Jedro

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki v pravdi, če se izkaže za utemeljenega, narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Vendar ob zgoraj povzetem ni pritrditi pritožbi, da se je tožena stranka ugovoru zastaranja odpovedala, niti ga ni umaknila, kot zmotno trdi pritožba. Nasprotno, na navedenem naroku je ugovor zastaranja še dodatno utemeljevala, njena navedba, da temelju zahtevka ne nasprotuje, pa je bila dana v zvezi s substanciranjem dokaznega predloga na poziv sodišča in se je očitno nanašala le na odškodninsko odgovornost oziroma po toženi stranki zatrjevan soprispevek tožnika k škodnemu dogodku.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno presojo ugovora zastaranja pravilno oprlo na 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in se pri tem utemeljeno sklicevalo tudi na ustaljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da v primerih, ko je po rednem teku stvari predvideno, da bo škoda kontinuirano in sukcesivno nastajala tudi v prihodnosti, zastaranje terjatve za sukcesivno nastalo škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja, pravočasno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pa je pogoj za uveljavljanje tudi vseh nadaljnjih škod..

Odškodninsko naravo ima tudi rentni zahtevek in tako tudi za zastaranje zahtevka za plačilo denarne rente, ki ga izpostavlja pritožba, velja določba 352. člen OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 20.235,60 EUR z opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki predstavlja izgubo na zaslužku za čas od 1. 3. 2014 do 1. 3. 2017, zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo mesečne denarne rente od 1. 3. 2017 dalje v višini 562,10 EUR, za primer zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo toženi stranki povrniti pravdne stroške 50,70 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Povzema, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje iz razloga zastaranja v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku in rente. Odločitev sodišča prve stopnje ocenjuje kot zmotno. Sodišče prve stopnje je dejstva ugotovilo površno in nepopolno ter kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na podlagi nepopolno izvedenega dokaznega postopka tudi materialno pravo napačno uporabilo. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo presojati ugovora zastaranja tožene stranke iz razloga, ker je ta na prvem naroku za glavno obravnavo 10. 10. 2018 na zapisnik podala navedbe, da temelj ni sporen. S tem je tožena stranka po oceni tožeče stranke dejansko negirala podani ugovor zastaranja oz. se mu je odpovedala in bi se njen ugovor moral šteti za umaknjen. V kolikor namreč temelj obveznosti obstaja in je za toženo stranko nesporen, zastaranja ni, zaradi česar bi tudi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da s priznanjem temelja, ugovor zastaranja ni več aktualen. Pravno nemogoča je situacija, da temelj (obveznost) obstaja in da je obenem podano zastaranje. Ker je sodišče prve stopnje presojalo ugovor zastaranja kljub priznanju temelja tožene stranke, je bistveno kršilo ZPP. Ugovor zastaranja tožene stranke je bil tudi pavšalen, nekonkretiziran in nesubstanciran. Tožena stranka ni z ničemer obrazložila in konkretizirala, na kakšni podlagi sklepa, da naj bi bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 10. 8. 2011 seznanjen o obsegu škode oz. konkretno, kateri segment omenjene odločbe ZPIZ naj bi kazal na to, da naj bi bil tožnik s prejemom omenjene odločbe tudi seznanjen z obsegom škode. Sodišče bi moralo že zaradi pavšalnosti in nekonkretiziranosti ugovor zastaranja zavrniti in ga ne bi smelo obravnavati. Ker je to storilo in ugovor zastaranja upoštevalo, je bistveno kršilo določbe ZPP. Sodišče prve stopnje je zaključke o obstoju zastaranja celo vezalo na dejstva, ki jih tožena stranka sploh ni zatrjevala oziroma je sodišče samo konkretiziralo in vsebinsko zapolnilo ugovor zastaranja, s čimer je preseglo trditveno podlago in na ta način bistveno kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP. Do konca prvega naroka namreč tožena stranka ni zatrjevala, da je tožnik za storilca vedel že na dan škodnega dogodka in da naj bi bila pokojnina v odločbi ZPIZ določena tako zneskovno kot tudi obdobno (13. točka obrazložitve). Ker je sodišče vezalo zaključke o obstoju zastaranja na zgoraj izpostavljena nezatrjevana dejstva, je s tem bistveno kršilo 2. in 7. člen ZPP, v posledici česar je tudi dejansko stanje ugotovilo napačno in posledično napačno uporabilo materialno pravo. V izpodbijani sodbi je sprejelo napačen in neobrazložen zaključek, da je tožnik za predmetno premoženjsko škodo iz naslova izgube na osebnem dohodku izvedel že 11. 