Jedro

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Dokazno breme, da je toženec prejel odpoklic pogodb, je bilo torej na strani tožeče stranke, ki pa je med postopkom uspela procesno dokazno breme glede tega dejstva prevaliti na toženo stranko, ki bi morala z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo 801.157,20 SIT.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 575,81 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo glavnice 4.984,810,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2004 do plačila in izvršilnih stroškov, ter tožencu naložilo, da tožniku povrne tudi nadaljnje odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da naj bi po stališču sodišča druge stopnje tožeči stranki prisojeni znesek 450.000 SIT izviral iz neupravičenega dviga gotovine, kar pa je kontradiktorno in v nasprotju z izpovedbo direktorja, da bi bil toženec upravičen do tega zneska, če bi stroške pravočasno zaračunal, kar potrjuje izpovedbo toženca, da je obračun opravil in poslal tožeči stranki. Tožeča stranka je bila v finančnih težavah in toženec je na vse načine poskušal poravnati njene obveznosti, zato je na edini možni način poravnal terjatev 1.503.662 SIT upniku, ki ga je izsiljeval. Tožeča stranka ni dokazala svojih terjatev in očitno ne obvlada svojega poslovanja ter izvaja prenose denarja nevedoč komu in s kakšnim namenom. Tožeča stranka ni izkazala svojih trditev glede odpoklica posojil, saj ni razvidno, da bi toženec odpoklic dejansko prejel. Zaključki sodišča so tako v nasprotju z listinami v spisu oziroma sodišče se sklicuje na dokaze, ki „jih v spisu ni zaznati“. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo, saj je odločilo v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku, ki opredeljuje dokazno breme. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi, ko se je sklicevalo na oceno dokaza z vpogledom v sodni spis Delovnega sodišča v Mariboru. V tem delu se sodbe ne more preizkusiti. Med postopkom na drugi stopnji je delovno sodišče izdalo sodbo, s katero je v celoti ugodilo zahtevku toženca po plačilu prikrajšanja pri plači in regresa. Iz sodbe je razvidno tudi, da je tožnica želela svojo terjatev pobotati, čemur pa sodišče ni sledilo. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na vročeno revizijo odgovorila in predlagala, da jo vrhovno sodišče zavrže oziroma zavrne.

5. Revizija ni dovoljena v delu, s katerim izpodbija odločitev v višini 801.157,20 SIT, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije

6. Zakon za dovoljenost revizije predpisuje določene pogoje. Eden od njih je, da v premoženjskem sporu, med katere sodi tudi obravnavani za plačilo denarne terjatve, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če uveljavlja tožnik v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na različno podlago, se dovoljenost revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). V obravnavanem primeru tožnik uveljavlja terjatve iz štirih različnih posojilnih pogodb in terjatev iz naslova neupravičene obogatitve. Medtem ko slednja presega za dovoljenost revizije zahtevano vrednost, pa terjatvi v višini 136.278,230 SIT po posojilni pogodbi z dne 10. 12. 2002 in v višini 664.879 SIT po posojilni pogodbi z dne 8. 12. 2001 te vrednosti ne presegata. Dopustnost revizije je namreč treba presojati za vsako terjatev posebej po posamezni posojilni pogodbi, saj se opirajo na različno podlago. Zato revizija v tem delu (skupno za znesek 801.157,20 SIT) ni dovoljena in jo je vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije

7. Revizija kot izredno pravno sredstvo je – v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom – omejena tudi glede razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. Tako je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanskega stanja se tičejo toženčeve trditve o plačilu terjatve v višini 1.503.662 SIT upniku tožeče stranke – tudi za ta znesek je bilo namreč ugotovljeno, da je bil dan tožencu po eni od posojilnih pogodb. S trditvami o kontradiktornem zaključku glede neupravičenega dviga 450.000 SIT, ki naj bi bil v nasprotju z izpovedbo direktorja, pa toženec le navidezno zatrjuje sicer revizijsko dovoljen razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, dejansko pa želi doseči ponovni preizkus dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščema prve in druge stopnje, kar na revizijski stopnji ni več dopustno. Enako velja za trditve o odpoklicu posojil. Toženec namreč trdi, da so zaključki sodišča, da je odpoklic prejel, v nasprotju z listinami v spisu in da se sodišče sklicuje na dokaze, „ki jih v spisu ni zaznati“ ter da je sodišče odločilo v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Dokazno breme, da je toženec prejel odpoklic pogodb, je bilo torej na strani tožeče stranke, ki pa je med postopkom uspela procesno dokazno breme glede tega dejstva prevaliti na toženo stranko, ki bi morala z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega postopka. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje o dejstvu, ali je tožnik prejel odpoklic posojilnih pogodb, na podlagi izvedenih dokazov napravilo dokazno oceno (zadnji odstavek na 3. strani obrazložitve), pri čemer je korektno povzelo vsebino listin v spisu (odpoved kreditnih pogodb, potrdilo o oddaji pošiljke, povratnica) in zaključilo, da je toženec odpoklic prejel in je torej kredite po posojilnih pogodbah dolžan vrniti. Toženec je takšen zaključek v pritožbi sicer izpodbijal, vendar pa je sodišče druge stopnje (logično) ocenilo, da s pritožbenimi trditvami (o tem, da je lahko dobil tudi prazno kuverto tožeče stranke) ni mogel vzbuditi dvoma v takšno oceno. Ker torej tožencu prevalitev procesnega dokaznega bremena nazaj na tožnika ni uspela, se je tožnikov provizoričen dokazni uspeh spremenil v dokončen dokazni uspeh; ocena dokaznega uspeha pa ne more biti predmet revizijske presoje.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da sodbe druge stopnje ni mogoče preizkusiti v delu, ko se sklicuje na dokaz z vpogledom v sodni spis Delovnega sodišča v Mariboru. Ta dokazni predlog je toženec sploh podal nekonkretizirano, saj je predlagal „vpogled v sodni spis“, da se ugotovi, da toženec od tožeče stranke zahteva izplačilo plač in regresa. To je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, ugotovilo pa je še, da se terjatev pred delovnim sodiščem ne tiče tu vtoževane terjatve. Reviziji priložen izrek sodbe delovnega sodišča to potrjuje, saj iz njega ne izhaja, da bi bil v postopku obravnavan (tudi) znesek 1.100.000 SIT, za katerega tožnik trdi, da mu je bil nakazan na račun plače. Procesna odločitev o zavrženju pobotnega ugovora pa na odločitev v tej pravdni zadevi ne more imeti vpliva.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

10. Ker toženec z revizijo ni uspel, trpi svoje stroške revizije, tožeči stranki pa mora povrniti stroške njenega odgovora na revizijo. Ti stroški obsegajo stroške sestave vloge (900 odvetniških točk, kar obsega tudi stroške konference s stranko in poročila stranki), materialne stroške (2%) in DDV (20%).