Jedro

Če bi sodišče prve stopnje odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal drugo (novo) pravico iz invalidskega zavarovanja (pravico do delne invalidske pokojnine), bi takšno tožbo moralo zavreči, saj tožnik te pravice ni predhodno uveljavljal v postopku pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 8. 12. 2008 in št. ... z dne 23. 3. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 17. 6. 2008 dalje, ni pa mu priznala pravice do invalidske pokojnine. Zavrnilo je nadalje zahtevek, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od navedenega datuma dalje ter da se mu od 1. 7. 2008 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Sklenilo je, da sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov. Navaja, da je bil od 1. 4. 1990 do 31. 5. 2008 zaposlen v Avstriji, tam so ugotovili trajno invalidnost in ga s 1. 7. 2008 invalidsko upokojili. V Republiki Sloveniji je dopolnil 9 let in 27 dni zavarovalne dobe, na tej osnovi bi mu morali priznati pravico do invalidske pokojnine. V Sloveniji je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem lažjem delu. Med sodnim postopkom je tožnik spremenil tožbeni zahtevek tako, da je od 17. 6. 2008 dalje zahteval pravico do delne invalidske pokojnine. Tožnik je šele z odločbo tožene stranke, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom, pridobil možnost vložiti zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine, kar mu kot invalidu III. kategorije pripada. Zaradi izpolnjevanja pogojev za pridobitev delne invalidske pokojnine se je dne 7. 6. 2011 prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje sicer ni odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2011 (list št. 40a sodnega spisa), zavrnilo je le zahtevek za odpravo odločb in priznanje pravic na podlagi I. kategorije invalidnosti. V postopku v socialnih sporih se po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Tožeča stranka lahko po 1. odstavku 184. člena ZPP do konca glavne obravnave tožbo spremeni, vendar je, kot določa 185. člen ZPP, po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo potrebna njena privolitev. Sodišče lahko dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pooblaščenka tožene stranke je na naroku 7. 6. 2011 nasprotovala spremembi tožbe, iz ravnanja sodišča, ki je odločilo o prvotno postavljenem zahtevku je zato nujen sklep, da spremembe tožbe ni dovolilo.

Glede prvotnega zahtevka je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Drugih kršitev postopka pritožba ne navaja, v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je izvedlo temeljit dokazni postopek, pridobilo je več mnenj, vključno z mnenjem sodnega izvedenca specialista nevrologa, o tožnikovem zdravstvenem stanju in preostali zmožnosti za delo. Vsa strokovna mnenja so skladna, da tožnikova delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena, ker je zaradi multiple skleroze sicer nezmožen opravljati delo mizarskega pomočnika, od 17. 6. 2008 pa je zmožen s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno za delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal fizično lažja dela, pretežno sede, z možnostjo občasnega razgibavanja in v ugodnih mikroklimatskih pogojih. Sodni izvedenec je tem omejitvam dodal, da mora biti delo brez vsiljenega tempa. Tožnik je ob nastanku invalidnosti dopolnil 46 let, zato mu v skladu s 3. alinejo 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine. Moški, invalid III. kategorije invalidnosti, pridobi navedeno pravico ob dopolnitvi 63 let starosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v socialnem sporu na podlagi drugega odstavka 58. člena in prvega odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) presoja, ali je tožena stranka z dokončnim upravnim aktom, po zakonito izvedenem postopku, pravilno in zakonito odločila o zavarovančevih pravicah. Iz listin v upravnem spisu, zlasti iz tožnikove pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, izhaja, da je uveljavljal pravico do invalidske pokojnine. Neutemeljeno se pritožuje, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o spremenjenem zahtevku, s katerim je zahteval priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Če bi odločalo o takšnem zahtevku, bi tožbo moralo zavreči, ker za uveljavljanje navedene pravice ni izpolnjena procesna predpostavka, saj tožnik te pravice ni uveljavljal v postopku pri toženi stranki. Tožnik nesporno v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje, sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno ugotovilo, da je pogoj za priznanje pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti brezposelni osebi prijava pri zavodu za zaposlovanje, kot določata 97. in 162. člen ZPIZ-1. Pravice iz obveznega zavarovanja po 1. odstavku 250. člena ZPIZ-1 pri toženi stranki lahko uveljavi oseba, ki je bila pri njej zavarovana tudi na podlagi mednarodnih sporazumov. Glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravic na podlagi invalidnosti Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti (Ur. l. RS, št. 50/97, Mednarodne pogodbe št. 15/97, po obvestilu o začetku veljavnosti je začel veljati 1. maja 1998) ne določa posebnosti. Zato je pri ugotavljanju pogojev potrebno upoštevati predpise, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tožnika pravilno poučilo, da zahtevo za priznanje pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, ob izpolnjenih pogojih, lahko vloži le pri toženi stranki, saj sodišče ne more prevzemati njenih pristojnosti, da odloča o pravicah iz obveznega zavarovanja, kot določa 1. odstavek 250. člena ZPIZ-1. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Ker s pritožbo ni uspel, je tožnik, ob uporabi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, stroške pritožbenega postopka dolžan nositi sam.