedro

Delodajalec v primeru t. i. individualnih odpustov ni dolžan preverjati, ali je ob ugotovljenem poslovnem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče delavca zaposliti tudi pri drugem delodajalcu. Te dolžnosti mu zakon ne nalaga, torej mu ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, če tega ne stori. Navedeno velja tudi za primer, če gre za dve družbi - pravni osebi, ki zaposlujeta svoje delavce, vendar sta lastninsko povezani in opravljata delo na isti lokaciji.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 10. 2. 2009 nezakonita in jo razveljavilo. Hkrati je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Sodišče je presodilo, da tožena stranka pri ocenjevanju tožnice ni pravilno uporabila dveh kriterijev od šestih, ki jih je sprejela za določitev presežnih delavcev, kljub temu, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Zato je bila tožnica neutemeljeno uvrščena v kvoto delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Poleg tega je ocenilo, da je tožena stranka preuranjeno sprejela odločitev o odpuščanju, saj je že prej kot v letu dni po podanih odpovedih, najela veliko število agencijskih delavcev, kar po stališču sodišča prve stopnje kaže, da odpovedni razlog ni bil resen in utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. V nasprotju s sodiščem prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka obstoj poslovnega razloga dokazala. Po oceni sodišča druge stopnje je tožena stranka kriterije za določitev presežnih delavcev uporabila pravilno in tožnici dodelila ustrezno število točk v skladu z Internim predpisom za točkovanje in razvrščanje delavcev v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na to, da je tožnica v primerjavi s povprečjem drugih delavcev dosegala slabšo delovno uspešnost, ji tožena stranka utemeljeno ni dodelila točk iz tega kriterija, kljub temu, da je tožnica normo sicer presegala. Po stališču sodišča druge stopnje takšno ocenjevanje ni bilo diskriminatorno, temveč je predstavljalo objektiven način določitve presežnih delavcev, ki je temeljil na ugotovljenih delovnih rezultatih posameznega delavca. Dejstvo, da je agencija delavce k toženi stranki napotila v letu 2010, na presojo zakonitosti tožničine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima vpliva, saj so relevantne le okoliščine v času, ko je bila odpoved podana. Takrat je bil ugotovljen velik upad proizvodnje, v kateri je delala tožnica in v letu 2009 pa agencija k toženi stranki ni napotovala delavcev.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in 8., 10., 14., 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi so tudi nejasni, med seboj v nasprotju, v nasprotju z listinami in zapisniki o izvedenih dokazih, ki se nahajajo v sodnem spisu. Sodišče druge stopnje je brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišču očita, da je odločalo mimo trditvene podlage, ker svojih zaključkov o doseženih točkah ter uporabi kriterijev ne bi smelo opreti na izpovedbo priče M. in direktorja tožene stranke. Sodišče druge stopnje ni dalo tožnici možnosti, da se izjavi o točkovnem sistemu in o doseženih točkah. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti postopka in storilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ni presojalo odpovedi z vidika tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj je tožnica prepričana, da bi jo tožena stranka lahko zaposlila pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, tudi v eni izmed svojih družb v skupini npr. v A., ki ni beležil upada proizvodnje in za katero je že delala in kamor je tožena stranka razporedila nekaj presežnih delavcev. Sodišče druge stopnje pri odločitvi tudi ni upoštevalo določbe četrtega odstavka 12. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije (v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 108/2005), ki določa, da mora delodajalec v primeru manjšega števila presežnih delavcev pisno obvestiti sindikat najmanj mesec dni pred izvajanjem ukrepov za razreševanje presežnih delavcev. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena prej kot v enem mesecu po obvestilu sindikata. Sodišče je zmotno zaključilo, da je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, saj bi morala tožena stranka pri številu presežnih delavcev upoštevati tako delavce, katerim dejansko preneha delovno razmerje, kot tudi delavce, kateri so bili razporejeni v družbo A. in se jim je na ta način rešil njihov status. Tožena stranka ne bi smela uporabiti internega predpisa za točkovanje, saj z njim delavci niso bili seznanjeni. Navaja, da so bili upoštevani kriteriji nepravični in neobjektivni, saj tožnica ni bila kriva, da jo nadrejeni niso uvajali v več operacij in jo izobraževali. V dopolnitvi revizije uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka saj sodišče druge stopnje pri odločanju ne bi smelo upoštevati pritožbenih novot v zvezi s točkovanjem in opozarja na določbe panožne kolektivne pogodbe glede izobraževanja. Graja tudi odločitev o stroških postopka. V dodatku k reviziji navaja, da sodišči nižje stopnje nista pravilno uporabili določbe 96. člena ZDR.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija proti odločitvi o stroških postopka ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Revidentka v dopolnitvi revizije izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških pa ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage strank in kršilo načelo kontradiktornosti postopka in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v okviru svoje trditvene podlage v skladu z načelom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena nosila breme dokazovanja obstoja poslovnega razloga. Tožena stranka je za svoje navedbe predlagala in predložila dokaze, sodišče pa jih je izvedlo. Tožena stranka je v svojih vlogah predstavila razloge za prenehanje potreb po opravljanju tožničinega dela glede na nastalo gospodarsko situacijo, pojasnila je vsebino Internega predpisa za točkovanje, predstavila njegovo uporabo in ga sodišču dostavila. Sistem ocenjevanja sta zaslišana na glavni obravnavi pojasnila tudi M., ki je opravila točkovanje ter direktor tožene stranke. Trditvena podlaga tako ni bila pomanjkljiva in sodišče je odločalo v njenem okviru. Tožnica je imela možnost izjaviti se o točkovnem sistemu, zato so neutemeljene tudi revizijske navedbe, da je sodišče druge stopnje kršilo načelo kontradiktornost. 9. Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih pavšalno zatrjuje revidentka in sodišču druge stopnje neutemeljeno očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člen ZPP. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitanih kršitev. Revidentka kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pa iz revizijskih navedb ni razvidno, v čem naj bi bila zatrjevana t. i. protispisnost podana, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Kolikor revizija uveljavlja domnevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s čiščenjem spajkalnika, revizijsko sodišče ugotavlja, da se te navedbe nanašajo na drugo delavko, saj sodišče takih ugotovitev sploh ni napravilo.

10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje, ne da bi opravilo glavno obravnavo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje po vsebini pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice na delovnem mestu izdelovalca uporov, vendar je presodilo, da je pri odločitvi o nezakonitosti odpovedi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar okoliščine za razpis pritožbene obravnave v smislu 347. člena ZPP niso bile podane. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na pritožbene novote tožene stranke, saj je le-ta navedbe in dokaze, da je bila odpoved zakonita, izčrpno navedla že v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je toženo stranko dosegla svetovna gospodarska kriza, ki se je kazala v upadu prodaje in naročil. Kljub sprejetim ukrepom, s katerimi je blažila nastalo situacijo, je postalo nepotrebno delo 18 zaposlenih. Direktor tožene stranke je sprejel kriterije za določitev seznama presežnih delavcev, ki sta jih potrdila izvršni odbor sindikata in svet delavcev. Določenih je bilo šest kriterijev, na podlagi katerih je tožena stranka delavce, ki so dosegli najnižje število točk uvrstila na seznam presežnih delavcev. Prve štiri kriterije je uporabila kumulativno (strokovna izobrazba, uvedenost za opravljanje večih del, usposobljenost in izkušnje za delo na drugem delovnem mestu, delovna uspešnost v obdobju od aprila 2008 do junija 2008); peti kriterij (delovna doba v skupini podjetij) pa se je uporabil, če sta dva delavca dosegla enako število točk po prvih štirih kriterijih. Šesti kriterij je bil izločitvene narave (status edinega hranilca družine oziroma nezaposlen partner).