8. 2011, s prejemom odločbe ZPIZ, s čimer naj bi bil seznanjen z okoliščinami, na podlagi katerih mu je bilo omogočeno ugotavljati obseg škode. Odločitev sodišča prve stopnje je neobrazložena, pavšalna in posledično nepreverljiva, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP (14. točka 339. člena ZPP). Tudi sicer pa je takšna odločitev materialnopravno napačna. Tožnik z obsegom bodočega prikrajšanja na plačni ni bil seznanjem z dnem prejema odločbe ZPIZ, kot to ocenjuje sodišče. Odločba o upokojitvi namreč še ne izkazuje dejanskega prikrajšanja pri mesečnem dogodku. Tovrstno prikrajšanje je mogoče ugotoviti šele po vsakokratnem prejemu konkretnega zneska pokojnine. Zastaralni rok je začel teči od prejema vsakokratne posamezne mesečne pokojnine, pri čemer pritožba ponovno izpostavlja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1028/2010 in sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1484/98. Teh trditev tožena stranka ni prerekala in bi se dejansko morale šteti za priznane po 214. členu ZPP. Če bi sodišče omenjene trditve upoštevalo kot neprerekane, bi moralo zaključiti, da je tožnik lahko izvedel za škodo šele s sprejemom vsakokratne posamezne mesečne pokojnine, ker pa jih sodišče ni štelo za nesporne, je tako kršilo 214. člen ZPP, v posledici česar je tudi materialno pravo zmotno uporabilo. Škoda, ki jo tožnik vsakomesečno trpi zaradi izgubljenega zaslužka, zapade v plačilo najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec (sodba Višjega Delovnega sodišča Pdp 1591/2014). Glede na to, da je tožnik vložil tožbo dne 20. 2. 2017, škoda, ki je nastala od 1. 3. 2014 dalje še ni zastarana, povrnitve škode, ki je nastala pred tem, pa tožnik ne zahteva. Tudi zaključek sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve, da zastaranje ni bilo prekinjeno z vložitvijo tožbe v zadevi P 304/2016, je materialnopravno zmoten in tudi neobrazložen. Tožbeni zahtevki v obeh zadevah, v predmetni kot v zadevi P 304/2016, kjer se je uveljavljala nepremoženjska škoda, izvirajo iz istega dejanskega stanja, tudi vzrok za nastanek nepremoženjske in premoženjske škode je isti historični dogodek, le čas nastanka ene in druge oblike škode je različen, ker gre za dve različni obliki škode, ki pa dejansko izvirata iz istega škodnega dogodka. Glede na to, da je z vložitvijo tožbe v zadevi P 304/2016 (torej z dnem 11. 3. 2011) nedvomno bil prekinjen vsakršen tek zastaralnih rokov za vse oblike škod, ki izvirajo iz predmetnega škodnega dogodka, je bilo dejansko s tožbo v zadevi P 304/2016 onemogočeno, da bi v času teka tiste pravdne zadeve sploh pričeli teči zastaralni roki za druge oblike škod, ki izvirajo iz istega historičnega dogodka. Zastaralni rok za premoženjsko škodo in rento bi kvečjemu lahko pričel teči šele z dnem, ko je bil spor P 304/2016 končan, kar pa je bilo v letu 2016, tožba v predmetni zadevi pa je bila vložena v letu 2017, zato zahtevek ni zastaran. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati ugovora zastaranja, ker je tožena stranka v konkretnem primeru s tem, ko je na zapisnik prvega naroka podala navedbo, da je temelj nesporen, pripoznala zastarano obveznost, kar se šteje za odpoved zastaranju, pri čemer se pritožba sklicuje na določbo 341. člen OZ. Ker sodišče prve stopnje te določbe glede na dejansko situacijo ni uporabilo, je tudi materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožbeni zahtevek zastaran. Glede stroškovnega dela sodbe pritožba navaja, da je materialnopravno napačen, ker bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi zahtevku in bi moralo celotne priglašene pravdne stroške tožnika naložiti v plačilo toženi stranki. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega pravdnega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi plačilo priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odškodninski tožbeni zahtevek tožnika zoper toženo stranko za plačilo premoženjske škode (izgube na zaslužku in denarne rente) zavrnilo zaradi utemeljenosti ugovora zastaranja tožene stranke.

