Jedro

Prvi odstavek 128. člena ZTuj-2 določa pogoje za pridobitev dovoljenja za prebivanje za družinskega člana, šesti odstavek istega člena pa določa, da se družinskemu članu, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, lahko dovoljenje podaljša pod enakimi pogoji kot se izda. Za podaljšanje dovoljenja je potrebno zaprositi pred potekom dovoljenja pri upravni enoti, na območju katere družinski član prebiva. Z zakonom je torej določeno, da je potrebno vlogo za podaljšanje dovoljenja vložiti pred potekom dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi. Izpodbijani sklep Upravne enote Maribor, št. 214-2339/2018-8 z dne 20. 7. 2018 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Maribor prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana EU ali slovenskega državljana zavrgla. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica dne 11. 4. 2018 pri Upravni enoti Maribor vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana EU ali slovenskega državljana na podlagi 128. člena ZTuj-2, pri čemer so bile vlogi priložene določene listine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imela tožnica izdano dovoljenje za prebivanje družinskega člana slovenskega državljana št. ES 0023485 z veljavnostjo od 13. 3. 2013 do dne 13. 3. 2018, novo vlogo pa je vložila dne 11. 4. 2018, kar je po poteku veljavnosti izdanega dovoljenja. V skladu s šestim odstavkom 128. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) se družinskemu članu, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, le-to lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda, pri čemer je za podaljšanje dovoljenja potrebno zaprositi pred potekom dovoljenja pri upravni enoti, na območju katere družinski član prebiva. Upravni organ je zato v skladu s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo tožnice kot prepozno zavrgel. 2. Po vložen pritožbi s strani tožnice, je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo odločbo št. 2141-55/2018/2 z dne 12. 9. 2018, s katero je njeno pritožbo zavrnilo. Obrazložilo je, da tožnica ne nasprotuje ugotovitvi organa, da je prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje družinskega člana slovenskega državljana pri organu prve stopnje vložila dne 11. 4. 2018, vendar navaja tudi, da je njen zakonec prošnjo za podaljšanje njenega dovoljenja na pošti v Kamnici oddal že dne 12. 3. 2018, to je pred potekom veljavnosti (prejšnjega) dovoljenja, ki je veljalo do 13. 3. 2018. Pritožnica pa ni predložila potrdila pošte v Kamnici o oddaji pošiljke, ki bi potrdilo njeno navedbo o oddaji pisma na pošti v Kamnici dne 12. 3. 2018. Potrdilo o oddaji pošiljke namreč vsebuje podatke o tem, kdaj je bilo pismo poslano in kateremu naslovniku ter podatek o tem, kdo je pošiljatelj. Ker organ prve stopnje prošnje, za katero pritožnica zatrjuje, da mu je bila poslana po pošti (z navadno pisemsko pošiljko in ne priporočeno) dne 12. 3. 2018 ni prejel, in ker pritožnica tudi ni predložila potrdila o oddaji pošiljke, ministrstvo pritožbeni navedbi o tem, da naj bi bila prošnja za podaljšanje njenega dovoljenja vložena že pred 11. 4. 2018 oz. pred potekom veljavnosti njenega dovoljenja, to je pred 13. 3. 2018, ni moglo slediti. Tudi v kolikor bi bila prošnja organu prve stopnje poslana po pošti dne 12. 3. 2018 z navadno pisemsko pošiljko, kot to zatrjuje pritožnica, navedeno še ne bi pomenilo, da je bila prošnja vložena pravočasno, saj se za dan, ko je organ vlogo prejel, kadar je ta poslana po pošti, sicer res šteje dan oddaje na pošto, vendar samo v primeru, če je poslana priporočeno (drugi odstavek 68. člena ZUP). Ministrstvo se tudi ne strinja s tem, da so bile tožnici v postopku kršene določbe ZUP o uporabi jezika, saj se upravni postopek v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZUP vodi v slovenskem jeziku, iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi bili izvedeni kakršnikoli dokazi z izjavami strank, zaslišanjem strank ali glavna obravnava, za kar bi moral organ prve stopnje v skladu s sedmim odstavkom 62. člena ZUP pritožnici, ki zatrjuje, da ne zna slovenskega jezika, zagotoviti tolmača. Dodaja še, da je v skladu s sedmim odstavkom 127. člena ZTuj-2 vlagatelj prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, lahko tudi slovenski državljan, v konkretnem primeru zakonec tožnice in ne samo družinski član sam.

