Jedro

Določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 sodna praksa s sistemsko in namensko razlago razlaga tako, da je potrebno tudi za naknadno odmero plačila sodne takse presojati strankino zmožnost plačila, saj je bil takšen tudi namen zakonodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti del sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 483,00 EUR v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se tožeča stranka po pooblaščenki pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in izpostavlja, da je pomen določbe iz 168. člena ZPP, na katero se je oprlo sodišče v tem, da tudi tisti posameznik, ki je bil oproščen plačila sodne takse, to v primeru, da v postopku uspe in na podlagi tega pridobi določena denarna sredstva, državi deloma ali v celoti povrne. Predpostavka pa je, da je tisti, ki je bil deležen taksne oprostitve, pridobil naknadno toliko denarnih sredstev, da se mu je zaradi tega izboljšal njegov materialni položaj do take mere, da bi plačilo sodne takse ne ogrozilo njegovega preživljanja. Pogoj za uporabo te določbe ni le dejstvo, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, da je tožnik na podlagi sodne poravnave pridobil premoženje, ki presega višino taksne obveznosti, ampak tudi, ali splošno premoženjsko stanje pritožnika omogoča plačilo predpisane sodne takse, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. V poravnavi določena odškodnina 20.007,00 EUR še ne pomeni avtomatično, da jo je tožnik v taki višini tudi prejel. Pridobitev premoženja mora biti dejanska. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru oceniti, ali prejeta odškodnina dejansko izboljšuje premoženjsko stanje taksnega zavezanca. Navaja, da je bilo tožniku iz naslova odškodnine, določene s sodno poravnavo dejansko izplačano 3.029,13 EUR, preostali znesek oziroma razlika do zneska 20.007,00 EUR pa je bila zaradi rubeža terjatve iz računa Državnega odvetništva RS nakazana direktno na TRR FURS prehodni podračun v znesku 820,00 EUR, na TRR FURS prehodni podračun davčna izvršba v znesku 15.507,49 EUR na TRR FURS prehodni podračun v znesku 350,00 EUR in po sklepu o davčni izvršbi z dne 8. 1. 2020 še 300, 38 EUR. V primeru izbrisanih je namreč izplačevalec odškodnin Državno odvetništvo RS, kot državni organ pa mora obvestiti Ministrstvo za finance o obveznostih izplačil odškodnin izbrisanim po sodnih odločbah ali poravnavah. Ministrstvo o tem očitno takoj obvesti FURS in če obstoji proti posamezniku davčni dolg ali terjatev, za katero je FURS pooblaščen izterjevalec, FURS zarubi po sodišču razsojeno ali s poravnavo določeno denarno terjatev. Pritožba navaja, da je tožnik brezposeln, da se vodi v evidenci brezposelnih oseb od 2. 9. 2019 dalje (potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 9. 3. 2020) in prejema denarno pomoč v znesku 203,20 EUR, drugega premoženja tožnik nima. Zaradi plačila 3.029,13 EUR odškodnine se njegovo zelo slabo premoženjsko stanje, na podlagi katerega je bil prvotno oproščen plačila sodne takse, ni spremenilo in mu sodišče ne bi smelo naložiti plačila sodne takse. Navaja še, da je sodišče takso napačno izračunalo in ni upoštevalo načela uspeha v pravdi, saj se povrne le tolikšen del sodne takse, kot bi ga sicer morala stranka sorazmerno kriti po načelu uspeha v pravdi. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je izostal postopek ugotavljanja dejanskega stanja in gre tudi za absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila odvzeta možnost do izjave, sklep ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa sploh nima razlogov. V pritožbi so predlagani in k pritožbi predloženi tudi dokazi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o povrnitvi dela sodne takse za postopek oprlo na določbo petega odstavka 168. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po vsebini enaka pa je tudi določba četrtega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določata, da če stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse, plačilo takse pa stranki naloži sodišče prve stopnje.

5. Pritožbeno ni sporno, da je bila med pravdnima strankama 24. 12. 2019 sklenjena sodna poravnava, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki v 30 dneh izplačati iz naslova odškodnine in stroškov 20.007,00 EUR. Pritožbeno tudi ni izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, da v sklenjeni sodni poravnavi glede sodne takse ni bilo dogovora. Ob slednjem je glede na določbo prvega odstavka 159. člena ZPP pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da bi naknadna taksna obveznost kot strošek bremenila tožečo stranko.

6. Določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-11 sodna praksa s sistemsko in namensko razlago razlaga tako, da je potrebno tudi za naknadno odmero plačila sodne takse presojati strankino zmožnost plačila, saj je bil takšen tudi namen zakonodajalca. Iz zakonodajnega gradiva namreč izhaja2, da mora biti pridobitev premoženja dejanska, na kar opozarja tudi pritožba, in ne zgolj formalna, ker je smiselno, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje. Naknadna obveznost plačila sodne takse je torej utemeljena le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Zato za uporabo te zakonske določbe ne zadošča le ugotovitev, da je na podlagi izvršilnega naslova pridobljeno premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala stranka plačati, ampak je potrebna še presoja njene zmožnosti za plačilo sodne takse. Sodišče mora zato v okviru te presoje ugotoviti, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila, zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje.3

7. Sodišče prve stopnje pa vsemu zgoraj navedenemu z obrazložitvijo v izpodbijanem sklepu ni zadostilo4, saj ni ugotavljalo premoženjskega stanja tožnika, niti ni ugotavljalo, ali se je njegovo premoženjsko stanje dejansko spremenilo in dejansko omogoča plačilo sodne takse brez škode za preživljanje.

8. Zato je pritožbeno sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in tudi zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih moralo utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Dodatni napotki sodišču prve stopnje ob tem niso potrebni, saj izhajajo že iz zgoraj navedenega.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Vsebinsko enaka je določba petega odstavka 168. člena ZPP. 2 Glej: Predlog ZST-1, Poročevalec DZ RS, št. 7/2008, k 15. členu. 3 Primerjaj npr. odločbe VSL II Cp 1456/2018, II Cp 2049/2018, II Cp 1273/2019, I Cp 328/2020, II Cp 1393/2019 in še druge. 4 Primerjaj 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.