13. Po ugotovitvah sodišča je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi le 18 delavcem in ni izkazano, da bi z odpuščanji nadaljevala. Zato sta sodišči pravilno zaključili, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev oziroma, da bi bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZDR. Glede revizijskih navedb, da je tožena stranka v času, ko je vršila odpuste dejansko presežnih najmanj 23 delavcev, revizijsko sodišče ugotavlja, da take navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja in so nedovoljene (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je resda ugotovilo, da je tožena stranka večje število delavcev prerazporedila na delo v povezano družbo A., ni pa izkazano, da bi ti delavci dobili odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Med večje število delavcev iz 96. člena ZDR se lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga.

14. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi preverila možnosti dokvalifikacije oziroma zaposlitve tožnice na drugih delih v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Delodajalec v primeru t. i. individualnih odpustov pa ni dolžan preverjati, ali je ob ugotovljenem poslovnem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče delavca zaposliti tudi pri drugem delodajalcu. Te dolžnosti mu zakon ne nalaga, torej mu ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, če tega ne stori. Navedeno velja tudi za primer, če gre za dve družbi - pravni osebi, ki zaposlujeta svoje delavce, vendar sta lastninsko povezani in opravljata delo na isti lokaciji (1). Zato je neutemeljeno tudi revizijsko prizadevanje, da bi morala tožena stranka preveriti možnost zaposlitve v povezani družbi A..

15. Neutemeljeno je zatrjevanje revidentke, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker tožena stranka pri obveščanju sindikata o razreševanju presežnih delavcev ni spoštovala roka iz četrtega odstavka 12. člena panožne kolektivne pogodbe, ki določa, da v primeru manjšega števila presežnih delavcev, mora delodajalec pisno obvestiti sindikat najmanj mesec dni pred izvajanjem ukrepov za razreševanje presežnih delavcev. Tudi če bi bilo iz ugotovitev sodišč nižje stopnje mogoče zaključiti, da tožena stranka navedenega roka iz panožne kolektivne pogodbe ni spoštovala, ta nepravilnost pa sama po sebi nima za posledico nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi to dejstvo kakorkoli vplivalo na zakonitost odpovedi. Sicer pa je bilo ugotovljeno, da je sindikat v postopku razreševanja presežnih delavcev aktivno sodeloval. 16. Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje, da tožena stranka ne bi smela uporabiti kriterijev, ker so v nasprotju s tretjim odstavkom 33. člena panožne kolektivne pogodbe, ki določa, da delodajalec delavcu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga, če delavcu ni omogočil izobraževanja v skladu s potrebami delovnega procesa. Pravica do izobraževanja ni absolutna pravica delavca, ampak je soodvisna od potreb delovnega procesa in finančnih zmožnosti delodajalca. Da bi bila tožnica od takega izobraževanja neutemeljeno izločena, sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključki sodišča druge stopnje, da uporabljeni ukrepi za določitev presežnih delavcev niso bili diskriminatorni in da jih je tožena stranka v tožničinem primeru uporabila pravilno.

17. Sodišče je ugotovilo, da je bil na razširjeni seji IO sindikata ... in Sveta delavcev tožene stranke dne 15. 1. 2009 obravnavan in potrjen predlog kriterijev za določitev seznama presežnih delavcev v postopku odpovedi manjšemu številu delavcev. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je imela tožnica v ocenjevalnem obdobju manjšo delovno uspešnost v primerjavi s sodelavci, saj je dejansko dosegla 106% uspešnost, povprečje v operaciji je bilo 116%, zaradi česar iz naslova relativno slabše delovne uspešnosti ni dobila točk. Tožnica je bila seznanjena o svoji delovni uspešnosti ob vsakokratnem obračunu plače in zoper ugotovljeno delovno uspešnost ni ugovarjala. Sodišče je na navedene dejanske ugotovitve vezano in kolikor se tožnica z njimi ne strinja oziroma graja dokazno oceno, na podlagi katere je svoje zaključke gradilo sodišče, gre za poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato revizijsko sodišče tudi vseh obširnih navedb, ki se nanašajo na domnevno nepravično točkovanje ni moglo upoštevati.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je bila ta tudi po presoji revizijskega sodišča zakonita.

19. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj VIII Ips 459/2006 z dne 30. 1. 2007.