3. Tožnica se z razlogi organa prve in druge stopnje ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka, zaradi kršitev materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 5. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj toženka tožnici pri urejanju dejanj v postopku ni zagotovila tolmača za tajski jezi, tožnica pa slovenskega jezika ne razume. Res je, da je bil v postopku pri toženki, pri urejanju zadev prisoten tudi tožničin soprog A.A., vendar ta okoliščina ničesar ne spremeni. Tožnica je tujka, slovenskega jezika ne razume in ker gre izključno za status, ki je osebne narave, bi morala tožena stranka tožnici zagotoviti tolmača (sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1593/2010 z dne 20. 7. 2017).

4. Nadalje tožnica navaja, da je bilo tožnici za obdobje petih let dne 13. 3. 2013 izdano dovoljenje za bivanje, ki je veljalo do dne 13. 3. 2018. Tožnica je dne 12. 3. 2018 na pošti v Kamnici ob prisotnosti svojega soproga, torej dan pred iztekom pet letnega roka oddala prošnjo za podaljšanje dovoljenja za bivanje v RS, ki je datirana z dnem 11. 3. 2018. Res je, da prošnja ni bila poslana s priporočeno pošiljko, toda ob oddaji poštne pošiljke oba s soprogom niti slučajno nista mogla dvomiti v to, da na upravni enoti tožničine prošnje, ki je nedvomno naslovljena na UE v Mariboru ne bi prejeli. Poštno pošiljko brez povratnice je tožnica poslala toženki izključno z razlogom, ker je na UE Maribor zaradi zapletenosti postopka najprej želela opraviti razgovor, poleg tega pa tudi ni vedela, katere dokumente mora k sami prošnji priložiti. Resne presoje ne vzdržijo tudi navedbe ministrstva v pritožbeni odločbi, da tudi prejem navadne pisemske pošiljke, v kolikor bi jo upravna enota prejela, ne bi pomenilo, da je bila prošnja vložena pravočasno, ko pa prav žig oddaje na pošto dokazuje datum odposlane pošiljke. Sodišču je predlagala opravo poizvedb na pošti v Kamnici in pridobitev seznama oddanih oz. poslanih poštnih pošiljk na dan 12. 3. 2018, in da od toženke po uradni dolžnosti pridobi podatke o prispelih in zavedenih pošiljkah za čas od 13. 3. 2018 do 31. 3. 2018. Prav tako je predlagala zaslišanje priče B.B., kateri je tožničin soprog dne 12. 3. 2018, na dan oddaje poštne pošiljke na pošti v Kamnici, med poslovnim razgovorom omenil, da je na pošti v Kamnici vložil za toženko sporno prošnjo.

5. Tožnica poudarja, da toženka v izpodbijanem sklepu tudi zavajajoče ne gradi svoje odločitve, na za toženko spornem datumu 12. 3. 2018, ko je tožnica poslala toženki prošnjo z navadno pisemsko pošiljko, ampak daje vso težo datumu 11. 4. 2018, ko se je tožnica skupaj s svojim soprogom A.A., ker od dne 12. 3. 2018 od toženke ni prejela nobenega odgovora oz. rešitve, oglasila na Upravni enoti Maribor. Tega dne tožnici niso pojasnili oz. je niso poučili o tem, da ima po veljavni upravni zakonodaji možnost vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o čemer bi jo morali v skladu s 7. členom ZUP poučiti, ampak so tožnici „spretno“ in zavajajoče povedali le, da bi lahko po petih letih sicer vložila prošnjo za stalno prebivanje, da pa lahko sedaj zaprosi le še za podaljšanje začasnega bivanja, ter da lahko po preteku dveh let ponovno prosi za dovoljenje za stalno prebivanje. Tožnica je zato dne 11. 4. 2018 dejansko vložila novo prošnjo za podaljšanje bivanja v RS, za katero pa so toženki v naprej vedeli, da ne bo uspešno rešena in bo z izpodbijanim sklepom iz procesnih razlogov kot prepozna zavržena. Tožnica je tudi predlagala, da sodišče zaradi storjenih kršitev s strani upravnega organa odloči na glavni obravnavi ter tožnico zasliši kot stranko, prav tako pa izvede predlagane dokaze.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Ponovila je svoje razloge iz odločbe prve in druge stopnje ter predložila upravni spis.

