Jedro

Bistvo vročitve je v pravici delavca do seznanitve z obdolžitvijo in z datumom zagovora in ne v formalnosti postopka vročanja. Zato je odločilnega pomena, da je tožnica oboje prejela.

Neupoštevanje delodajalčevih navodil, tudi če posebne negativne posledice niso ugotovljene, predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vrnitev na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 22. 11. 2013 dalje ter za plačilo odškodnine namesto reintegracije v višini 70.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je odklonila odrejeno delo pomoči pri reševanju reklamacij na projektu Z. II. faza. Predhodno je bila opozorjena na izpolnjevanje delovnih obveznosti, ker je v obdobju od 12. 10. 2012 do 15. 10. 2012 neutemeljeno zadrževala Aneks št. 4 za projekt V., čeprav bi ga morala po nalogu direktorja odposlati naprej in ker je 23. 10. 2012 ob prisotnosti revizorjev in poslovnih partnerjev kričala na sodelavko A. A. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja tako v zvezi z očitki iz pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot v zvezi z redno odpovedjo iz krivdnega razloga. Presodilo je, da je bila tožnica dolžna upoštevati navodila delodajalca in sodelovati pri reševanju reklamacij ne glede na to, da ta naloga ni bila zajeta v pogodbi o zaposlitvi.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila zadolžena za svoj delokrog in da je reševanje reklamacij naloga, ki jo je izvajal drug sektor. Določitev te naloge v aktu o notranji organizaciji, ne da bi bila ob tem spremenjena tudi tožničina pogodba, ne more biti podlaga za odpoved zaradi kršitve. Tožena stranka opisu nalog delovnega mesta na tak način ni mogla dodati nove naloge. Če tožnica ni izvršila nalog, ki niso bile dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi in ne spadajo v njen delokrog, obveznosti ni mogla kršiti. Sodišči se nista izjasnili ali bi glede na svoje strokovno znanje kot arhitektka lahko reševala reklamacijo, ki se očitno ni nanašala na njen delokrog ter se nista opredelili do navedb tožnice, ki je v elektronskem sporočilu z dne 29. 8. 2013 predlagala, kaj bi bilo treba storiti, ampak sta elektronsko sporočilo šteli le kod odklonitev nalog. Zato meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Nadalje revidentka navaja, da ji je bilo očitano trinajst kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, podlaga za odpoved pa naj bi bili le dve, zato meni, da ni podan pogoj iz drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) torej nemožnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede kršitve iz pisnega opozorila navaja, da iz sodbe ni razvidno, kakšni zapleti naj bi nastali v zvezi z zadrževanjem aneksa za projekt V. Nasprotuje tudi presoji glede pravilnosti vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor. Tožena stranka sama priznava, da je tožnica zbežala z delovnega mesta in je ob vročitvi torej na delovnem mestu ni bilo, pred tem pa ji tudi nihče ni povedal, kaj se ji bo vročalo. Po 18. 10. 2013 se na delo ni več vrnila, zato meni, da ji pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, ki ju je nato tožena stranka vročala na domači elektronski naslov, ni vročala skladno z zakonom. Končno opozarja tudi na nelogičnost tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine namesto reintegracije, saj iz postavljenih zahtevkov izhaja, da tožnica vztraja pri vrnitvi na delo in plačilu odškodnine, kar je kontradiktorno, na kar bi morala predsednica prvostopnega senata tožnico opozoriti. Sodišče bi moralo razčistiti, ali tožnica vztraja pri reintegraciji ali odškodnini. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje tako, da se ugodi tožbenim zahtevkom, podredno pa, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, konkretno tudi o tem, ali bi tožnica kot arhitektka lahko reševala reklamacijo. Sodišče druge stopnje je v 21. točki obrazložitve pojasnilo razloge o tem odločilnem dejstvu. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se od tožnice ni zahtevalo reševanje reklamacij, pač pa le sodelovanje pri tem opravilu, da ni šlo za delo, ki bi ji bilo odrejeno s šikano oziroma neutemeljeno zaradi nedopustnih razlogov in da je bila dolžna nuditi tehnično podporo pri reševanju reklamacij, tako kot vsi drugi vodje projektov.

8. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v zvezi s pisnim opozorilom, ki se nanaša na projekt V. Sodišče je za odločilno štelo okoliščino, o kateri ima izpodbijana sodba jasne razloge, to je neupoštevanje delodajalčevih navodil, oziroma zadrževanje aneksa, ki bi ga morala tožnica po odredbi direktorja odposlati naprej. Če je odločilnega pomena tudi to, ali so zaradi tega nastali zapleti, je to stvar pravilne uporabe materialnega prava.

