Jedro

Predlog za obnovo postopka je očitno prepozen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, ali ustrezno spremembo sklepa. Sodišču prve stopnje očita, da svoje odločitve ni dovolj jasno in celovito obrazložilo. Poleg tega mu je toženkin odgovor na njegov predlog vročilo šele hkrati z izpodbijanim sklepom, zato se o toženkini vlogi ni mogel izjasniti. Sodišče je samo priznalo, da je bil tožnik na narok 20. 4. 2011 nepravilno vabljen preko svojega takratnega pooblaščenca, čeprav mu je pooblastilo že prenehalo. Stranki sta se dogovorili za preložitev naroka, vendar toženkin pooblaščenec dogovora ni posredoval sodišču. Zaradi napačne vročitve je bila kršena tožnikova pravica do enakega varstva pravic v postopku. Po ogledu sodnega spisa tožnik ni prišel do zaključka, da je podpis na vročilnici z dne 6. 5. 2011, ki naj bi dokazovala prejem sklepa po ustavitvi postopka, res njegov. Če bi sodišče dovolilo obnovo, bi tožnik to dejstvo lahko tudi dokazal. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 397. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je treba v predlogu za obnovo postopka navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova, okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku, in dokaze, ki podpirajo navedbe predlagatelja. V nasprotnem primeru je predlog nepopoln in ga sodišče na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP brez naroka zavrže; enako ravna, če je predlog prepozen.

6. Tožnik navedenim zakonskim zahtevam v svojem predlogu za obnovo postopka ni zadostil. V predlogu se je skliceval na obnovitvene razloge iz 2., 6., 7. in 10. točke 394. člena ZPP, vendar ni razumljivo pojasnil, na katero ponarejeno listino naj bi se opiral sklep o ustavitvi postopka z dne 20. 4. 2011, zaradi katerega in čigavega kaznivega dejanja naj bi prišlo do te sodne odločbe, niti za katera nova dejstva in dokaze, ki naj bi omogočili zanj ugodnejšo odločitev, je izvedel. Iz predloga za obnovo postopka je komajda mogoče razbrati, da se tožnik ne strinja z domnevo umika njegove tožbe, ki je nastopila kot posledica tožnikovega izostanka z naroka dne 20. 4. 2011. Res bi moralo sodišče prve stopnje, kot je pojasnilo v izpodbijanem sklepu, na ta narok povabiti samega tožnika in ne njegovega prejšnjega pooblaščenca, ki mu je tedaj že prenehalo pooblastilo. Ne gre pa za tako usodno procesno kršitev, kot jo poskuša prikazati tožnik. Očitno je kljub nepravilnemu vabljenju le vedel za datum naroka, če pa se je, kot sam trdi, s toženkinim pooblaščencem dogovarjal in dogovoril za preložitev tega naroka. Tožnik se zato ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju (šesti odstavek 139. člena ZPP). Predvsem pa bi moral to kršitev uveljavljati v pritožbi zoper sklep z dne 20. 4. 2011, pa tega ni storil. Možnosti obravnavanja pred sodiščem, ki jo zdaj izpostavlja v predlogu za obnovo in v pritožbi, se je torej sam odrekel. Za povrh pa je bil njegov predlog za obnovo postopka očitno prepozen. Tožnik je namreč sklep z dne 20. 4. 2011 po ugotovitvi sodišča prve stopnje prejel 6. 5. 2011, predlog za obnovo pa je vložil šele 5. 5. 2014, ko je od pravnomočnosti sklepa (23. 5. 2011) že potekel predpisani tridesetdnevni subjektivni rok iz 2. točke prvega dostavka 394. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je tožnikov predlog brez nadaljnjega obravnavanja zavrglo. Svojo odločitev je v zadostni meri obrazložilo, da jo je mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker vročanje predloga tožnikovi nasprotnici v tem primeru po drugem odstavku 398. člena ZPP ni bilo potrebno, tožnikova pravica do izjave v postopku ni bila okrnjena, čeprav ga sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa ni seznanilo s toženkinim stališčem do predlagane obnove. Sicer pa je odločitev o zavrženju predloga v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. K temu je treba dodati, da tožnikovi nesubstancirani pomisleki o pristnosti njegovega podpisa na vročilnici z dne 6. 5. 2011, ki dokazuje, da je prejel sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 4. 2011, zoper katerega je predlagal obnovo, pomenijo nedopustno pritožbeno novoto, ki je po prvem odstavku 337. člena ZPP pri odločanju o pritožbi ni več mogoče upoštevati.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

9. Tožnik glede na izid pritožbenega postopka ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, medtem ko toženkin odgovor na pritožbo glede na enostavnost zadeve ni bil potreben, stroški zanj pa ne smotrni. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).