Jedro

V kolikor so trditve pavšalne oziroma pomanjkljive, jih v dokaznem postopku niti ni mogoče preizkušati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo v I. točki izreka, da je dolžnik dolžan na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Celju z dne 8. 12. 2022 P 161/2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 9. 3. 2023 Cp 32/2023 v roku 8 dni od vročitve tega sklepa vzpostaviti prejšnje stanje tako, da s kolovozne poti v delu, ki poteka preko nepremičnin parc. št. 548 k. o. ... (ID ...) in parc. št. 547 k. o. ... (ID ...), ki sta njegova last, odstrani razgrnjeno zemljino ter s tem kolovozno pot vzpostavi v stanje, v kakršnem je bila pred 10. 5. 2021; v II. točki izreka, da je dolžnik, če v danem roku svoje obveznosti ne bo izpolnil, dolžan upnici za vsak dan zamude plačati sodne penale v višini 100,00 EUR, in sicer za čas od 9. dne po prejemu sklepa dalje do izpolnitve obveznosti iz točke I. izreka tega sklepa; v III. točki izreka, da mora dolžnik povrniti upniku v roku 8 dni stroške postopka v višini 845,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku tega roka, in v IV. točki izreka, da dolžnik sam trpi svoje stroške tega postopka.

2.Zoper sklep se dolžnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da predlog upnice za določitev sodnih penalov zavrne oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3.Izpostavlja, da je obveznost iz izvršilnega naslova premalo določljivo opredeljena. Upoštevaje ustavnosodno prakso (prim. odločbo Up-1004/11) je potrebno pri presoji, ali je dolžnik izpolnil obveznost, upoštevati celoten izrek izvršilnega naslova in njegovo obrazložitev. Že pravdno sodišče je v 12. točki obrazložitve izvršilnega naslova navedlo, da je glede na nedoločno vsebino restitucijskega zahtevka ugotovitveni del potreben. Dajatveni (restitucijski) del izreka izvršilnega naslova je treba brati skupaj z ugotovitvenim, iz katerega izhaja namen izpolnitve nedenarne obveznosti, to je odstranitev razgrnjene zemljine z vzpostavitvijo v prejšnje stanje, ki (ponovno) omogoči upnici dostop do njenih nepremičnin. Dolžnik vztraja, da je to obveznost izpolnil. Sodišče je dokaz z ogledom zavrnilo z obrazložitvijo, da s samim ogledom ne bi moglo ugotoviti stanja pred motilnim dejanjem (10. 5. 2021), saj sodišču to stanje ni znano, tega pa ni jasno zatrjeval in dokazoval niti dolžnik. Dejstvo, ki ga priznavata obe stranki, je, da je bila pred 10. 5. 2021 kolovozna pot prevozna, kar je tudi sedaj, ko je dolžnik svojo obveznost izpolnil. O tem bi se sodišče z izvedbo ogleda lahko samo prepričalo, toliko bolj pa bi razumelo v spis vložene fotografije. Pri zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem strank sodišče razloguje, da navedbe dolžnika, na kak način je izpolnil svojo nedenarno obveznost (da je z bagrom odrinil zemljino, da so vidne kolesnice in da je pot prevozna), ne potrjujejo, da so bila dela v celoti skladna z izvršilnim naslovom. Zato po mnenju sodišča tudi zaslišanje strank tega ne bi pojasnilo. Kako si prvo sodišče razlaga besedno zvezo "da so opravljena dela v celoti skladna z izvršilnim naslovom" in slednjo tolmači le v delu restitucijskega izreka," da odstrani razgrnjeno zemljino ter s tem kolovozno pot vzpostavi v stanje, v kakršnem je bila pred 10. 5. 2021," pa izpodbijani sklep ne pojasni. V tem delu je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje; ker pa svoje odločitve (točka 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni ustrezno obrazložilo, je zagrešilo tudi bistveno kršitev pravil postopka. Ravno zaradi nedoločljivega izreka je potrebno presojati izvršilni naslov po vsebini, česar sodišče ni storilo. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da je dolžnik odstranil razgrnjeno zemljino in vzpostavil kolovozno pot v prejšnje stanje, to je v stanje prehodnosti oziroma prevoznosti, ki omogoča upnici dostop do njenih nepremičnin, ki je bil z motilnim dejanjem onemogočen. V spis vložene fotografije to dokazujejo. Ugotovitev sodišča, da dolžnik ni pojasnil, ali je odstranil vso nasuto zemljino, temveč je trdil, da je razgrnjeno zemljino odrinil in uredil kolovozno pot, je zmotna, ker v izvršilnem naslovu ne piše, da mora odstraniti vso razgrnjeno zemljino, temveč da mora odstraniti razgrnjeno zemljino ter s tem kolovozno pot vzpostaviti v stanje pred 10. 5. 2021. Trditev, da je zemljino odrinil, pomeni, da jo je odstranil. Sodišče je uporabilo pravni standard ″urejen kolovoz″, kar iz izvršilnega naslova ne izhaja. Nadalje izpodbijani sklep ugotavlja (iz fotografije št. 9), da je nivo kolovozne poti isti kot brežina, kar kaže na to, da dolžnik razgrnjene zemljine ni odstranil. V izvršilnem naslovu tudi ni govora o različnem nivoju kolovozne poti in travnika, sodišče si to fotografijo razlaga tako, da so sicer na njej vidne kolesnice, vmes pa je že poraščeno z zemljo. Na fotografiji št. 9, ki prikazuje kolovozno pot v njenem zgornjem delu (na fotografiji je viden čebelnjak upnice), je lepo vidna trasa kolovozne poti. Splošno znano je, da so kolovozne poti, ki potekajo preko travnikov, vmes poraščene s travo in da so vidne le kolesnice. V kolikor se kolovozne poti ne uporabljajo, se zarastejo s travo. Iz fotografij, ki jih je v spis predložil dolžnik, izhaja, da je po odstranitvi razgrnjene zemljine, kolovozna pot vzpostavljena v prejšnje stanje, saj spet omogoča dostop upnici do njenih parcel. Sodišče je vpogledalo tudi v fotografije, posnete z dronom, in ugotovilo, da je na teh fotografijah vidna celotna trasa kolovozne poti. Sodišča pa te fotografije vseeno niso prepričale, da je vzpostavljeno stanje prevoznosti, kot je bilo pred 10. 5. 2021. Na tem mestu nikoli ni bilo makadamske ceste (sodišče bi se očitno zadovoljilo s fotografijami, ki bi kazale zemljišče v barvi peska in kamenja), čeprav v tej smeri sodišče svojega sicer napačnega razmišljanja niti ne razvije do konca. Na tem mestu gre ponovno za neobrazloženost. Sodišče je napačno ugotovilo, da dolžnik predlagani višini sodnih penalov ni nasprotoval. Dolžnik se je zoperstavil predlogu za izdajo sodnih penalov v celoti, zlasti z navedbami, da je obveznost v celoti izpolnil. Iz njegovih navedb je ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP zaključiti, da je nasprotoval tudi višini sodnih penalov, saj namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb dolžnika. Izpodbijani sklep je obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka, je v nasprotju z ustavnosodno prakso, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno ter materialno pravo zmotno uporabljeno. Z izpodbijanim sklepom je upnica poleg prevoznosti kolovozne poti dobila še 100 EUR sodnih penalov dnevno. Dolžnik je na tem odseku opravil zemeljska dela in odstranil zemljino ter s tem ponovno omogočil upnici rabo gospodujočih zemljišč, kot jo je ta izvajala pred motilnim dejanjem, ko je to kolovozno pot uporabljala občasno, niti ne vsako leto. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Materialnopravna podlaga za uporabo inštituta sodnih penalov je v 269. členu Obligacijskega zakonika, ki daje upniku možnost, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteva, naj sodišče dolžniku določi primeren dodatni rok za izpolnitev, ter izreče, da bo moral, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, od dneva, ko se rok izteče, upniku plačati določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto.

5.Sprva je pojasniti, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o zagrešeni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, da izpodbijani sklep ni obrazložen. Navedena kršitev določb pravdnega postopka je podana le v tistih redkih primerih, ko sodne odločbe zaradi napak in pomanjkljivosti objektivno sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijani sklep nima, saj vsebuje zadostne razloge, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo izreku, zato je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti.