5. Sodba sodišča prve stopnje je jasno obrazložena, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo odločitvi v izreku sodbe, ki je razumljiv in brez notranjih nasprotij, tako da sodba nedvomno omogoča pritožbeni preizkus. Zato pritožbeno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP) ni storjena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ugovora zastaranja ne bi smelo upoštevati in presojati, ker bi ga glede na navedbo tožene stranke na prvem naroku glavne obravnave 10. 10. 2018, da temelj ni sporen, moralo šteti za umaknjenega oz. ne več aktualnega.

7. Iz spisovnega gradiva, pa tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo najprej podala ugovor zastaranja in predlagala, da sodišče tožbeni zahtevek že zaradi utemeljenega ugovora zastaranja v celoti zavrne1, v nadaljevanju pa je tožena stranka navajala, da iz previdnosti prereka tudi temelj tožbenega zahtevka in podala v zvezi s tem tudi trditve in dokazne predloge2 in v nadaljevanju prerekala tudi višino zahtevka3. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi 5. 9. 2018 nasprotovala navedbam tožene stranke glede ugovora zastaranja in tudi drugim navedbam glede temelja in višine zahtevka. Kot izhaja iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo 10. 10. 2018, ki ga izpostavlja pritožba, je tožena stranka v celoti prerekala prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke in tudi njene navedbe na tem naroku ter vztrajala pri svojih navedbah in tudi ugovoru zastaranja, v utemeljitev slednjega pa je na naroku navedla tudi sodno prakso in odločbe predložila. Tožena stranka je na tem naroku na poziv sodišča, da se substancirano izjavi o predlaganem dokazu z vpogledom v spis P 304/2016 ob tem, ko se je na poziv odzvala in je dokazni predlog substancirala ter navedla dokaze, ki naj se upoštevajo iz navedenega spisa, obrazložila tudi, da dokaze predlaga v zvezi z ugovorom tožene stranke o soprispevku tožnika, medtem ko temelj zanjo ni sporen.

8. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki v pravdi, če se izkaže za utemeljenega, narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Vendar ob zgoraj povzetem ni pritrditi pritožbi, da se je tožena stranka ugovoru zastaranja odpovedala, niti ga ni umaknila, kot zmotno trdi pritožba. Nasprotno, na navedenem naroku je ugovor zastaranja še dodatno utemeljevala, njena navedba, da temelju zahtevka ne nasprotuje, pa je bila dana v zvezi s substanciranjem dokaznega predloga na poziv sodišča in se je očitno nanašala le na odškodninsko odgovornost oziroma po toženi stranki zatrjevan soprispevek tožnika k škodnemu dogodku. Zato v pritožbi izpostavljena navedba tožene stranke, ki je vzeta izven konteksta njenih siceršnjih navedb na naroku, ne pomeni niti pripoznave zastarane obveznosti, ki se po prvem odstavku 341. člena OZ šteje za odpoved zastaranju, na katerega se tako neutemeljeno sklicuje pritožba, prav tako pa navedbe tožene stranke na naroku ne dajejo podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da je ugovor zastaranja umaknjen in da ga torej sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

9. Ugovor zastaranja tožene stranke je tudi dovolj obrazložen in substanciran4, kot je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje5. Navedbam tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi, tudi glede nasprotovanja ugovoru zastaranja, pa je bilo po toženi stranki na prvem naroku za glavno obravnavo vsebinsko nasprotovano6. Zato sodišče prve stopnje pri obravnavanju ugovora zastaranja ni storilo pritožbeno očitane bistvene kršitve pravdnega postopka iz 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, kot tudi ni storilo očitanih postopkovnih kršitev iz 2. in 7. člena ZPP v zvezi s 339. členom ZPP. O ugovoru zastaranja je odločilo v okviru trditvene podlage in na podlagi predloženih dokazov. Tožena stranka je namreč ugovor zastaranja tudi utemeljevala na odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) z dne 10. 8. 2011, na katero se je že v tožbenih navedbah sklicevala in se nanjo pri postavitvi tožbenega zahtevka oprla tudi tožeča stranka sama, kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, ki vsebinsko pritožbeno tudi ni prerekano kot netočno, da je tožnik za storilca vedel že na dan škodnega dogodka in je predhodno vložil tudi tožbo zaradi uveljavljanja odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa izhaja že iz navedb tožeče stranke v tožbi. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. Da je pri tem izhajalo iz vsebine odločbe ZPIZ z dne 10. 8. 2011, na katero sta se sklicevali obe pravdni stranki in jo je ob presoji utemeljenosti ugovora zastaranja tudi dokazno ocenilo, pa tudi ne predstavlja postopkovne kršitve iz 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

10. Pravilna je tudi materialnopravna presoja ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje jo je pravilno oprlo na 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in se pri tem utemeljeno sklicevalo tudi na ustaljeno sodno prakso, ki jo je tudi navedlo7, iz katere tudi izhaja, da v primerih, ko je po rednem teku stvari predvideno, da bo škoda kontinuirano in sukcesivno nastajala tudi v prihodnosti, zastaranje terjatve za sukcesivno nastalo škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja, pravočasno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pa je pogoj za uveljavljanje tudi vseh nadaljnjih škod. Odškodninsko naravo ima tudi rentni zahtevek in tako tudi za zastaranje zahtevka za plačilo denarne rente, ki ga izpostavlja pritožba, velja določba 352. člen OZ. Pravilno je tudi materialnopravno izhodišče, da gre gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka pri povrnitvi škode zaradi izgube zaslužka kot tudi škode za plačilo denarne rente za bodočo škodo in da nastanka in višine takšne škode ni mogoče dokazati z gotovostjo, zato zadošča že stopnja verjetnosti8. 11. Pritožba ne prereka dejstva, ki ga je kot nespornega ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je v zadevi P 304/2016, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Celju med istima strankama, že tekel postopek na podlagi tožbe 11. 3. 2011, v katerem je tožeča stranka od tožene stranke iz istega škodnega dogodka (27. 3. 2008) zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko premoženjske škode zaradi prikrajšanja na zaslužku niti rente ni zahtevala. Ob pritožbeno neizpodbijanem dejstvu, da tožeča stranka tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo (izgubo na zaslužku in rento) prvič uveljavlja s tožbo v predmetnem pravdnem postopku, je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da z vložitvijo tožbe v zadevi P 304/2016 zastaralni rok za uveljavljanje te terjatve ni bil pretrgan, saj gre pri odškodnini za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo za dve različni vrsti škode in zato za različni terjatvi, ne glede na to, če izvirata iz istega škodnega (historičnega) dogodka, kar izpostavlja pritožba9. 12. Pravilni in prepričljivi pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje v točkah 11 in 12 obrazložitve, da je bil tožnik s prejemom odločbe ZPIZ z dne 10. 8. 2011 seznanjen z okoliščinami, na podlagi katerih mu je bilo omogočeno ugotavljati obseg škode, na podlagi česar bi lahko uveljavljal prvi zahtevek za nastalo škodo, ki jo je v predmetni tožbi tudi izračunal na tak način, ki mu ga je omogočila navedena odločba, na katero se v tožbenih navedbah pri opredeljevanju premoženjske škode skliceval tudi sam. Sodišče prve stopnje se je v točki 13 obrazložitve ustrezno opredelilo tudi do sodnih odločb, ki jih je navedla in jih v pritožbi ponovno izpostavlja tožeča stranka. Pravilen je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je do vložitve predmetne tožbe (vložene 20. 2. 2017) potekel ne le triletni subjektivni, temveč tudi petletni objektivni zastaralni rok za uveljavljanje predmetne odškodninske terjatve.

13. Sodišče prve stopnje je ugovoru zastaranja tožene stranke ob obrazloženem utemeljeno in materialnopravno pravilno ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo, očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ob obrazloženem niso bile storjene, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

14. Pritožba obrazložene stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo glede glavne stvari, s katero pa tožeča stranka ni bila uspešna. Stroškovno odločitev je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi uradoma.

15. Ob obrazloženem je tako sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, zato bo moral svoje priglašene pritožbene stroške na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti sam.

1 Primerjaj 2. točko odgovora na tožbo tožene stranke z dne 28. 9. 2017. 2 Primerjaj 3. točko odgovora na tožbo tožene stranke. 3 Primerjaj 4. točko odgovora na tožbo. 4 Primerjaj 2. točko odgovora na tožbo. 5 Primerjaj 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj zapisnik o glavni obravnavi 10. 10. 2018 na list. št. 43 in 44 v spisu. 7 Primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe, npr. tudi odločbe VS RS II Ips 933/2008, II Ips 333/2005, II Ips 495/2007. 8 Primerjaj npr. sodba in sklep VS RS II Ips 100/2011. 9 Primerjaj 365. člen OZ.