9. Kam meri revizija z navedbo o „kontradiktornosti zahtevka“, ni pojasnjeno, zato revizijsko sodišče nanjo ne odgovarja.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da je tožena stranka tožnici vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor. Pisanje ji je tožena stranka vročala na delovnem mestu 17. 10. 2013, vendar ga tožnica ni želela sprejeti, o čemer je bil napisan zapisnik. Nato ji je pisno obdolžitev in vabilo na zagovor vročala tudi na osebni domači elektronski naslov. Sklicevanje tožnice na drugi odstavek 85. člena ZDR-1 in na to, da pisna obdolžitev in vabilo nista bila vročena v skladu z zakonom, je neutemeljeno. Bistvo vročitve je namreč v pravici delavca do seznanitve z obdolžitvijo in z datumom zagovora in ne v formalnosti postopka vročanja. Zato je odločilnega pomena, da je tožnica oboje prejela. Dne 22. 10. 2013 je namreč prosila za preložitev zagovora, iz česar povsem jasno izhaja, da je bila pisno seznanjena z očitanimi kršitvami in datumom zagovora, s tem pa je izpolnjen tudi pogoj iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. 12. Pravilno je presojeno tudi, da je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo utemeljeno. Tožnici se je očitala neprimerna in neprofesionalna komunikacija s sodelavci, ker je 23. 10. 2012 v prisotnosti revizorjev in poslovnih partnerjev kričala na sodelavko A. A. in zadrževanje aneksa št. 4 za projekt V., ki ga je kljub direktorjevi odredbi, naj ga pošlje naprej, zadrževala od 12. 10. 2012 do 15. 10. 2012. Oboje je bilo tožnici dokazano in oboje predstavlja kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Presoje v zvezi z neprimerno komunikacijo s sodelavci tožnica z revizijo ne napada, nasprotuje pa presoji glede zadrževanja aneksa št. 4 za projekt V., češ da ni dokazano, ali so zaradi tega nastali kakšni zapleti oziroma ali je zadrževanje imelo kakšne posledice. Tožnica namreč meni, da ne, ker je bil v nadaljevanju pripravljen nov aneks, ki tudi ni bil sprejet s strani nasprotne stranke. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da kljub temu tožničino ravnanje predstavlja kršitev njenih obveznosti. Bistveno je, da tožnica ni spoštovala direktorjeve odredbe in da je kljub navodilu, naj ga odpošlje, aneks zadržala, namesto da bi ga odposlala. Že to je, kot sta pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje, zadostna podlaga za pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, saj je upoštevanje delodajalčevih navodil ena od bistvenih delavčevih dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). Neupoštevanje delodajalčevih navodil, tudi če posebne negativne posledice niso ugotovljene, predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

13. Kljub opozorilu na izpolnjevanje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je tožnica oktobra 2013 odklonila sodelovanje pri reševanju reklamacij na projektu Z. II. faza. Tožnica ugotovitvi, da je to delo odklonila, ne nasprotuje. Meni le, da delovne obveznosti ni mogla kršiti, ker naloga sodelovanja pri reklamacijah ni bila zajeta v opis njenega delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi. Kot je bilo ugotovljeno, je tožena stranka po tem, ko je tožnica že podpisala pogodbo o zaposlitvi, sprejela nov Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji, v katerega je vnesla k delovnemu mestu vodja projektov tudi nalogo pomoči pri reševanju reklamacij. V tem sporu se torej zastavlja vprašanje, ali je mogoče delavcu očitati kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja le v primeru, ko krši obveznosti, ki so kot take navedene v pogodbi o zaposlitvi. Za presojo je odločilno, ali je tožena stranka s tem, ko je tožnici naložila sodelovanje pri reševanju reklamacij na projektu Z. II. faza, dala nalogo, ki ne spada v njen delokrog in ali jo je bila kljub temu dolžna izvršiti.

14. Od delodajalca ni mogoče zahtevati, da v pogodbo o zaposlitvi ali opis posameznega delovnega mesta zajame prav vse naloge, ki jih bo moral v okviru svojega delokroga opraviti delavec. Poleg izrecno navedenih okvirnih nalog mora po navodilu delodajalca opravljati tudi druge naloge, če sodijo v delokrog delovnega mesta ali so s tem delokrogom vsebinsko povezane. Kot je bilo ugotovljeno, so pri reševanju reklamacij v spornem obdobju sodelovali vsi vodje projektov in gre za nalogo, ki je tesno povezana z vodenjem projekta. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da je tožena stranka v okviru delokroga delovnega mesta vodje projektov tožnici upravičeno odredila sodelovanje pri reševanju reklamacij, saj je to tudi glede na določbe Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih hiš (ZVKSES, Ur. l. RS št. 18/2004) opravilo, ki sodi v ta delokrog. Sploh zaradi ugotovitve, da je tožena stranka v spornem obdobju, to je jeseni 2013, opustila prav vse projekte, razen projekta T., kar pomeni, da je bilo delo pri reševanju reklamacij (poleg nakupa stanovanj in reševanja tekočih nalog) ena od glavnih še preostalih nalog vodij projektov. Tožnica je izrecno odklonila sodelovanje pri reševanju reklamacij Z. II. faza, o čemer sta izpovedala priči B. B. in C. C., ki sta reklamacije reševala. Zaradi tožničine odklonitve odrejene naloge so z njima pri reševanju reklamacij morali sodelovati drugi vodje projektov.

15. Ne glede na to, da je to edina kršitev, ki je bila tožnici dokazana, je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kar pomeni, da je bila predhodno že opozorjena na izpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Zato za redno odpoved iz krivdnega razloga zadošča tudi le ena kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je izpolnjevanje delovnih obveznosti in spoštovanje delodajalčevih navodil ena od temeljnih nalog in dolžnosti delavca, zato je njena opustitev okoliščina, ki utemeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja.

16. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.