Jedro

1. Skladno s 153. členom ZPP sodišče odloča o predujmu, to je o založitvi zneska, ki je potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza, pred izvedbo dokaza. Ker v obravnavanem primeru predujem, ki je bil naložen v plačilo tožeči stranki, ki je izvedbo dokaza z izvedencem predlagala, ni zadoščal, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 249. člena ter 242. člena ZPP ter izdalo izpodbijani sklep, čeprav ne gre za manjkajoči predujem (ker je bila sodba že izdana in je postopek končan), ampak za sklep o plačilu nagrade izvedencu, ki jo je dolžna plačati tožeča stranka kot predlagatelj izvedbe dokaza.

2. V 2. odstavku 242. člena ZPP je določeno, da glede povračila stroškov in nagrade za izvedenca veljajo smiselno določbe 2. in 3. odstavka 242. člena ZPP. Po 3. odstavku 242. člena ZPP sodišče v sklepu, s katerim se odmerijo stroški za priče, odredi, naj se določeni znesek izplača iz predujma, če predujem ni bil položen, pa naloži stranki, naj plača določeni znesek priči v osmih dneh. Izpodbijani sklep je torej pravilen, čeprav je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker je sklep izdalo šele po izdaji sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvedencu odmeri nagrada v znesku 89.476,00 SIT (neto) in nakaže na njegov žiro račun, s tem da se od bruto zneska nagrade plačajo davki in prispevki (1. točka izreka). Obenem je sklenilo, da se tožeči stranki naloži, da plača manjkajoči predujem v znesku 85.458,00 SIT na račun DSS v Ljubljani (2. točka izreka).

Zoper 2. točko navedenega sklepa se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je pritožnik založil za stroške izvedenca 30.000,00 SIT, kot mu je naložilo sodišče. Ker je bil postopek že končan in izdana sodba, bi moralo sodišče plačilo izvedenine porazdeliti med obe stranki, upoštevajoč uspeh v pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno s 153. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - ZPP) sodišče odloča o predujmu, to je o založitvi zneska, ki je potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza, pred izvedbo dokaza. Ker v obravnavanem primeru predujem, ki je bil naložen v plačilo tožeči stranki, ki je izvedbo dokaza z izvedencem predlagala, ni zadoščal, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 249. člena ter 242. člena ZPP ter izdalo izpodbijani sklep, čeprav ne gre za manjkajoči predujem (ker je bila sodba že izdana in je postopek končan), ampak za nagrado izvedencu, ki jo je dolžna plačati tožeča stranka kot predlagatelj izvedbe dokaza.

V 2. odstavku 242. člena ZPP je določeno, da glede povračila stroškov in nagrade za izvedenca veljajo smiselno določbe 2. in 3. odstavka 242. člena ZPP. Po 3. odstavku 242. člena ZPP sodišče v sklepu, s katerim se odmerijo stroški za priče, odredi, naj se določeni znesek izplača iz predujma, če predujem ni bil položen, pa naloži stranki, naj plača določeni znesek priči v osmih dneh. Izpodbijani sklep je torej pravilen, čeprav je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker je sklep izdalo šele po izdaji sodbe.

Ker tožeča stranka iz navedenega razloga stroškov za plačilo nagrade za izvedenca ni imela možnosti prijaviti do konca glavne obravnave v skladu s 3. odstavkom 163. člena ZPP, ima tožnik pravico povračilo stroškov naknadno uveljavljati, sodišče pa bo moralo ob upoštevanju uspeha v pravdi o povračilu dodatnih stroškov, ki niso zajeti v sodbi, s katero se je končal postopek v tem individualnem delovnem sporu, odločiti s posebnim sklepom.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.