Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo tožnikovo prošnjo za azil, saj iz nje, po presoji pritožbenega sodišča, ne izhaja, da bi bil tožnik ogrožen zaradi krvnega maščevanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.7.2005 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora tožnik v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je kljub temu, da je tožnik kot glavni razlog za azil navedel ekonomski razlog in šele kot drugega krvno maščevanje, proučila tradicionalno albansko pravo - Kanun Leka Dukagjinija (Kanun), po katerem se pripadnost potomca določa izključno po očetovi in nikoli po materini strani in da zato v tožnikovi zgodbi ni mogoče zaslediti ogroženosti zaradi krvnega maščevanja. Zato je menila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje in je njegovo prošnjo zavrnila na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 in 86/2005-odl.US).

Po stališču sodišča prve stopnje je iz same prošnje za azil razvidno, da tožnik prošnje ne utemeljuje z razlogi, ki jih določa Ženevska konvencija, temveč z razlogi, ki jih določa 3. odstavek 1. člena ZAzil, torej iz humanitarnih razlogov. Menilo je, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja, ker tožnika ni zaslišala. Iz časopisnega članka, v katerem je navedeno tožnikovo ime, izhaja, da je bil tožnik dejansko napaden. Ta napad pa dokazuje, da obstajajo odkloni od albanskega tradicionalnega prava in tudi posamezna krvna maščevanja, ki se prenašajo po ženski liniji. Razselitev znotraj Albanije, kot je to storil tožnikov brat, pa je v odločbi tožene stranke neobrazložena. Zato je odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje z napotkom toženi stranki, da o prošnji ponovno odloči po izvedenem rednem azilnem postopku, v katerem naj zasliši tožnika, na podlagi članka v časopisu '55 in aktualnih poročil o izvorni državi pa ugotovi, ali v Albaniji res prihaja do odstopanj od Kanuna in ali so ogrožene tudi osebe, ki so po ženski liniji v sorodu z osebami, ki jim je napovedano krvno maščevanje.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Meni, da stališče sodišča prve stopnje, da pri krvnem maščevanju prihaja tudi do odstopanj od tradicionalnega albanskega prava, ni pravilno. Sklicuje se na izjavo R.W., mednarodne sodnice na Kosovu, ki je dejala, da je Kanun v resnici edino pravo, ki ga Albanci dosledno spoštujejo. Tožena stranka nato navaja posamezne člene Kanuna, iz katerih izhaja, da se pripadnost potomca določa izključno po očetovi in nikoli po materini strani, kar pomeni, da se tudi krvno maščevanje ne more prenašati na osebo, ki je z morilcem v sorodu po ženski liniji, kot je to v tožnikovem primeru. Opozarja nadalje, da tožnik članka, ki ga sodišče navaja v izpodbijani sodbi, ni predložil v upravnem postopku, pač pa šele v sodnem postopku in zato prosilec ni sodeloval s toženo stranko in je kršil 24. člen ZAzil. Glede notranje razselitve v Albaniji pa je bila ta možnost le omenjena in njena odločba ne temelji na taki rešitvi. Na koncu opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 384/2005-2, kjer je bilo sprejeto stališče, da krvno maščevanje samo po sebi ni preganjanje v smislu ZAzil. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe. Glede članka meni, da Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 238. členu dopušča navajanje novih dokazov, če jih stranka ni mogla prej predložiti, pa so že obstajali v času izdaje odločbe. Iz tega članka je razvidno, da mu grozi preganjanje. Glede na pritožbene navedbe pa meni, da iz teh ni razvidno, ali tudi dejansko prihaja do odstopov od zapisanega prava. Kanun ni formalno veljavno pravo, zato bi bilo nerealno pričakovati, da bi se še vedno dosledno izvrševal. Tudi opozarja, da je iz pritožbenih navedb razvidno, da je tožena stranka dejansko presojala tožnikovo prošnjo vsebinsko in ne le, da je ugotavljala obstoj razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, kar je v nasprotju z institutom pospešenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka glede na znana dejstva o krvnem maščevanju med Albanci in glede na tožnikove izjave, dane v postopku sprejemanja prošnje na zapisnik, iz katere je razvidno, da je v Sloveniji iskal zaposlitev, da pa se tudi boji krvnega maščevanja, ker naj bi materin stric ubil nekega človeka, zaradi katerega naj bi bil v Albaniji ogrožen, pravilno sklepala, da so tožnikove navedbe o pretečem krvnem maščevanju neverodostojne ter neskladne. Tožena stranka je to stališče sprejela na podlagi ugotovitev, zbranih v upravnem postopku, proučitve določb Kanuna, po katerem sorodniki storilca po ženski liniji niso ogroženi zaradi krvnega maščevanja, in dejstva, da je tožnik izjavo o pretečem krvnem maščevanju navedel kot drugi razlog za azil. Na podlagi teh ugotovitev tožene stranke tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku v izvorni državi Albaniji ne grozi preganjanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da že iz same tožnikove prošnje za azil izhaja očitna neutemeljenost tožnikove prošnje, pa tudi neskladnost in neverodostojnost tožnikove izjave, dane ob vložitvi prošnje za azil. Tožnik je v svoji izjavi navedel, da se boji vrniti v Albanijo, ker bi ga tam družina P. zaradi krvnega maščevanja gotovo ubila. Hkrati pa je povedal, da v domačem kraju še vedno živi starejši brat (ki bi bil po tradicionalnem albanskem pravu praviloma bolj ogrožen kot tožnik), brat pa se šele namerava preseliti v drug kraj, kjer bi bil ob sorodnikih varnejši. Na posebno vprašanje uradne osebe je tožnik potrdil, da je glavni vzrok njegovega prihoda v Slovenijo slab ekonomski položaj v Albaniji in šele kot drug razlog krvno maščevanje, ki pa ni neposredno zvezano z njim. Na očitno neverodostojnost tožnikove izjave o ogroženosti zaradi krvnega maščevanja pa po presoji pritožbenega sodišča kaže zlasti tožnikova izjava, da če bi se v izvorni državi lahko zaposlil, prav gotovo ne bi prišel v Slovenijo. Te tožnikove izjave pa po presoji pritožbenega sodišča ne kažejo na odklone od tradicionalnega albanskega prava, zaradi katerih bi bil po stališču sodišča prve stopnje tožnik v izvorni državi lahko ogrožen, ta ogroženost pa naj bi narekovala presojo morebitne utemeljenosti humanitarnega azila, pač pa ravno obratno, da tožnik ne izkazuje, da je ogroženost zaradi domnevnega krvnega maščevanja resnična. Na podlagi teh ugotovitev je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno odločala v tako imenovanem pospešenem postopku po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil in prošnjo pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno presodilo tožnikovo prošnjo za azil, svojo odločitev o odpravi odločbe tožene stranke ter napotitev na redni postopek pa oprlo na presojo te prošnje ter domnevo, da se dogajajo tudi odkloni od tradicionalnega albanskega prava, na katerem temelji krvno maščevanje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo tako, da je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo.