Jedro

Če poseg v prostor glede odmika ni skladen s pogoji, določenimi v PUP, ni izpolnjen pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14.4.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 20.11.2003, s katero je ta zavrnila njuno zahtevo za spremembo lokacijskega dovoljenja z dne 26.11.1996, izdanega tožnikoma za legalizacijo stanovanjske hiše s prizidki (trgovina), stoječe na parceli št. 15/2, 15/1 k.o..., s katero sta tožnika zahtevala legalizacijo nadzidave nad prizidki.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da poseg, katerega legalizacijo zahtevata tožnika, ni skladen s pogoji, ki jih glede odmika od parcelne meje določa 25. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 1 Šiška (PUP, Uradni list SRS, št. 28/89 in Uradni list RS, št. 24/91, 58/92, 5/94, 70/95, 24/96, 40/97, 43/00). Sklicuje se na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku, iz katerega izhaja, da sporni objekt v SZ delu sega do posestne meje, saj je od meje oddaljen samo 0,30 m, v JZ delu pa je od meje oddaljen 0,36 m . Na tej podlagi je pravilen sklep prvostopnega upravnega organa in tožene stranke, da bo ob vzdrževanju objekta, četudi s strehe, poseženo čez parcelno mejo, in da ni mogoče vzdrževanje predmetnega objekta ne da bi bila pri tem motena sosednja posest. Sodišče še navaja, da tožnika predlagata legalizacijo nadstreška, ki je zgrajen na prizidku, za katerega pa, tožnika kot sama navajata, to pa izhaja tudi iz upravnih spisov, nista pridobila gradbenega dovoljenja. Legalizacija nadstreška na nedovoljeno zgrajenem objektu pa sploh ni možna.

Tožnika v pritožbi navajata, da niti tožena stranka niti sodišče nočeta razumeti in ločevati upravnega postopka zaradi izdaje gradbenega dovoljenja, ki bi moral biti rešen že v letu 1998 in postopka zaradi legalizacije nadstreškov, ki je bil sprožen nekaj let kasneje. Navajata, da je isti organ, ki jima zavrača upravno dovoljenje, izdal gradbeno dovoljenje za poslovni objekt, tik ob njuni stanovanjski hiši, in to brez študije vpliva na okolje in brez svetlobne študije, kar je dokaz, da upravni organ uporablja dvojna merila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah 2. odstavka 54. člena in 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 29/95) ter v določbi 25. člena PUP, na katere se prvostopno sodišče utemeljeno sklicuje.

V postopku je bilo ugotovljeno in to tudi ni sporno, da območje predvidenega posega ureja PUP. Glede na navedene določbe ZUN je pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja oziroma spremembe lokacijskega dovoljenja skladnost predvidenega posega z merili in pogoji, ki jih za posamezne vrste posegov v prostor določa PUP. Ta v 25. členu določa, da mora biti odmik vsaj toliko od parcelne meje, da je možno vzdrževanje objekta in omogočena njegova uporaba, objekt pa ne sme motiti sosednje posesti. Da bi bil v obravnavanem primeru odmik spornega objekta skladen z navedeno določbo PUP, iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, in sicer iz kopije katastrskega načrta in geodetskega posnetka obstoječega stanja, ki je sestavni del lokacijske dokumentacije z dne 12.12.2001 ter iz merjenja odmika zunanjih robov strehe in objekta od parcelne meje - ograje ter višine kapi in slemena, ki ga je izdelalo podjetje G. d.o.o., da sporna nadstrešnica v SZ delu sega do posestne meje, v JZ delu pa je oddaljena od parcelne meje le 0,36 m. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za sklep, da vzdrževanje predmetnega objekta ni mogoče, ne da bi bila motena sosednja posest ter za sklep, da objekt, na katerega se nanaša zahteva tožnikov za legalizacijo, ni skladen s pogoji PUP.

Tožnika pritožbenih razlogov niti ne uveljavljata. Zgolj sklicevanje tožnikov na to, da je bilo v neposredni bližini njunega objekta izdano gradbeno dovoljenje za poslovni objekt, ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.