U-I-171/00

6. 7. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Bibijane Babič iz Zagreba, Republika Hrvaška, ki jo zastopa Janez Perš, odvetnik v Murski Soboti, na seji dne 6. julija 2000

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 81. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93 in 65/98) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pobudnica navaja, da je Okrajno sodišče v Murski Soboti v zapuščinski zadevi, katere predmet je dedovanje denacionaliziranega premoženja, izdalo sklep o uvedbi zakonitega dedovanja. V navedeni zapuščinski zadevi naj bi se prijavila kot oporočna dedinja na podlagi oporoke z dne 8. 2. 1951, sodišče pa naj bi jo kot oporočno dedinjo iz dedovanja izključilo. Svojo odločitev je sodišče oprlo na določbe 81. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Pobudnica se je zoper tak sklep prvostopnega sodišča pritožila, Ustavnemu sodišču pa predlaga, naj 81. člen ZDen razveljavi ter do dokončne odločitve o ustavnosti izpodbijane določbe zadrži njegovo izvrševanje.

2.Pobudnica meni, da Ustavno sodišče v svojih dveh odločbah (št. U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993, Uradni list RS, št. 4/94 in OdlUS II, 118 ter št. U-I-16/94 z dne 11. 5. 1995, Uradni list RS, št. 37/95 in OdlUS IV, 46), s katerima je presojalo skladnost 81. člena ZDen z Ustavo, ni upoštevalo primerov, v katerih je bila oporoka sestavljena in razglašena pred izdajo odločbe o nacionalizaciji. Tako naj bi bila zapustnica v času sestave oporoke in v času uvedbe dedovanja še vedno zemljiškoknjižna lastnica. Predpis o nacionalizaciji, ki je bil sprejet leta 1948, naj bi bil ovira za upoštevanje oporočne volje denacionalizacijskega upravičenca le v primeru, če je bila nacionalizacija v času sestave oporoke oziroma vsaj ob uvedbi dedovanja že vpisana v zemljiško knjigo.

3.Z navajanjem okoliščin konkretnega primera pobudnica utemeljuje, da naj bi bila zapustnica v času sestave oporoke in v času uvedbe dedovanja še vedno zemljiškoknjižna lastnica, ker je bila odločba o nacionalizaciji izdana šele leta 1954, torej po smrti zapustnice. Iz tega naj bi izhajalo, da se je oporoka nanašala tudi na nacionalizirano premoženje. Pravilnost take razlage utemeljuje s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-256/96 z dne 19. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 1/97 in OdlUS V, 178), po katerem je za ugotovitev veleposesti na podlagi Zakona o likvidaciji bila "odločilna lastninska pravica, kakor je bila vpisana v zemljiških knjigah na dan 27. 2. 1919". S tem pa naj bi šlo za argumente, ki jih dosedanje odločbe Ustavnega sodišča ne obravnavajo.

4.Tako sklepanje je napačno. Če bi bilo premoženje podržavljeno šele z odločbo, izdano po smrti zapustnice, sploh ne bi bilo podržavljeno zapustnici, temveč njenim dedičem. Tako v opisanem primeru denacionalizacijska upravičenka sploh ne bi bila zapustnica, temveč bi bili denacionalizacijski upravičenci (kot osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno) njeni dediči, ki so vse premoženje, ki ga je zapustnica imela, pridobili s trenutkom njene smrti. O tem, da je v obravnavanem primeru denacionalizacijska upravičenka zapustnica, pa je že odločeno s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo.

5.Pobudnica zmotno misli, da je Ustavno sodišče z odločbama št. U-I-96/92 in št. U-I-16/94 presodilo, da navedena določba ni v neskladju z Ustavo zaradi dejstev, ki govorijo v prid sedanji ureditvi. Ustavno sodišče je namreč s citiranima odločbama presodilo, da gre pri vsebini določbe 81. člena ZDen za vprašanje primernosti zakonske ureditve, ter da zakonodajalec z dajanjem prednosti zakonitemu dedovanju v tej dejanski in pravni situaciji ni kršil pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Omenjena dejstva je Ustavno sodišče navedlo v obrazložitvi odločbe med razlogi, ki jih zakonodajalec tehta pri zakonskem urejanju razmerja med zakonitim in oporočnim dedovanjem. Morebitna potreba po ureditvi dedovanja, ki bi ugotavljanje zapustnikove volje pogojevala z zemljiškoknjižnim stanjem v času sestave oporoke oziroma v času uvedbe dedovanja, bi tako lahko bila le eden od razlogov, ki bi jih zakonodajalec tehtal pri zakonskem urejanju razmerja med zakonitim in oporočnim dedovanjem denacionaliziranega premoženja. Zgolj okoliščina, da zakonodajalec take potrebe ob tehtanju razlogov za ureditev navedenega razmerja ni upošteval, ne more pomeniti neskladnosti zakonodajalčeve odločitve z Ustavo. Ali je glede na okoliščine konkretnega primera zapustničina poslednja volja iz njene oporoke jasno razvidna in ali je zapustnica vedela, kaj sestavlja njeno premoženje in kaj ne, pa ne more biti predmet postopka presoje skladnosti predpisa z Ustavo, temveč je lahko stvar odločanja o konkretni zadevi.

6.Pobudnica, čeprav trdi nasprotno, v pobudi ne navaja argumentov za neskladnost izpodbijane določbe 81. člena ZDen z Ustavo, ki jih Ustavno sodišče v citiranih zadejah še ne bi obravnavalo. Ustavno sodišče je zato pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

7.Ker je bilo mogoče o zadevi odločiti že v fazi postopka preizkusa pobude, je Ustavno sodišče zadevo obravnavalo prednostno in ni posebej odločalo o predlogu za zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe (prva alinea 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 49/98).

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen

Opomba

1Načelo ipso iure pridobitve dediščine je veljalo že od 6. 4.1941. To načelo je v predvojni Jugoslaviji veljalo po Srbskem državljanskem zakoniku in po občem zasebnem pravu, ki je veljalo v Vojvodini. Po drugi svetovni vojni pa je sodna praksa sistem ipso iure pridobitve dediščine razširila na vso Jugoslavijo.

Vrhovno sodišče je leta 1947 izdalo navodilo v postopku v zapuščinskih zadevah št. Su 627/47, ki je narekovalo uporabo pravila, da se dedna pravica pridobi v trenutku zapustnikove smrti. Glede na to in glede na predpise, ki so urejali uporabo pravnih pravil iz predpisov, veljavnih do 6. 4. 1941, se torej pravila ODZ o pridobitvi dedne pravice niso uporabljala.