7. V obravnavani zadevi je senat tukajšnjega sodišča v sestavi višjih sodnic Violete Tručl kot predsednice in mag. Andreje Veselič ter Nevenke Đebi kot članic v skladu s tretjim odstavkom 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na seji dne 17. 2. 2021 odločil in izdal sklep, da bo v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v predmetnem sporu odločeno po sodnici posameznici.

8. Sodišče je nato nadaljevalo s postopkom in razpisalo glavno obravnavo dne 20. 4. 2021, saj je bilo relevantno dejansko stanje med strankama sporno (analogna uporaba prvega odstavka 59. člena ZUS-1). Da bi tožnici omogočilo spremljanje glavne obravnave v tajskem jeziku, je v postopku angažiralo tolmačko za tajski jezik, ki jo je iz razloga, ker na seznamu sodnih tolmačev Ministrstva za pravosodje RS ni našlo sodnega tolmača za tajski jezik, zapriseglo samo v tem sodnem postopku.

9. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine upravnega in sodnega spisa, opravilo poizvedbe pri toženi stranki glede prispelih pošiljk pri njej na dan 12. in 13. 3. 2018 in zaslišalo tožnico kot stranko. Sodišče pa je kot nepotrebne zavrnilo s strani tožnice predlagane dokaze z zaslišanjem prič A.A., tožničinega moža in B.B., saj je bilo dejstvo o tem, da je tožnica dne 12. 3. 2018 na pošti v Kamnici oddala pošiljko pravno nerelevantno. Glede na določbo 68. člena ZUP v obravnavani zadevi ni bilo bistveno (glede na to, da je sama tožnica zatrjevala, da je pošiljko oddala z navadno pošto dne 12. 3. 2018), kdaj je bila pošiljka dana na pošto, pač pa, ali je tožena stranka do dne oz. vključno z dnem 13. 3. 2018 prejela sporno pisanje, ki bi naj bilo po zatrjevanjih tožnice vloženo na pošti v Kamnici dne 12. 3. 2018. Iz tega razloga sodišče tudi ni opravilo poizvedb o oddanih pošiljkah pri pošti v Kamnici na dan 12. 3. 2018, saj tožnica ni zatrjevala, da bi oddala priporočeno pošiljko. Prav tako ni opravilo poizvedb pri toženi stranki v zvezi s prejeto pošto od 14. 3. do 30. 3. 2018. 10. Sodišče tudi ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič C.C. in D.D. (uradnih oseb pri toženi stranki), saj bi tožnica ta dva dokaza lahko predlagala že v upravnem postopku, pa slednja tega ni storila, v predmetnem upravnem sporu pa ni izkazala opravičljivih razlogov, zakaj teh dokazov ni mogla predlagati v samem upravnem postopku do izdaje izpodbijane odločbe. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati da dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V skladu z 52. členom ZUS-1 pa lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, iz kakšnih upravičenih razlogov jih ni mogel navesti in zanje predložiti dokazil v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se v skladu z zgoraj citiranima členoma lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

11. Sodišče tudi ni opravilo dodatnih poizvedb v zvezi z dopolnitvijo seznama prispelih pošiljk na dan 12. 3. in 13. 3. 2018 pri Upravni enoti Maribor, kar je predlagala tožnica v pripravljalni vlogi z dne 2. 3. 2021. Iz seznama prispelih pošiljk oz. Vhodni dokumenti dne 12. 3. in 13. 3. 2018 tožene stranke namreč jasno izhaja, v katerih zadevah so bile poslane vloge strank ali opravljena kakšna druga dejanja, in sicer gre za rubriko „Šifra zadeve“ (dokaz B1).

12. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da je tožnica imela dovoljenje za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana z veljavnostjo od dne 13. 3. 2013 do dne 13. 3. 2018, izdanega v skladu s prvim odstavkom 128. člena ZTuj-2. Prav tako ni bilo sporno, da je bil zadnji dan roka za vložitev vloge za podaljšanje tega dovoljenja 13. 3. 2018. Vendar tožnica navaja, da je dne 12. 3. 2018 pri pošti v Kamnici oddala pravočasno navadno pošiljko, s katero je zaprosila za podaljšanje dovoljenja, katera je datirana z datumom 11. 3. 2018 (dokaz A6), prav tako navaja, da je dne 11. 4. 2018 pri Upravni enoti Maribor vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana EU ali slovenskega državljana. Sporno pa je, ali je odločitev organa, ki je prošnjo za izdajo dovoljenja zavrgel, pravilna.

14. Sodišče najprej ugotavlja, da ni podana s strani tožeče stranke uveljavljana kršitev 9. člena ZUP oz. kršitev pravice stranke do izjave. Organ prve stopnje je izdal izpodbijani sklep v predhodnem preizkusu, saj iz obrazložitve izhaja, da tožničine prošnje ni vsebinsko obravnaval, pač pa jo je kot prepozno zavrgel v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Slednja je v ZUP tudi umeščena v XI. poglavje z naslovom „Začetek postopka in zahtevki strank“. Tako ni podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP1 in so posledično neutemeljene navedbe tožeče stranke, da ni bilo podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Organ, kot je obrazloženo, namreč ni odločil po skrajšanem postopku, pač pa v predhodnem postopku. Glede na to, da je tožena stranka sprejela procesno določitev, se sodišče nadalje strinja z navedbami tožene stranke iz pritožbene odločbe, da se v tem primeru pred upravnim organom niso izvajali nobeni dokazi, niti ni bilo opravljeno kakšno uradno dejanje ali ustna obravnava, da bi bilo treba angažirati tolmača za tajski jezik in tako ni podana niti kršitev pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki določa, da se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka, če so bile kršene določbe tega zakona o uporabi jezika v postopku. Je pa tolmačko za tajski jezik angažiralo sodišče, tako da je tožnica sodni postopek oz. glavno obravnavo lahko spremljala v tajskem jeziku.

15. Nadalje sodišče ugotavlja, da so brezpredmetne navedbe v tožbi o tem, da ko je tožnica s svojim možem obiskala upravno enoto dne 11. 4. 2018, s strani uradne osebe ni bila poučena, da lahko vloži tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar je prišlo do kršitve načela zakonitosti ter načela varstva pravic občanov in pomoči neuki stranki. Tožnica namreč zaradi navedenih kršitev v tožbi ni predlagala ugotovitve kršitve ustavnih pravic (4. člen2 v zvezi z drugim odstavkom 33. člena ZUS-13). Sodišče pa je tudi v upravnem sporu vezano na tožbeni predlog, saj ZUS-1 v prvem odstavku 40. člena določa, da sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga.4

16. Prvi odstavek 128. člena ZTuj-2 določa pogoje za pridobitev dovoljenja za prebivanje za družinskega člana,5 šesti odstavek istega člena pa določa, da se družinskemu članu, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, lahko dovoljenje podaljša pod enakimi pogoji kot se izda. Za podaljšanje dovoljenja je potrebno zaprositi pred potekom dovoljenja pri upravni enoti, na območju katere družinski član prebiva. Z zakonom je torej določeno, da je potrebno vlogo za podaljšanje dovoljenja vložiti pred potekom dovoljenja.

17. ZUP pa v 68. členu določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. V skladu z drugim odstavkom 68. člena ZUP pa se v primeru, če se vloga pošlje priporočeno po pošti, za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Tako je bilo v obravnavani zadevi bistveno ali je tožena stranka prejela tožničino vlogo, poslano z navadno pošiljko, bodisi dne 12. 3. 2018 bodisi dne 13. 3. 2018, saj je z dnem 13. 3. 2018 rok potekel. Pri tem pa glede na navedbe tožnice, da je vlogo za podaljšanje oddala z navadno in ne s priporočeno pošiljko ni bilo relevantno, kdaj je tožnica vlogo vložila na pošti. Sodišče je zato tudi zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za opravo poizvedb o prispelih pošiljkah pri toženi stranki od 14. 3. 2018 do 30. 3. 2018 in z opravo poizvedb o oddanih pošiljkah dne 12. 3. 2018 pri pošti Kamnica, prav tako dokaz z zaslišanjem prič A.A. in B.B. (v zvezi z oddajo pošiljke na pošto dne 12. 3. 2018 na pošti Kamnica), kot je to predlagala tožeča stranka, saj ti dokazi v postopku niso bili pravno relevantni.

18. Iz seznama prispelih pošiljk pri Upravni enoti Maribor za dne 12. 3. 2018 in dne 13. 3. 2018 (vhodni dokumenti 12. 3. in 13. 3. 2018 - dokaz B1) pa izhaja, da Upravna enota Maribor dne 12. 3. ali 13. 3. 2018 nobenega pisanja v zadevi tožnice, ki se je vodila pred Upravno enoto Maribor št. 214-2339/18, ni prejela. Navedeni seznam je označen tudi s šiframi zadeve in med njimi zadeve št. 214-2339/2018, ki se nanaša na tožničino, ni. Sodišče tako na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključuje, da tožnici ni uspelo dokazati, da je tožena stranka tožničino prošnjo za podaljšanje začasnega dovoljenja za prebivanje družinskega člana prejela do poteka materialnega roka, to je vključno do 13. 3. 2018. 19. Kljub navedenemu pa sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka obravnavala tožničino prošnjo za „izdajo“ in ne za „podaljšanje“ dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana državljana EU ali slovenskega državljana z dne 11. 4. 2018, pri čemer iz obrazložitve izhaja, da je štela to vlogo kot vlogo za podaljšanje in jo je posledično zavrgla kot prepozno. Izrek izpodbijane odločitve je tako v nasprotju s samo obrazložitvijo, obrazložitev pa v nasprotju s podatki upravnega spisa, saj tudi iz same prošnje tožnice z dne 11. 4. 2018 izhaja, da je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja. Izpodbijanega sklepa se zato ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

20. Pri tem sodišče še ugotavlja, da je že organ prve stopnje po prejemu tožničine prošnje z dne 11. 4. 2018 začel z vsebinskim preizkusom te vloge, in sicer je iz uradnih evidenc že pridobival določena potrdila, tožnico pa je z dopisom št. 214-2339/2018-6 z dne 25. 4. 2018 tudi pozval na predložitev kopije potnega lista, iz katerega bo razviden vstopni žig v Republiko Slovenijo in potrdilo o nekaznovanju iz Tajske, in torej prošnje tožnice ni štel kot prepozne, kot je kasneje sprejel odločitev v izpodbijanem sklepu.

21. Po obrazloženem je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo le-ta moral prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana EU ali slovenskega državljana z dne 11. 4. 2018 vsebinsko obravnavati in v postopku ugotavljati, ali tožnica izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 128. člena ZTuj-2. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, in na stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 ZUP v 3. točki drugega odstavka 237. člena določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje tudi, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. 2 Prvi odstavek 4. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. 3 Drugi odstavek 33. člena ZUS-1 določa, da se s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po tem zakonu lahko zahteva: - odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta, - ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika, - prepoved nadaljevanja dejanja,- odprava posledic dejanja. 4 Tako M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 40. členu, stran 269 in 270. 5 Prvi odstavek 128. člena ZTuj-2 določa, da se dovoljenje za prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda, če: - je družinski član državljana EU, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi izdanega potrdila o prijavi prebivanja ali potrdila o prijavi stalnega prebivanja, ali slovenskega državljana, ki ima v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče; - ima veljavno osebno izkaznico ali veljavni potni list; - so zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje, pri ugotavljanju katerih je potrebno upoštevati osebne razmere državljana EU, slovenskega državljana in njunega družinskega člana, pri čemer ta sredstva mesečno ne smejo biti nižja od ravni, določene za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke; - ima ustrezno zdravstveno zavarovanje; - je v Republiko Slovenijo vstopil v skladu z določbami tega zakona; - se ne ugotovi, da je bila zakonska zveza, partnerska skupnost oziroma partnerska zveza sklenjena oziroma registrirana izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje; - in niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz druge, tretje ali četrte alineje prvega odstavka 124. člena tega zakona.