Jedro

Izvršba s predlaganim novim sredstvom izvršbe ob izdaji sklepa z dne 19. 7. 2021 še ni bila v teku, prav tako izvršilni postopek še ni bil končan. Dejstvo, da sklep o izvršbi (v obsegu, v katerem je sodišče izvršbo pod točko I izreka dovolilo, in glede odločitve o stroških pod točko IV izreka sklepa o izvršbi) ob izdaji sklepa z dne 19. 7. 2021 še ni bil pravnomočen, pa ne vpliva na dopustnost izdaje sklepa o dovolitvi novega sredstva izvršbe. Tega je namreč skladno z določbo tretjega odstavka 34. člena ZIZ mogoče dovoliti kadarkoli po začetku izvršilnega postopka, vse do njegovega konca. Glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo ovir za dovolitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom I 768/2021 z dne 19. 7. 2021. 2. Zoper tako odločitev se je dolžnik v celoti pritožil in navedel, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu je blokiralo transakcijski račun in navedlo, da lahko ugovarja le zoper novo izvršilno sredstvo. Sklep o izvršbi z dne 5. 7. 2021 še ni bil pravnomočen in mu še ni bil vročen, ko je sodišče prve stopnje na podlagi upnikovega predloga že izdalo sklep z dne 19. 7. 2021, s katerim je dovolilo novo sredstvo izvršbe. To še zlasti velja, ker je tik pred izdajo sklepa zavrglo predlog upnika za izvršbo z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev. Takšnemu ravnanju sodišča je težko slediti in gre za očitno kršitev določb postopka, saj sta oba sklepa v delu, ki se nanaša na rubež dolžnikovih denarnih sredstev, protislovna in nerazumljiva. Dolžnik ne ve, ali ima in kje oziroma pri kateri organizaciji ima denarna sredstva, prav tako je nedopustno sklicevanje izpodbijanega sklepa na litispendenco s postopkom I 92/2021, ki se sploh ne nanaša na dolžnika. Dolžnik je v nadaljevanju pritožbe z obširnimi navedbami izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi izvršbe s sklepom o izvršbi, ter navajal razloge, zaradi katerih po njegovem mnenju na podlagi izvršilnega naslova – notarskega zapisa SV 298/2018, katerega sestavni del je najemna pogodba z dne 28. 1. 2018, izvršbe ni dopustno dovoliti, saj naj bi bila najemna pogodba nična, prav tako pa notarski zapis naj ne bi predstavljal izvršilnega naslova za izterjavo terjatve, ki je predmet izvršbe. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 3. Upnik je v odgovoru na pritožbo tej nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazloženo se je opredelil do navedb dolžnika glede zatrjevanih pomanjkljivosti izvršilnega naslova in jim kot neutemeljenim nasprotoval. Prav tako je nasprotoval dolžnikovim navedbam glede nepravilnosti odločitve v zvezi s ponovno dovolitvijo izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in poudaril, da je edini pogoj za dovoljenost takega predloga to, da izvršilni postopek še ni končan, upniku pa upravičenosti predlaganega sredstva izvršbe ni treba izkazati. Menil je, da je dolžnik pritožbo vložil le z namenom zavlačevanja postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila s sklepom o izvršbi I 768/2021 z dne 5. 7. 2021 pod točko I izreka zoper dolžnika dovoljena izvršba na podlagi izvršilnega naslova – neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 298/2018 z dne 7. 3. 2018 notarke A. A., katerega sestavni del je najemna pogodba z dne 28. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom dovolilo izvršbo z rubežem plače in drugih stalnih denarnih prejemkov dolžnika za zneske najemnin, navedene v točki I izreka sklepa o izvršbi. V točki II izreka pa je zavrglo predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na izterjavo posameznih zneskov najemnin za obdobje od decembra 2019 do decembra 2020 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi z rubežem denarnih sredstev dolžnika na računih pri organizacijah za plačilni promet. Upniku je bil sklep o izvršbi vročen 6. 7. 2021, dolžniku pa 19. 7. 2022. Upnik je nato 8. 7. 2021 vložil predlog za dovolitev izvršbe z novim (dodatnim) izvršilnim sredstvom in sicer na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Sodišče je njegovemu predlogu s sklepom z dne 19. 7. 2021 ugodilo. Zoper sklep o izvršbi in sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom je dolžnik 17. 8. 2021 vložil ugovor. Sodišče prve stopnje je o ugovoru zoper sklep o izvršbi odločilo s sklepom z dne 24. 11. 2021 in ga zavrnilo, o ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom pa je odločilo z izpodbijanim sklepom z dne 18. 1. 2022 in ga prav tako zavrnilo.

6. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom nerazumljiv in v nasprotju z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je v točki II izreka sklepa o izvršbi le nekaj dni pred tem zavrglo predlog upnika za dovolitev izvršbe z istim sredstvom izvršbe. Iz obrazložitve sklepa o izvršbi izhaja, da je sodišče prve stopnje upnikov predlog v tem delu takrat zavrglo zaradi litispendence, ker je štelo, da upnik isto terjatev z istim sredstvom izvršbe od dolžnika izterjuje že v zadevi I 92/2021. Dolžnik v pritožbi sam opozarja na nedopustnost sklicevanja na litispendenco, saj se ta postopek nanj sploh ne nanaša. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta navedba dolžnika drži, saj se postopek v zadevi I 92/2021 vodi zoper dolžnika B. d.o.o. in je bila torej odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za izvršbo napačna. Upnik je imel zoper tako odločitev možnost vložiti pritožbo, ki pa je ni vložil. Namesto tega je predlagal dovolitev izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, tj. z rubežem denarnih sredstev na dolžnikovih računih pri organizacijah za plačilni promet, njegovemu predlogu pa je sodišče s sklepom z dne 19. 7. 2021 ugodilo.

7. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na to, da je bil sklep z dne 19. 7. 2021 izdan še pred vročitvijo sklepa o izvršbi dolžniku in pred njegovo pravnomočnostjo. Pravico do pritožbe zoper sklep o delnem zavrženju predloga za izvršbo (tj. zoper točko II izreka sklepa o izvršbi) ima le upnik, medtem ko dolžnik v tem delu za pritožbo zoper sklep o izvršbi nima pravnega interesa (sklep o (delnem) zavrženju se mu, če bi bil izdan samostojno in ne skupaj s sklepom o delni ugoditvi predlogu za izvršbo, niti ne bi vročil). Nastop pravnomočnosti točke II izreka sklepa o izvršbi je tako odvisen le od poteka roka za pritožbo upnika, zaradi česar v zvezi s tem ni bistveno, kdaj je bil sklep vročen dolžniku. Glede na to, da je bil sklep o izvršbi upniku vročen 6. 7. 2021, je 8-dnevni rok za pritožbo potekel 14. 7. 2021 in je sklep o izvršbi v točki II izreka postal pravnomočen 15. 7. 2021, torej pred izdajo sklepa z dne 19. 7. 2021. 8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je bil sklep z dne 19. 7. 2021 izdan na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg ali namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbe, še izvršbo z drugimi sredstvi in predmeti izvršbe. Izvršba s predlaganim novim sredstvom izvršbe ob izdaji sklepa z dne 19. 7. 2021 glede na zgoraj obrazloženo še ni bila v teku, prav tako izvršilni postopek še ni bil končan. Dejstvo, da sklep o izvršbi (v obsegu, v katerem je sodišče izvršbo pod točko I izreka dovolilo, in glede odločitve o stroških pod točko IV izreka sklepa o izvršbi) ob izdaji sklepa z dne 19. 7. 2021 še ni bil pravnomočen, pa ne vpliva na dopustnost izdaje sklepa o dovolitvi novega sredstva izvršbe. Tega je namreč skladno z določbo tretjega odstavka 34. člena ZIZ mogoče dovoliti kadarkoli po začetku izvršilnega postopka, vse do njegovega konca. Glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo ovir za dovolitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe.

9. Glede vseh ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ne nanašajo na dovolitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe, kar je bilo predmet presoje sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, pač pa dolžnik z njimi izpodbija dovolitev izvršbe s sklepom o izvršbi oziroma odločitev sodišča prve stopnje o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, o čemer sodišče ni odločilo z izpodbijanim sklepom, ampak s sklepom z dne 24. 11. 2021. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko dolžnik v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom uspešno uveljavlja le razloge, ki preprečujejo izvršbo s tem sredstvom (7. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), prav tako pa tudi razloge, ki se nanašajo na postopek izdaje sklepa. V tem ugovoru pa ni mogoče uspešno uveljavljati razlogov, ki se nanašajo na pomanjkljivosti izvršilnega naslova, na (ne)obstoj terjatev, glede katerih je dovoljena izvršba, oziroma drugih razlogov, iz katerih je sicer na podlagi določb prvega odstavka 55. člena ZIZ mogoče izpodbijati sklep o izvršbi. Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že zgoraj, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek izdaje sklepa z dne 19. 7. 2021, niso utemeljene. V zvezi s samim sredstvom izvršbe pa je dolžnik v ugovoru in pritožbi navedel le, da ne ve, ali ima in kje oziroma pri kateri organizaciji ima denarna sredstva. To pa ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo in zaradi katerega dovolitev izvršbe s tem izvršilnim sredstvom ne bi bila dopustna. Kot je sodišče obrazložilo v izpodbijanem sklepu in kot izhaja tudi iz podatkov spisa, je sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa z dne 19. 7. 2021 skladno z določbami četrtega odstavka 40. člena ZIZ preverilo obstoj dolžnikovih računov pri organizacijah za plačilni promet in ugotovilo, da dolžnik na dan 19. 7. 2021 ima odprt transakcijski račun (pri C. d.d.). Sodišče ob dovolitvi izvršbe ni dolžno preveriti tudi stanja denarnih sredstev na tem računu. Morebitno pomanjkanje dolžnikovih denarnih sredstev na računih pri organizacijah za plačilni promet pa je eventualno lahko razlog za poznejšo ustavitev izvršbe s tem izvršilnim sredstvom (peti odstavek 141. člena ZIZ).

10. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter drugi odstavek 55. člena ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Te je priglasil le upnik, ki pa jih mora kriti sam, saj z vloženim odgovorom na pritožbo glede na njegovo vsebino in vsebino pritožbe ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar teh stroškov ni šteti kot potrebnih za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).