Jedro

I. S storniranjem zaključnice 2279 tožeča stranka ni bila več dolžna izročiti toženi stranki tistih 2500 bund, na katere se nanaša tožbeni zahtevek. Čim pa je tako, je točna ugotovitev, da v zvezi s tožbenim zahtevkom iz nasprotne tožbe niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Škodnega dejanja namreč ni. S tem, da tožeča stranka ni bila več dolžna po pogodbi - zaključnici št. 2280 - dobaviti toženi stranki tistih 2500 bund, ki so bile predmet prodaje po zaključnici št. 2279, okoliščina, da jih ni dobavila, ni kršitev pogodbe, torej ni škodno dejanje.

II. Zahtevati plačilo na drugačni dejanski in pravni podlagi od prvotno uveljavljenih, je sprememba tožbe, ki je možna samo do konca glavne obravnave.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo: 1./ naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 631.640,00 SIT s pripadki, 2./ zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 1.500.000,00 SIT s pripadki. Pritožbo zoper omenjeno sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej navaja, da jo vlaga iz vseh revizijskih razlogov. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek iz tožbe zavrne, ugodi pa tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na 386. člen ZPP pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti samo na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Ostale, ki so revizijski razlog (1. in 2. točka 1. odst. 385. člena ZPP), mora zato vlagatelj revizije izrecno uveljavljati, če želi revizijski preizkus izpodbijane sodbe tudi glede njih. Tega tožena stranka ni storila. Zato revizijsko sodišče ni preizkušalo, ali je tekom postopka prišlo do kakšne takšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ni zajeta v zgoraj navedeni zakonski določbi.

Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati (3. odst. 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče tistih revizijskih navedb, s katerimi tožena stranka kakorkoli očita sodiščema prve in druge stopnje, da dejanskega stanja nista ugotovili pravilno oziroma popolno zaradi tega, ker kakšnega dokaza nista izvedli ali pa zaradi tega, ker po mnenju tožene stranke izvedenih dokazov nista pravilno ocenili, pri preizkusu izpodbijane sodbe ni upoštevalo. Tožena stranka očitno tudi 2. odst. 395. člena ZPP ne razume pravilno. Po tej zakonski določbi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, ker za njeno spremembo po 1. odst. 395. člena ZPP vsa za odločitev relevantna dejstva še niso ugotovljena. Ugotovljena pa niso zaradi zmotne uporabe materialnega prava, torej kot posledica zmotne uporabe materialnega prava. Če pa je materialno pravo na ugotovljena dejstva pravilno uporabljeno tako, kot je to v obravnavanem primeru, ni zmotne uporabe materialnega prava.

Na podlagi trditev tožeče stranke, podprtih z dokazi, je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka dobavila toženi stranki 1300 bund puhovk in 400 moških hlač in da tožena stranka dolguje iz te dobave tožeči stranki, vključno z obračunanimi zamudnimi obrestmi, še 651.640,00 SIT. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je materialnopravno pravilna odločitev, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 651.640,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Edini ugovor tožene stranke v prvostopnem postopku (primerjaj: 496a člen ZPP in 3. odst. 385. člena ZPP) proti utemeljenosti tožbenega zahtevka, da v evidenci nima odprte postavke, na katero se sklicuje tožeča stranka, drugačne materialnopravne odločitve ne dovoljuje.

Z nasprotno tožbo zahteva tožena stranka nadomestilo škode, ki ji je nastala s tem, ker 2500 bund puhovk ni mogla prodati po 600,00 SIT dražje komad, kot naj bi sama plačala zanje. To nadomestilo škode zahteva od tistih 2500 bund, ki so zajete v zaključnici št. 2279, niso pa več zajete v zaključnici št. 2280. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje in s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je treba medsebojne obveznosti pravdnih strank presojati samo na podlagi zaključnice št. 2280, ne pa tudi na podlagi zaključnice št. 2279, je pravno pravilno. Stranki nekega pravnega razmerja lahko tega spreminjata, kakor se dogovorita, razen če bi se dogovarjali v nasprotju s prisilnimi predpisi. To se v obravnavanem primeru nista. Zato sta prvotni dogovor, izražen v zaključnici št. 2279, lahko spremenili tako, kot izhaja iz zaključnice št. 2280. Da gre za spremembo prvotnega dogovora pa jasno izhaja iz klavzule v zaključnici št. 2280, da pravdni stranki s to zaključnico stornirata zaključnico 2279. S storniranjem zaključnice 2279 tožeča stranka ni bila več dolžna izročiti toženi stranki tistih 2500 bund, na katere se nanaša tožbeni zahtevek. Čim pa je tako, je točna ugotovitev, da v zvezi s tožbenim zahtevkom iz nasprotne tožbe niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Škodnega dejanja namreč ni. S tem, da tožeča stranka ni bila več dolžna po pogodbi - zaključnici št. 2280 - dobaviti toženi stranki tistih 2500 bund, ki so bile predmet prodaje po zaključnici št. 2279, okoliščina, da jih ni dobavila, ni kršitev pogodbe, torej ni škodno dejanje.

Tožena stranka nasprotnega tožbenega zahtevka ne more temeljiti na "pogodbi o poslovnem sodelovanju", ki sta jo pravdni stranki (tudi) sklenili 30.9.1991. To je okvirna pogodba (1. člen pogodbe), na podlagi katere sta pravdni stranki z zaključnico št. 2280 sklenili pogodbo o konkretni dobavi (2. člen pogodbe). Ni bilo nobene ovire, da se ne bi mogli dogovoriti še o nadaljnjih dobavah. Očitno tega nista storili.

Zakaj sta pravdni stranki stornirali zaključnico 2279, za odločitev ni pomembno. Veljavnosti dogovora o storniranju zaključnice tožena stranka ni izpodbijala. Šele v reviziji zahtevati odškodnino za škodo, ki ji je (morda) nastala zato, ker je tožeča stranka dobavila 200 bund manj, kot bi jih morala po zaključnici št. 2280 pa tudi ne more. Plačilo te odškodnine zahteva namreč na drugi dejanski in pravni podlagi od tiste, na kateri je temeljila nasprotni tožbeni zahtevek v postopku pred sodiščem prve stopnje (škoda, ker tožeča stranka ni dobavila 2500 bund, ki niso bile predmet zaključnice 2280). To pa je sprememba tožbe (1. odst. 191. člena ZPP), ki je možna samo do konca glavne obravnave (1. odst. 190. člena ZPP).

Glede na zgoraj navedeno reviziji iz tistih razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka, ni mogoče ugoditi. Zato, in ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.