Jedro

Namen prodajne pogodbe je prodaja stvari proti plačilu kupnine in sočasnost izpolnitev zaradi njene vzajemne narave (454. čl. ZOR in 475. čl. ZOR). Po pravilih premoženjskega prava lahko pri vzajemnih pogodbah ena pogodbena stranka zahteva izpolnitev svoje dospele obveznosti samo, če je sama izpolnila svojo dospelo obveznost ali jo je bila pripravljena izpolniti, ker lahko sicer druga pogodbena stranka odkloni izpolnitev svoje obveznosti. Gre za pravilo sočasne izpolnitve, ki je določeno v I. odst. 122. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo 1. tč. sklepa o izvršbi tega sodišča, opr. št. I 98/1091 z dne 28. 4. 1998, in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici glavnico v višini 16.332,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške izvršilnega in pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S tožbenim zahtevkom je tožnica uveljavljala od toženke plačilo dveh knjig s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse tri pritožbene razloge. Sodišču druge stopnje je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je tožeča stranka navedla, da sta pravdni stranki s podpisom pristopne izjave z dne 31. 3. 1995 sklenili pogodbo in je tožena stranka sprejela splošne pogoje knjižnega kluba Svet knjige, natisnjene na pristopni izjavi, ki jo v skladu s 142. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) zavezujejo. Svojega članstva v klubu do danes ni preklicala, od vstopa v članstvo pa je opravila tri nakupe. Po pritožničinem mnenju izpolnitev obveznosti tožeče stranke - izročitev knjig ni bila odložena na škodo tožene stranke. Tožeča stranka je storila vse, da bi bila njena obveznost pravilno in pravočasno izpolnjena, vendar tožena stranka ni hotela sprejeti poslanih knjig četrtletja in ni reagirala na opomine tožeče stranke. Knjigi četrtletja sta ji bili in sta ji ves čas na razpolago na sedežu Sveta knjige in klubskih centrih. Pritožnica je še navedla, da iz 17. člena ZOR izhaja osnovno načelo pogodbenega prava, ki je v dolžnosti izpolnitve obveznosti; 519. člen in 523. člen ZOR pa določata pravico in ne dolžnost prodajalca, da razdre pogodbo. Tožena stranka je smiselno odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka ni opredelila, kako naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Glede tega pritožbenega razloga je sodišče druge stopnje zato opravilo zgolj uraden preizkus izpodbijane sodbe (II. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem je ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti,niso podane. Med pravdnima strankama ni sporno, da je v času, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, toženka bila članica knjižnega kluba S. k. pri tožeči stranki. Predmet spora je toženkina izpolnitev obveznosti za prvo in drugo četrtletje leta 1997 (in ne leta 1995, kot je očitno pomotoma navedlo sodišče prve stopnje na drugi strani izpodbijane sodbe), ki jih je prevzela do tožeče stranke s podpisom pristopnice v članstvo omenjenega kluba dne 31. 3. 1995. Na pristopnici so navedeni splošni pogoji pogodbe, ki jih je določila tožeča stranka. Kot je razvidno iz njih in kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, se je tožena stranka zavezala, da bo vsako četrtletje kupila vsaj eno knjigo iz klubskega programa, bodisi v klubskem centru bodisi po pošti; če pa do srede četrtletja ne bo kupila nobene knjige, bo to pomenilo, da naroča knjigo četrtletja.Po mnenju pritožbenega sodišča takšna določila splošnih pogojev ne nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem (I. odst. 143. člena ZOR), pa tudi pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama z zgoraj omenjeno pristopnico, ne nasprotuje ustavnih načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali (103. člen ZOR). Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo, katere namen je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prodaja stvari proti plačilu kupnine in sočasnost medsebojnih izpolnitev zaradi njene vzajemne narave (454. člen ZOR in 475. člen ZOR). Po pravilih premoženjskega prava lahko pri vzajemnih pogodbah ena pogodbena stranka zahteva izpolnitev svoje dospele obveznosti samo, če je sama izpolnila svojo dospelo obveznost ali jo je bila pripravljena izpolniti, ker lahko sicer druga pogodbena stranka odkloni izpolnitev svoje obveznosti. Gre za pravilo sočasne izpolnitve, ki je določeno v I. odst. 122. člena ZOR. Iz njega izhaja, da v dvostranskih pogodbah, kar je prodajna pogodba, ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izvira iz narave posla. Takšnih izjem v obravnavanem primeru ni bilo. Mnenje sodišča prve stopnje o porušeni ekvivalenci ni pravilno, ker pravdni stranki nista zatrjevali in tudi iz pogodbe, vsebovane v pristopnici, ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno vnaprejšnje ali poznejše plačilo kupnine. Tožeča stranka tako ni pogojevala nakupa knjig z delnim ali celotnim predplačilom, zaradi česar bi bilo treba upoštevati predpise o varstvu potrošnikov. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker ni podana sočasna izpolnitev tožeče stranke. Prezrlo je, da na podlagi zgoraj cit. določila I. odst. 122. člena ZOR zadostuje tudi njena pripravljenost sočasno izpolniti svojo obveznost. Vseh pravnorelevantnih dejstev zato ni ugotavljalo, čeprav je tožeča stranka že v vlogi z dne 21. 4. 1999 (list. št. 16 do 18 spisa) zatrdila in predlagala dokaze, da je toženki poslala knjigi prvega in drugega četrtletja leta 1997, vendar ju je toženka zavrnila oz. ju ni hotela sprejeti. Ob obravnavanju pritožbenih navedb se je tako izkazalo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje (355.člen ZPP). O stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi III. odst. 165. člena ZPP. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje obravnava zgoraj nakazana vprašanja. Ugotovi naj torej, ali sta pogodbeni stranki izpolnili obveznosti, ki sta jih prevzeli s sklenjeno pogodbo oz. ali je tožeča stranka bila pripravljena sočasno izpolniti svojo obveznost.