6.Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje kot odločilni razlog za zavrnitev dokaznih predlogov z ogledom na kraju samem in zaslišanjem priče A. A. in strank v 11. točki obrazložitve navedlo, da trditvena podlaga ni narekovala izvedbe teh dokazov. V kolikor so trditve pavšalne oziroma pomanjkljive, jih v dokaznem postopku niti ni mogoče preizkušati. Neutemeljeno je ob tem sklicevanje pritožbe na to, da bi sodišče prve stopnje z izvedbo dokazov lahko ugotovilo resnično dejansko stanje, saj kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, izvedba dokazov ne more nadomestiti pavšalne trditvene podlage.

7.Izvršilni naslov dolžniku nalaga, da mora vzpostavitvi prejšnje stanje tako, da s kolovozne poti v delu, ki poteka preko nepremičnin parc. št. 548 in 547, obe k.o. ..., ki sta dolžnikova last, odstrani razgrnjeno zemljino ter s tem kolovozno pot vzpostavi v stanje, v kakršnem je bila pred 10. 5. 2021. Obveznost, ki se z izvršilnim naslovom nalaga v izpolnitev dolžniku, je povsem določljivo opredeljena. Brezpredmetno je pritožbeno sklicevanje na 12. točko obrazložitve izvršilnega naslova, saj je v tej točki obrazložitve pravdno sodišče le pojasnilo razloge, čemu je v konkretnem primeru dopusten ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pri presoji, ali je dolžnik izpolnil obveznost, sodišče veže načelo stroge formalne legalitete, po katerem sodišče upniku ne more prisoditi kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova, dolžnik pa je dolžan izvršiti obveznost iz izvršilnega naslova tako, kot se obveznost glasi.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je dolžnik tisti, ki mora dokazati, da je obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil v vsebini, kot se ta glasi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dolžnik ni zmogel že zadostnega trditvenega bremena, s katerim bi izkazal, da je odstranil razgrnjeno zemljino tudi v zgornjem delu trase kolovozne poti. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa podrobno obrazložilo, da je dolžnik sprva le pavšalno trdil, da je izpolnil nedenarno obveznost iz izvršilnega naslova in da je nato v trditveni podlagi temu nasprotno trdil in dokazoval, da v zgornji del kolovozne poti ni posegal, ker po navodilih inšpektorja ni smel. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi ugotovilo, da dolžnik ni uspel dokazati te sicer protislovne trditve, da v zgornji del kolovozne poti ni smel posegati zaradi navodil inšpektorja, saj iz predloženega sklepa Inšpektorata RS ne izhaja prepoved posega na trasi sporne kolovozne poti. Dolžnik pritožbeno teh zaključkov sodišča prve stopnje obrazloženo v ničemer ne izpodbija, ampak v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je na spornem odseku opravil zemeljska dela in odstranil zemljino, kar je v nasprotju z njegovimi trditvami, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, da v zgornji del trase kolovozne poti ni posegal.

9.Sodišče prve stopnje je kljub pravilnem zaključku, da so bile dolžnikove trditve o izpolnitvi obveznosti iz izvršilnega naslova pavšalne in nasprotujoče, v izpodbijanem sklepu opravilo še dokazno oceno v spis predloženih fotografij dolžnika in upnice in prepričljivo v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da tudi iz predloženih fotografij ne izhaja, da je dolžnik v zgornjem delu trase odstranil razgrnjeno zemljino.

10.Sodišče prve stopnje je pravilo ugotovilo tudi, da dolžnik predlagani višini sodnih penalov ni v ničemer nasprotoval. Dolžnik obrazloženo višini sodnih penalov v odgovoru na predlog ni obrazloženo nasprotoval niti tega ne stori v predmetni pritožbi. Po presoji sodišča druge stopnje določena višina sodnih penalov predstavlja ustrezen pritisk na dolžnika, da bo izpolnil nedenarno obveznost po izvršilnem naslovu.

11.Dolžnik obrazloženo pritožbeno stroškovnega dela odločitve (III. in IV. točka izreka) ne izpodbija, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le preizkus kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal nepravilnosti.

12.Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, ni mogoče zaključiti, da mu je upnica stroške pritožbenega postopka povzročila neutemeljeno. Zato dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

-------------------------------

1Prim. npr. sklep VS RS II Ips 207/2006 z dne 11. 5. 2006.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 212 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.